četrtek, 4. maj 2017

Jeza in zamera ne pomagata plačati bencina

Odpravljala sem se v mesto. Mama je rekla -Idi z mojim avtom in mi natoči bencina; plačilna kartica je v predalu.
Ustavila sem se torej na bencinski in natočila poln tank goriva ter se odpravila k blagajni. Gospod na drugi strani mi s pritajeno skrivnostnim glasom nekaj govori. - Prosim? - Gospa… nimate zadostnega stanja…
Na glas se vprašam – Kako je to mogoče.?.
Na točno tej črpalki se mi je enkrat že zgodilo nekaj podobnega; ne vem več točno zaradi katerega razloga nisem mogla plačat prav tako polnega tanka goriva. Zato mi skozi misli začneta švigat zadrega in sramota, nakar vključim obrambni mehanizem v smislu – ni moja krivda – in povem, da mi je mama naročila z njeno kartico napolnit njen avto. – Pa plačajte z gotovino. – Nimam je dovolj… Kaj je za naredit?

Prevzame me uslužbenka, ki začne izpolnjevat obrazec. Že odkar sem zagledala napis zavrnjeno, se mi v ozadju pobliskavajo misli v smislu:
sem sploh vzela pravo kartico?; če je nisem je kriva mama, ker mi ni povedala katero točno naj vzamem!
zakaj mi je ni dala sama; bi mi vsaj dala pravo!
kako me je lahko poslala po bencin s kartico na kateri ni dovolj denarja; kaj ji ni jasno…
zakaj me spravlja v tako zadrego / mi dela tako sramoto?!
In vse te in podobne misli se počasi oblikujejo v jezo in v zamero. Zaradi samo-korekcijskega treninga pri Desteni mi to dogajanje uspe opazit preden me popolnoma prevzame in preden zapadem v intenzivne reakcije.

Medtem ko uslužbenka še naprej vpisuje podatke, ki jih naštevam se vprašam: bo jeza pomagala rešit tale problem tukaj – poravnat dolg? & se bo mama naslednjič v podobni situaciji obnašala drugače, če ji bom tokrat zamerila?
Odgovora sta jasna. Jeza ne pomaga plačat bencina in moja zamera ne bo pomagala spreminjat drugega  na boljše…
Zato se jima odrečem in v miru počakam na uslužbenko, da dokonča izpolnjevanje in me usmeri naprej. Pravi, da naj denar prinesem še danes, do desete, sicer morajo plačati iz svojega žepa in da mora bit gotovina. Povem, da grem na en sestanek, da si bom denar sposodila tam in da bom nazaj v roku dveh, treh ur.

Včasih sem iz podobnih situacij naredila celo dramo. Nekoga, ki sem ga dojemala kot krivca, da sem se znašla v neugodni situaciji sem skozi misli napadla in se razburjala še dolgo časa po dogodku – vse dokler nisem prišla v stik z njim in vso nabrano jezo, razdraženost, naveličanost in zamero izlila na njega – da sem mu vrnila za vse občutke, 'ki mi jih je povzročil'.
Včasih se je po mojem izbruhu izkazalo, da drugi ni naredil nečesa za kar sem ga obtožila. Potem me je bilo sram, ker sem se tako silno 'izbruhala na njega' in sem hitro spremenila temo / se pobrala drugam in gladko potlačila dogodek – češ da ni imel takšne teže, čeprav sem par minut nazaj obstajala v pošteno intenzivni reakciji. Verjetno sem imela podoben izraz kot pes, ki skrije rep med noge in naredi najbolj ubogi pogled kar ga premore…

In tudi v tej situaciji bi se zgodilo podobno, če bi pustila svojim mislim, da se nekontrolirano stopnjujejo, če bi dovolila jezi in zameri, da me prevzameta. Najprej bi se zdrla in potem sramovala.
Ker je bila kartica prava in ker je bilo na njej dovolj denarja… Kot sem čez par minut ugotovila na bankomatu iste bencinske črpalke…
Tako pa sem dvignila denar, se skupaj z uslužbenko še malo počudila in rešila problem brez nepotrebnih čustvenih reakcij in izbruhov.

Kasneje sem o tem dogodku pripovedovala mentorici (buddy) pri Desteni I Processu. Ta me je vprašala če sem uspela mami v stabilnosti povedati to zgodbo. Odgovorila sem, da sem uspela – v zavedanju, da je to bila še zadnja točka preverjanja, če sem res čista reakcij. Če bi bila še vedno jezna na mamo in bi jo obsojala, bi se to slišalo v mojem glasu, v načinu na katerega bi se pogovarjala z njo. Ko pa sem ji prigodo na glas povedala umirjeno, sem si potrdila, da sem odstranila vse reakcije v povezavi s tem specifičnim dogodkom.

Poanta te zgodbe je v izbiri. V izbiri stabilnosti in umirjenosti namesto negativnih občutkov v sicer neugodni situaciji. In v zavedanju, da četudi bi 'pristala' v negativnih občutkih (jezi, razdraženosti in zameri), bi si jih bila dopustila/izbrala sama – ne bi mi jih povzročila mama oz. kdorkoli drug…

Zakaj pišem o tej bolj ali manj vsakdanji zgodbi? Zato ker se nam v življenju dogaja ogromno neugodnih situacij v katerih z lahkoto negativno reagiramo in kopičimo in povečujemo te posamezne reakcije do izbruhov; tako pa se kopičijo tudi izbruhi, ki škodljivo vplivajo na oblikovanje naših odnosov in na naš notranji mir.
Pišem zato, da ne pozabim in da spomnim še tebe, da izbruhov in nemira ne rabimo jemati kot samoumevnih in nespremenljivih. Z opazovanjem sebe in v zavedanju posledic lahko te škodljive vzorce zamenjamo z bolj prijetnimi odzivi, s katerimi si bomo povečevali samo-zaupanje in izboljševali medsebojne odnose.