Kot otrok sem govorila: ''Ko bom v'lka, bom risala''.
Moj ati je doma večkrat slikal. Dobro se spomnim situacije, ko je zarisoval začetne linije na platno, jaz pa sem imela v rokah list na podlagi in svinčnik in sem zvesto posnemala vsako črto, ki je nastala pod njegovimi rokami…
Skozi celo osnovno šolo sem uživala v pouku likovne vzgoje in obiskovala likovni krožek.
Srednja šola? Naj bi bila takšna, da bi mi omogočila čim več likovnega izražanja in da bi bila blizu doma. Saj sem se pozanimala tudi o ponudbi v drugih slovenskih mestih… ampak ponudba je bila skromna in zaupanje, da bi se znašla tako daleč od doma tudi.
Aranžerska v bližnjem Mariboru je bila še najbližji presek mojih želja, čim nižjih stroškov za šolanje in strahu pred neznanim.
Po končani maturi nisem bila takoj sprejeta na željen študij, zato sem nekaj časa delala kot aranžerka. Za minimalno plačilo s tolažbo – si bom vsaj pridobila izkušnje. In sem si jih. Delo je bilo dokaj raznoliko, velikokrat ustvarjalno, včasih ''ponavljalno''; videla sem se v tem poklicu.
Moja študijska izbira se je zajemala besedo ''likovno/a'' – nekje v Sloveniji – zaradi jezika. Izkoristila sem informativni dan v Ljubljani in si ogledala oblikovno. Bila mi je všeč. Ampak mislila sem, da nimam dovolj samozaupanja za spoprijemanje z njihovimi kriteriji, novim okoljem, finančno obremenitvijo staršev…
In tako sem v drugem poskusu vpisa pristala v Mariboru. (Še zdaj mi ni jasno, zakaj me v prejšnjem letu niso sprejeli in zakaj so me naslednje leto uvrstili med tretjino najboljših…) Na likovni. Pedagogiki.
Važno mi je bilo, da moj študij vsebuje likovno izobraževanje, tista pedagogika zraven pa naj bo, če že more bit…
Študij se mi je zdel zabaven – vsaj likovni predmeti.
Nisem se obremenjevala s svojo prihodnostjo, ni se mi mudilo diplomirat. Tekom študija sem imela v mislih temo za diplomsko nalogo, ki se je kasneje izkazala za težje izvedljivo, kar mi je vzelo voljo. ''Na silo'' sem morala poiskati novo temo. Želela sem, da bi bila nekaj posebnega, pa me ni nobena stvar prav pritegnila.
Zavlačevanje z diplomo pa je bilo tudi posledica mojih opažanj in prepričanj.
Prvo takšno opažanje je bilo, da ljudje v moji okolici niso zadovoljni s svojimi službami, da jih njihove službe obremenjujejo, da se pogosto pritožujejo čez svojo zaposlitev. In jaz enostavno nisem hotela postat eden izmed teh ''tečnih odraslih delavcev''.
Verjela sem, da me nekje čaka delovno mesto, ki me bo osrečevalo, na katerem se bom lahko likovno izražala, sanjarila sem o svojem ateljeju s skladiščem…
Moje drugo opažanje je vsebovalo tudi grenki odgovor na prvo. Do takrat ko sem naredila diplomo, je zaposlitev v mojem prvem poklicu – aranžerski tehnik postala skoraj utopija. Aranžerske firme po vsem Mariboru in okolici so propadle. Zaradi zmanjšanja stroškov so aranžersko delo prevzeli trgovci in cvetličarji.
Tekom izobraževanja na fakulteti sem imela možnost spoznati in samostojno likovno umetnico, s katero sem kratek čas sodelovala. Tako sem od blizu spoznala tak način življenja. Zdelo se mi je, da sem premala za njega. Premalo komunikativna, premalo pogumna, premalo predrzna, premalo slinasta, premalo sposobna za samo-prodajo.
Krivila sem državo/svet, ker proizvaja tečne odrasle delavce, ker ponuja izobrazbo za katero primanjkuje delovnih mest ali pa ta mesta propadajo.
Krivila sem svoja starša, ker sta me rodila v tak svet, kjer moram večino časa počet kar mi govorijo drugi, vključno z njima, namesto, da bi se lahko svobodno izražala s tem, kar me osrečuje.
Zato sem pustila, da plačujejo moj obstoj s svojim denarjem. Državi zato, ker dopušča takšno bedno stanje kar se tiče izobraževanja in zaposlovanja. Mojima roditeljema zato, ker me nista vzgojila v bolj močno, odločno, samozavestno osebo, ki bi se znala boljše spopadat s svetom v katerem obstajam.
Medtem, ko so drugi plačevali moj obstoj, sem sama iskala najrazličnejše rešitve/izhode iz svoje situacije. Prepričana, da so predvsem drugi krivi za moje težave, sem si/nam jemala čas za iskanje nečesa boljšega, večjega, lepšega, lažjega… bolj smiselnega.
Zaradi pritiskov sem naredila tisto minimalno, kar je bilo potrebno, da so me drugi še tolerirali/sprejemali – diplomo.
Ampak za diplomo je prišlo na vrsto pripravništvo. Brez katerega ni pogojev za službo. Sledilo je presenečenje: če bom imela dovolj visoke ocene glede na ostale kandidate za pripravniška mesta, bo moje deset mesečno pripravništvo plačano (prejemala bom ¾ plače zaposlenega delavca), sicer pa ne. Moje ocene so bile v mojem konkurenčnem krogu preslabe… Jeza v meni je narasla. Nisem vedela ali so nam na fakulteti sploh omenjali pomembnost ocen za ne/plačano pripravništvo ali sem bila sama premalo pozorna… Misel na to, da bi si zaradi malenkost višjih ocen lahko vsaj začasno zagotovila finančno samostojnost, me je spravljala ob živce… V bistvu me je spravljalo ob živce dejstvo, da sem za to zvedela/se tega zavedala prepozno.
Motivacijo za naprej sem našla v tem, da me je sprejela mentorica, ki sem jo zares cenila. In tako sem prvič zares začela spoznavat praktično naravo svojega drugega poklica – likovnega pedagoga.
Na fakulteti je bil namreč razkol med likovnimi in pedagoškimi predmeti prevelik. Dobili smo nekaj likovno-pedagoške teorije od predavateljev, ki so sami bili premalo ali pa predolgo nazaj v razredih osnovnih in srednjih šol. Omogočili so nam za odtenek prakse.
Na pripravništvu si s tem, kar sem dobila tekom študija nisem mogla kaj veliko pomagat. Tisto znanje je bilo preveč teoretično in preveč usmerjeno v vzgajanje odraslih ''umetnikov'', namesto v smiselno vzgajanje likovnih pedagogov. Ogromno novega sem se imela za naučit – predvsem skozi prakso.
O(b)stajala sem na likovnem področju, ki ga je začelo prekrivat pedagoško področje vključujoč vzgojne probleme in ogromno ''gnusne'' birokracije…
Naučila sem se vse potrebno, da sem opravila strokovni izpit – brez katerega ni službe/denarja. In to znanje verjetno v 90ih procentih že pozabila, ker ga nimam kje uporabljat.
Na zavodu za zaposlovanje nimajo rešitev za mene kot likovno pedagoginjo. Rešijo me lahko veze in poznanstva. Pod pogojem, da imam boljše kot ostali, s katerimi smo tekom študija prijateljevali, sedaj pa si konkuriramo v boju za denar.
''Ko bom v'lka, bom risala''.
Rada bi se likovno izražala in s tem služila denar. V naši državi to ne uspeva niti najmočnejšim osebnostim. Da bi lahko poskusila kje izven države, bi morala bolj obvladat tuje jezike. Izboljšujem svojo angleščino.
Imam namen pridobit znanje in orodja, ki mi bodo omogočala prenos in obdelavo mojih izdelkov v računalniški obliki. Mimogrede - tudi najbolj odločen znanec v tej panogi v naši državi ne more služit na tak način…
V tej državi mi preostane delovno mesto likovne učiteljice. Katerega si bom mogla izborit – četudi na grd način. Zato, da si bom lahko pridelala denar za preživetje. In da bom lahko v preostalem času kakšno stvar narisala.
Pa bi rada bila učiteljica likovne vzgoje?
Ja in ne.
Užitek je poučevat otroke, ki so motivirani za pridobivanje znanja ali pa vsaj nevtralni. Zraven njih lahko opraviš tudi obstranske organizacijske zadeve ob poučevanju.
Ampak v vsakem razredu imaš otroke, ki izsiljujejo pozornost, ki ne premorejo empatije do njihovih in tvojih obveznosti, ki niso sposobni tako dolgo vzdržat na mestu skoncentrirani na eno nalogo…
Užitek je pridobivat novo praktično znanje.
Težko je sedet na sestankih in poslušat ljudi skozi katere govori njihov nastopaški ego…
In še je takih obstranskih stvari, ki izpodrivajo prioritetni cilj – poučevanje likovne vzgoje.
Ko bi razrede vsaj razdelili na polovičke – potem bi bilo vse lažje, potem se ne bi bala iztrošenja…
Ko bi bilo na voljo vsaj več denarja s strani šole – potem se ne bi bala nemotiviranosti s strani učencev.
Likovnega ustvarjanja s katerim bi si lahko služila denar, zaradi svojih pridelanih omejitev zaenkrat nisem sposobna.
Vendar je za mene nujno, da se čim prej finančno osamosvojim.
Zaradi lastnega omejevanja zaenkrat ne vidim druge možnosti, kot da denar služim na delovnem mestu likovne pedagoginje.
Torej je to moje izhodišče.
Ne morem ''risat'' – se likovno udejstvovat v taki meri kot bi želela, dokler sem finančno odvisna.
To je zgodba o tem kaj se je zgodilo z mojimi otroškimi sanjami o likovnem ustvarjanju.
Iz začetnega izhodišča: ''Ko bom v'lka, bom risala'', bi se lahko usmerjala po neštetih različicah poti, ki bi posledično lahko prinesle najrazličneješe izhodiščne točke od zdaj naprej.
Ampak to je moja specifična pot. Po kateri sem prispela do točke, ko bom najverjetneje poučevala likovno vzgojo.
Zdaj je čas, da se še enkrat sprehodim po tej poti in si odpustim vse nepraktične vzorce mišljenja in čustvovanja tekom moje poti, ki so mi onemogočili poln razvoj potenciala mene kot likovne ustvarjalke.
Ko prispem do konca, sledi vprašanje, če je sploh smiselno, da se še naprej definiram kot likovno ustvarjalko v prvi vrsti.
Rada bi postala kvalitetna učiteljica.
Kvalitetna učiteljica življenja.