nedelja, 21. september 2014

Ptica v letu - a mi znaš povedat kje so moja krila?

Ponovno se mi je začela pojavljati blaga bolečina nad levo lopatico in v upanju, da preprečim njeno potenciranje nadaljujem z raziskovanjem miselnih vzorcev, ki naj bi bili vezani na to mesto v telesu. Vir in kontekst najdete tukaj:  http://desteni.org/a/veno-structural-resonance-part-2-phase-13  sicer pa naj bi bolečine v lopatici nakazovale na konstrukt samoomejevanja…

Tokrat sem se odločila pogledati kakšne miselne vzorce oz. kakšno omejevanje sem v sebi vzpostavila v povezavi z dvema točkama iz zgornjega linka, ki sta se mi tekom branja zdeli zanimivi oz. vredni izpostavitve:
- lopatica kot anatomska točka iz katere se razpirajo krila,
- princip padlega angela.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ob opazovanju ptic v letu razmišljati o tem kako so telesa ptic zaradi kril anatomsko večvredna od človeških teles, koliko več svobode in hitrosti imajo ptice pri gibanju in si na ta način podzavestno povečevala željo po letenju / po posedovanju kril (na človeškem telesu) in hkrati povečevala odpor do svojega telesa brez kril.
Ko opazim, da poveličujem krila kot večvreden telesni del, ki omogoča hiter in užitka poln način gibanja in da krila poveličujem kot simbol svobode – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ima vsako telo določene prednosti in slabosti; ptice sicer imajo krila, ampak nimajo rok, za človeško telo velja ravno obratno. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno obstajati v hrepenenju po fizičnih krilih in da z odporom do svojega telesa zaviram razvoj simboličnih kril – svobodnega oziroma samo-izraznega gibanja, ki ga omogoča človeško telo.  
Zavezujem se, da ne bom več blodila o tem kako fantastično bi se bilo gibati, če bi imela fizična krila (ali zmaja na katerem bi lahko letela, lol) in da se ne bom več razburjala zaradi omejitev svojega človeškega telesa, ampak bom namesto tega raje raziskovala kakšne vse načine gibanja mi omogoča moje človeško telo v zunanjem prostoru in znotraj sebe.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nekatere ptice (v letu) soditi kot lepe in veličastne (npr. orle, sokole, kanje, sove, ptice s širokimi krili v beli in/ali črni in/ali sivi in/ali rjavi barvi) in druge ptice (npr. golobe, galebe, včasih vrane) kot grde in/ali nezanimive.
Ko opazim, da sodim ptice/bitja/ljudi kot lepe, veličastne, zanimive kadar so težje dostopni oz. redkejši – se ustavim in diham. Ko opazim, da sodim ptice/bitja/ljudi kot grde in/ali nezanimive, kadar so običajni oz. pogosto prisotni – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da si s pripisovanjem večvrednosti težje dostopnim in/ali redkim pticam/bitjem/ljudem in s pripisovanjem manjvrednosti običajnim oz. pogosto prisotnim  pticam/bitjem/ljudem zmanjšujem možnosti za poglobljeno medsebojno spoznavanje, razumevanje in razvijanje komunikacije (v obeh polariziranih primerih).
Zavezujem se, da se bom opominjala na svojo enakovrednost z vsemi bitji – ne glede na njihovo ne/običajnost in ne/redkost in da bom s prisotnimi bitji poskušala vzpostaviti enakovredno komunikacijo brez umskega poveličevanja ali pomanjševanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na stvarnika, ki je oblikoval človeško telo tako ranljivo in/ali počasno in/ali nepraktično / ''nam je pristrigel krila'' in nas tudi na ta način ''prikrajšal nebes''.
Ko opazim, da zgubljam svoj čas tako, da pozornost v obliki jeze namenjam stvarniku omejenega človeškega telesa – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se človeško telo po svoji zgradbi ni bistveno spremenilo že nekaj tisočletij in da se z razmišljanjem o tem kako neomejeno bi lahko bilo v bistvu ločujem od njega skozi um.Zavezujem se, da bom ustavila jezo do stvarnika, da bom sprejela svoje omejeno človeško telo in zaživela v enosti in sožitju z njim ter mu pustila, da se mi pokaže in da me uči kot bitje.