torek, 26. junij 2012

Step-by-Step Self-Forgiveness Guideline


''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

''Being a teacher (of fine-art education) is very laborious way of making money.''



Thoughts

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'' obstajati v sebi in kot jaz.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila skozi sodelovanje v misli: 'Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'' vzpodbujati in negovati čustva žalosti in nemoči. 

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila samosabotažo z gojenjem misli: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'', namesto da bi se takoj usmerila v samoodpuščanje in preko tega redefinirala vlogo učiteljice v odnosu do služenja denarja. 


The Trigger Point

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila službo učiteljice soditi kot ''zelo naporen način služenja denarja'' na podlagi svojih preteklih izkušenj, ki jih nisem dovolj specifično usmerjala s pomočjo samoiskrenosti in samokorekcijske prakse. 

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila, da besedna zveza ''služba učiteljice'' obstaja v meni in kot jaz kot sprožilec misli: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja''.


 Type of Thought

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila delo učiteljice (likovne vzgoje) soditi kot zelo naporen način služenja denarja.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila, da sodba v obliki izjave: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'' obstaja v meni in kot jaz.


Emotions and Feelings

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sodbo: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja'' povezovati s čustvenimi izkušnjami žalosti, nemoči, razočaranja, nesmisla.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila delovati v čustveni izkušnji žalosti, nemoči, razočaranja in nesmisla.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v čustveni izkušnji žalosti, nemoči, razočaranja in nesmisla, zato ker se zavedam, da mi te čustvene reakcije ne bodo pomagale na poti k praktičnim rešitvam pri problemu služenja denarja v službi učiteljice (likovne vzgoje).

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila biti žalostna, nemočna, razočarana in brezvoljna, zato ker se zavedam, da ne obstaja hitra magična rešitev, ki bi vse naredila znosnejše in razrešila vse kar me teži.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila biti žalostna, nemočna, razočarana in brezvoljna, zaradi tega ker se ne želim soočit s svojo realnostjo.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila željo / hrepenenje po hitri magični rešitvi, ki bi naredila vse znosnejše, ker se ne želim soočiti s svojo trenutno realnostjo.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila upirati se soočenju s svojo trenutno realnostjo in da sem se namesto tega utapljala v čustvenih energetskih izkušnjah žalosti, nemoči, razočaranja in nesmisla.


Words

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila službo učiteljice (likovne vzgoje) soditi kot bolj / manj ne/naporno služenje denarja v primerjavi z drugimi službami.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila služenje denarja v trenutnem zaposlitvenem sistemu soditi kot naporno, ker se zavedam, da mi ta sodba ne bo olajšala služenja denarja, ki ga nujno potrebujem za preživetje.





Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila soditi besedi 'služenje denarja' kot negativni.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila soditi besedno zvezo 'služenje denarja' kot slabo / negativno / napačno v svojih mislih.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besedne zveze 'služenje denarja' s tem, ko sem besedno zvezo 'služenje denarja' sodila kot slabo / negativno / napačno.

'učiteljica (likovne vzgoje)'
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila besedno zvezo 'služenje denarja' povezovati in definirati z besedo 'učiteljica (likovne vzgoje)'.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besedne zveze 'služenje denarja' in od 'učiteljice (likovne vzgoje)', skozi definiranje besedne zveze 'služenje denarja' v 'učiteljici (likovne vzgoje)' v ločevanju od sebe.

'napor'
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila besedno zvezo 'služenje denarja' povezovati in definirati z besedo 'napor'.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besedne zveze 'služenje denarja' in od 'napora', skozi definiranje besedne zveze 'služenje denarja' v 'naporu' z ločevanjem od sebe.

'izguba časa'
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila besedno zvezo 'služenje denarja' povezovati in definirati z besedno zvezo 'izguba časa'.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevati sebe od besedne zveze 'služenje denarja' in od 'izgube časa', skozi definiranje besedne zveze 'služenje denarja' v 'izgubi časa' z ločevanjem od sebe.

(Ostale sopovezave in sodefinicije iz miselnega vzorca si bom odpustila ustno in naglas.)


Pictures



Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila zgornjo karikaturo sneto iz interneta povezovati in definirati s sodbo: ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''



''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

Služenje denarja
Napor
Ne/smiselnost
Birokracija


Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila podobo s človekom v centru, ki ima levico stegnjeno proti denarju, desnico in ramena v položaju ''ne vem'', kateremu gredo pokonci lasje in mu iz ušes udarja pritisk, podobo z letečimi knjigami – pravilniki na levi, s padajočimi knjigami – učnimi načrti nad človeško glavo in s padajočim denarjem na desni strani podobe obstajati v meni in kot jaz.  

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila povezovati zgornjo podobo z mislijo:
''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila: služenje denarja, napor, ne/smiselnost, birokracijo povezovati in definirati z zgornjo podobo s človekom v centru, ki ima levico stegnjeno proti denarju, desnico in ramena v položaju ''ne vem'', kateremu gredo pokonci lasje in mu iz ušes udarja pritisk, podobo z letečimi knjigami – pravilniki na levi, s padajočimi knjigami – učnimi načrti nad človeško glavo in s padajočim denarjem na desni strani podobe.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da moram kot učiteljica obstajati v izkušnjah in kot izkušnje služenja denarja, napora, ne/smiselnosti in birokracije.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ločevanje sebe od služenja denarja, napora, ne/smiselnosti, birokracije skozi definiranje besed v ločevanju besed od sebe znotraj zgornje podobe.


Memories

Odpuščam si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da se je vloga učitelja od časa, ko sem bila še sama učenka OŠ pa do danes, ko nastopam v vlogi učiteljice konkretno spremenila in sem si tudi zaradi tega dopustila oblikovati sodbo ''Biti učiteljica (likovne vzgoje) je zelo naporen način služenja denarja.''

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila soditi delo svojega osnovnošolskega učitelja likovne vzgoje kot dokaj preprosto / lahko in da sem si posledično dopustila misliti, da bo tudi moje delo preprosto.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila soditi delo in način dela svoje srednješolske učiteljice aranžerstva kot dolgočasno.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila enega učitelja didaktike na faksu soditi kot zafrkanta in drugega kot precizneža.

petek, 22. junij 2012

LJUBEZEN


Moje asociacije na to besedo so:
-partnerska ljubezen,
-starševska ljubezen,
-ljubezen do družine,
-ljubezen do domovine,
-ljubezen do dela / hobija,
-ljubezen do živali,
-ljubezen do življenja.

(Vse te besedne zveze se mi zdijo prazne. Ker nam kapitalističen sistem v katerem živimo v nobenem primeru ne omogoča brezpogojne ljubezni. A je ljubezen sploh še ljubezen, če je pogojena?)

Partnerska ljubezen / ljubezen do osebe s katerem si v intimnem odnosu.
Besede ''ljubim te'' so mi vedno šle izjemno težko iz jezika… ker se mi je vedno zdelo, da jih ne bom povedala na dovolj prepričljiv način. Kajti ljubiti osebo za mene pomeni poznati jo, razumeti jo, spremljati / sprejemati jo v njenem procesu spreminjanja, podpirati osebo tudi s svojim nestrinjanjem, ko vidiš, da gre v (samo)destruktivno smer…
Ljubiti partnerja za mene pomeni obojestransko vzpostavitev konstruktivne komunikacije in seksa, v katerem enakovredno uživata oba partnerja.
Gledam, pa ne vidim enega takšnega odnosa. Saj ga niti ne morem videt… še posamezniki ne znamo vzpostaviti iskrenega odnosa sami s sabo in s svojim telesom; to pa je predpogoj za vzpostavitev ''ljubečega odnosa'' med dvema osebama.
Nehala sem uporabljati besedno zvezo ''Ljubim te!''. To so za mene samo še abstraktne besede, ki te –če si dovoliš- začasno prestavijo v nek relativno prijeten energetski občutek… ki se slej ali prej izteče in se posledično transformira v bolj ali manj neprijeten energetski občutek. Potem pa ''nehaš ljubiti''. Potem se odločiš, da ne ljubiš več partnerja zaradi tega in tega razloga / zaradi tega, ker se je spremenil / zaradi tega ker več ne podpira vzorcev, ki si jih navajen…
V bistvu pa so dejanja dolgoročne vzajemne podpore med partnerjema na osnovi samoiskrenosti dovolj glasna, da preglasijo vsak še tako spontan ''Ljubim te!''.

  
Starševska ljubezen
A so nas starši vzgajali v brezpogojni ljubezni in dolgotrajno podpirali naše samoizražanje? Nikoli. Resda niso znali, ker jih nihče ni naučil kako podpirati otrokov izraz. Četudi so si ga želeli in mogoče celo znali podpreti, si ga niso upali – preveč jih je bilo strah, da bi bil otrok zaradi življenjske samoizraznosti nesprejemljiv za sistem / družbo.
Zato so raje poskrbeli za ''svoj obstoj'' preko tega, da so na otroke prenesli svoje vzorce. S pomočjo nagrajevanja in kazni. Ne eno, ne drugo za mene ne pomeni dejanja ljubezni, ampak dejanje pogojevanja.
Če narediš to in to, te ljubim, moj otrok / če tega in tega ne naredi, te ne ljubim  več. Pogosto pogojujejo starši. In pri tem večkrat sami ravnajo drugače kot z besedami otroka prepričujejo da je prav.
Ko pa je vendar dejstvo, da nobena, še tako poudarjena starševska beseda ni glasnejša od najbolj tihega vzgleda, ki ga otrok pridobi s posnemanjem dejanj svojih staršev.


Ljubezen do družine
Naša družba je spredalčkana v manjše enote, imenovane družine. Družina bi naj okvirno delovala kot celota v mislih, besedah in dejanjih, njeni člani bi se naj medsebojno podpirali, varovali svoje družinsko ime in premoženje in en drugega imenovali moj…  Nekako tako bi lahko verjetno opredelili ljubezen do družine.
Ampak znotraj tega se skriva lastninjenje članov svoje družine, potuha družinskim članom z namenom ohranjanja dobrega glasu ''o naši zdravi družini'', konkurenca med različnimi družinami, sprejemanje nepraktičnih kompromisov, razne oblike materialne in čustvene odvisnosti…
To poveličevanje družinskih članov kot večvrednih ljudi v primerjavi z ostalimi ljudmi mi ne diši. Ni mi všeč razmišljanje v smeri ''starša sta mi podarila življenje in me preživljala, zato sem jima jaz kot njun otrok dolžna vračati nazaj''. Smrdi po obvezi, ki ni nujno najboljša za otroka, niti ne za starše.
Nam ne bi bilo veliko lažje / lepše / boljše, ko bi bil vsak starš starš vsakemu otroku in ko bi bil vsak otrok otrok vsakega starša? S tem bi preprečili prisvajanje drugih oseb in konkurenčnost med mojimi in tvojimi.


Ljubezen do domovine
Nikoli je nisem razumela. Nikoli nisem razumela zakaj je svet razmejen na navidezne meje znotraj katerih veljajo drugačni zakoni. Zakaj lahko državljani ene države živijo dokaj svobodno v primerjavi z državljani druge države, kjer so ljudje podrejeni grotesknim pravilom; ko pa vendar nimaš možnosti izbire države v katero se boš rodil.
Nikoli nisem razumela zakaj je državo treba braniti z življenji posameznikov – ko pa so posamezniki tisti, ki tvorijo državo. Država ubija del sebe, da lahko preživi!? Če bi se odpovedala svojemu obstoju, oziroma če bi se razširila na svet brez meja, pa ne bi bilo potrebno žrtvovati nobenega človeškega življenja… Ne bi bilo več potrebno umirati ''našim'' državljanov in ne bi bilo potrebno jemanje življenj ''tujim'' državljanom. Ne vidim smisla v delitvi sveta na države in definitivno v tem ne vidim niti kapljice ljubezni!


Ljubezen do dela / hobija
Lepe besede… ki jih mogoče dejansko živi kak odstotek prebivalstva. Kakorkoli – za sebe ne morem reči, da je moje delo moj hobi in da ga ljubim. Tega ne opazim niti v svoji okolici, razen izjemoma.
Ni važno katera služba je v igri, skoraj nikoli ne slišim človeka reči, da je zadovoljen s svojo službo. V našem kapitalističnem sistemu nimamo niti pogojev za to. Ali je preslabo plačilo ali so preslabi odnosi s sodelavci in/ali nadrejenimi / podrejenimi ali pa kar oboje.
Posledično nas je strah, ker ne vemo, če bomo imeli dovolj denarja za preživetje, strah nas je iskrenosti v odnosih z drugimi, ker se bojimo, da zaradi tega ne bomo sprejeti in bomo posledično spet ob denar, ki nam omogoča preživetje…
Uveljavitev enakovrednega denarnega sistema bi pregnala strah pred plačilno nezmožnostjo, ''skupno'' samoodpuščanje pa bi uredilo medsebojne odnose. Če bi bilo izhodišče vsakega dela ''kar je najboljše za vse'', svojega dela ne bi bilo več težko ljubiti.


Ljubezen do živali
Ljudje si izbiramo hišne ljubljenčke. Glavna razlika med medčloveškimi in med človeško-živalskimi odnosi je, da živali ne govorijo. Tako tudi ne morejo ugovarjati. Dajejo pa občutek da lahko poslušajo. Dajejo nam občutek, da za nekoga skrbimo in ga negujemo in da je ta živalski nekdo za to hvaležen – v primerjavi s človeškim nekom, ki za našo skrb ni vedno hvaležen, zadovoljen, zna biti izbirčen in poln kapric.
Ljubezen izkazujemo izbranim živalim, medtem ko so nam druge odvečne / nagnusne / primerne le za hrano / nevredne ljubezni / nam povzročajo strah…
A ni prav vsaka žival kot oblika življenja vredna spoznavanja in raziskovanja možne komunikacije preko fizičnega?


Ljubezen do življenja
Še pred kratkim sem lahko trdila, da ne vidim smisla v (svojem) človeškem življenju zaradi sistema v / po katerem živimo. Lahko sem se sprijaznila z mislijo, da po smrti fizičnega telesa ne ostane nič od človeka in tega nisem smatrala kot negativnega. Nas ljudi sem dojemala kot sebične uničevalce – zakaj bi torej bilo kaj tragičnega, če se naš obstoj neha?
Tako sem razmišljala, dokler nisem naletela na praktični, zdravorazumski rešitvi za življenje na našem planetu. Enakovredni denarni sistem in samoodpuščanje, ki nam bosta omogočili uživanje življenja in svobodo izražanja ne glede na obliko življenja v kateri bivamo. Za razliko od zdajšnjega prebijanja / preživljanja skozi življenje.


Vse to, kar mi imenujemo ljubezen (vrste ljubezni) v bistvu sploh ni ljubezen, ker temelji na sebičnih izhodiščih.
Sebičnost / ego se da odstraniti s pomočjo samoiskrenosti, samoodpuščanja nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev in sprememb v naših lastnih akcijah / dejanjih.
Ljubezen je samo ena – enakovrednost / podpora vseh oblik življenja.




An interview with the Design of Love through the Interdimensional Portal (2007)

nedelja, 17. junij 2012

IN TIME / V ČASU


 je naslov filma, v katerem ljudje ne plačujejo z denarjem, ampak s časom. Starajo se do 25ega leta starosti, nato jim ostane še leto dni časa, ki ga lahko povečujejo / zmanjšujejo. Preostali čas imajo v digitalni obliki zapisan na notranji strani ene roke, preko druge roke ga odlivajo / prilivajo. V tem filmu obstajajo različni časovni pasovi za ljudi, ki imajo različno veliko količino časa.

Film je mojo pozornost pritegnil zaradi vzporednice z realnim svetom. Marsikdo pozna pregovor ''Čas je denar''. Moja osebna izkušnja v našem sistemu je: če želim imeti denar, moram porabiti določeno količino časa, ki ga ne preživljam tako kot bi ga v resnici želela… in če želim preživljati čas tako kot bi ga v resnici želela, za to potrebujem denar.

''Začaran krog'' našega bolanega sistema. Ljudje smo denar sprejeli kot našega boga, ki odloča o naših življenjih. Problem je v tem, da je denar neenakomerno razdeljen med ljudi. Kar pomeni, da bogati živijo dolgo življenje in si lahko privoščijo kvaliteto bivanja. Kar pomeni, da revni živijo manj časa in bivajo v skrajno nekvalitetnih razmerah.

Dokler si tisti z veliko denarja še lahko zakrivajo oči, bo njihovo življenje še vedno definirano kot kvalitetno. Vendar pa se bodo slej ali prej prisiljeni soočiti z razliko med presežkom denarja, ki ga posedujejo sami in med pomanjkanjem denarja, ki ga zrcali njihova okolica. Takrat svojega ''bogatega'' življenja ne bodo mogli več definirati kot kvalitetnega, ker bo njihova denarna varnost preveč ogrožena od ljudi, ki se bodo bojevali za svoje preživetje / življenje.

Denarno priviligiranih ni najbolj smiselno napadati, ker napad zahteva žrtve. Lahko pa kot večina postopoma nehamo sprejemati in dopuščati sistem razlik med bogatimi in revnimi. Podpremo enakovredni denarni sistem. Zaradi naših navad in prepričanj se nam bo ta praktična rešitev mogoče zdela neizvedljiva. Za ta problem imamo na voljo samoodpuščanje miselnih in čustvenih vzorcev, ki nas omejujejo.

Kaj še torej čakamo??? Želimo živeti v borbi s časom in denarjem ali želimo ŽIVETI življenje v samoizražanju?

Sklep zgoraj omenjanega filma je, da je časa dejansko za vse dovolj in na koncu si ga s pomočjo nasilja razdelijo. Ampak kot vemo, nasilje zahteva žrtve. Naša fizična realnost je takšna, da je denarja (ki nam trenutno omogoča zemeljsko življenje) za vse dovolj. Prej kot bomo realizirali enakovredno razporeditev denarja, prej bomo začeli živeti svoj čas. Do takrat ga bolj ali manj prebijamo.

torek, 12. junij 2012

Aktualno samoodpuščanje učiteljice (1)

Danes sem se iz šole vrnila utrujena, naveličana, razočarana.
Lahko se smilim sama sebi in o tem pojamram parim osebam, ampak s tem si ne bom preprečila doživljanja podobnih neprijetnih izkušenj v prihodnosti.
Raje bom ubesedila svoje nepraktične miselne in čustvene vzorce in poskušala na podlagi napisanega živeti samokorekcijo v praksi.
Korak po korak, dih po dih, vztrajno skozi proces k praktičnim spremembam, najboljšim za vse.


Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila misli in občutke manjvrednosti zaradi svoje neizkušenosti v vlogi učiteljice. Vsak nov korak / nova vloga je pot v neznano in zaradi tega ni manjvredno dejanje. Je enostavno spoznavanje nove izkušnje, ki jo sogradim iz diha v dih.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila popuščanje - tako sebi, kakor tudi učencem - namesto da bi realizirala, da učenci vedno znova preizkušajo meje in jih stopnjevano širijo v smeri, za katero verjamejo, da je najboljša / najlažja za njih.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila svojo pozornost namenjati osebnim zadevam / motnjam posameznih učencev, namesto da bi jim že od začetka dala jasno vedeti kje so moje / njihove meje in namesto da bi dosledno vztrajala pri svojih odločitvah.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila nedoslednost –tako sebi, kakor tudi učencem-, zavoljo tega, ker bom z njimi le določen čas, namesto da bi vztrajala pri doslednosti in preoblikovala svoje nepraktične vzorce ter na ta način hkrati učence učila z vzgledom.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila izbruhe in neprimerno obnašanje učencev včasih jemati osebno, namesto da bi realizirala, da je njihov upor posledica posiljevanja sistema v katerem živijo / živimo.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila od učencev pričakovati večjo mero samoodgovornosti, kot so jo preko vzgleda prekopirali od svojih družin, vrstnikov, učiteljev, medijev…

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila naivno verjeti, da učenci / otroci, ki odraščajo v gnilem sistemu tega sistema ne bodo zrcalili, ko jim za to dopustim priložnost.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da bodo vedenjsko bolj problematični učenci brez prave samokontrole popustili pri svojem neprimernem obnašanju vsaj zaradi strahospoštovanja.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila nase prevzeti tudi delčke odgovornosti učencev in / ali njihovih družin in na ta način utrujala sebe in podpirala neodgovornost drugih. 

ponedeljek, 11. junij 2012

Kakšno enakovrednost živimo in kakšno enakovrednost bi lahko živeli


Z družino smo sedeli pri kosilu in jedli. Brez besed, ki bi jih namenjali eden drugemu. Izrazi na naših obrazih niso bili sproščeni. Vsak izmed nas s polno glavo misli in skrbi.
Takrat me je spreletelo, da smo si enakovredni ''vsaj'' v tem, da smo vsi utrujeni / bolani od sistema v katerem živimo…

Bližajo se počitnice. Tempo v šoli je vse bolj neizprosen. Pridobivanje ocen, zaključevanje ocen, popravljanje ocen, priprave nastopov za zaključno prireditev, organizacija zaključnih izletov, nestrpni in naveličani učenci, nadomeščanja manjkajočih učiteljev…
Še v nobenem obdobju v času pouka ni manjkalo toliko učiteljev, kot jih manjka sedaj – proti koncu. Tisti, ki vztrajamo tudi nismo več v takšni kondiciji kot s(m)o bili na začetku in v sredini šolskega leta. To se vidi že na naših obrazih in po načinu gibanja.
Izčrpani / izgoreli… enakovredni ''vsaj'' v tem, da smo vsi utrujeni / bolani od sistema v katerem živimo…

Utrujeni in bolani, pa ta sistem vseeno podpiramo. Namesto, da bi živeli v sproščenem samoizražanju…
V imenu življenja podprimo enakovredni denarni sistem in zaživimo v samoizražanju!