četrtek, 4. januar 2018

Dom 1

dóm 
1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja, družinska skupnost, v kateri kdo živi
2. stavba, urejena za določen namen, ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo
3. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji
4. posestvodomačija, domovina
5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo


 https://eqafe.com/p/redefining-home-the-crucifixion-of-jesus-part-117


Do 2017 sem vseh svojih 35 preživela v isti vasi, brez kakršnekoli selitve.
Prva možnost selitve se je pokazala pri prehodu v srednjo šolo. Takrat sem bila še preveč prestrašena, da bi šla živet drugam, kar sem si skrivala tudi z mislimi v stilu – če ostanem doma, starši ne bodo toliko finančno obremenjeni.
Naslednja možnost za selitev se je pokazala pri prehodu na fakulteto. Ponovno podobna scena. Nekoliko obžalujem, da si nisem že takrat dala možnosti za spoznavanje razlik med življenjem v domačem gnezdu in v študentskem okolju in za osamosvajanje.
Mislim, da je bilo nekje tekom faksa, ko se je dedku začelo temnit zaradi alzheimerjeve bolezni, po njegovi smrti pa se je začela rapidno večat babičina demenca. Skrb za take kalibre je težka in glede na to, da sta me onadva pomagala vzgajat in me pazila, ko sta bila starša v službah / odsotna, sem se tudi jaz čutila dolžno pomagat pri skrbi za njiju in sem se začasno odpovedala selitvi.
Sicer je po faksu obstajala možnost selitve s takratnim partnerjem s katerim sem bila v 4 letni zvezi, ampak kljub temu, da sem se v zvezi počutila relativno dobro, sem vedela, da se ne želim vezat na njega v tolikšni meri.  
Pred malo več kot letom sva s prijateljem nadgradila najin odnos v partnerskega. Nekaj mesecev zatem pa je mama odšla v penzijo; kar je pomenilo, da lahko ona poskrbi za babico, ki potrebuje celodnevno oskrbo. Končno sem zgrabila priložnost uvida v življenje izven rodnega gnezda.

Kot najstnici mi je ogromno pomenila moja soba – tam sem se počutila doma – kadar so me pustili samo. Ampak v moji sobi je bil tudi računalnik, ki ga je uporabljala mama in tako moja soba ni bila vedno na razpolago kot 'zavetišče'.
V kasnejših letih sem ob večerih v postelji poslušala zvok, ki je prihajal od ogrevalnega sistema v hiši; zdelo se mi je, da tako zveni vesolje in ta zvok me je spominjal na 'pravi' dom. V hiši kjer sem živela, se nisem počutila najbolj doma – predvsem zaradi napetih odnosov, ki so bili predvsem posledica neprestane skrbi za naša dva dementneža. Bolj doma sem se počutila v avtu, kot v hiši…

Imela sem tudi neko obdobje v katerem sem bila prepričana, da bom ostala v 'rodni' hiši in bom razčistila odnose z domačimi do te mere, da se bom tam spet počutila zares doma. Ampak takrat mi še ni bilo jasno, da so ti odnosi najtežji za predelavo, ker so se stvari kopičile najdlje.
Potem sem imela obdobje, ko sem iskala informacije o delu na ladji z namenom pridobivanja novih izkušenj in življenja drugje. Vstran so me držali zdravstveni zapleti in kasneje nova partnerska zveza.
Ko sem parterja, ki se je selil že približno 10 x vprašala kje se on počuti doma, mi je odgovoril – v svojem telesu. Ta odgovor se mi je zdel zelo na mestu, čeprav sem sama več let nazaj svoje oz. človeško telo dojemala kot ječo.

Sedaj živiva v najemniškem stanovanju, ki mu pravim dom. Ampak ko grem v 'rodno vas', tudi rečem, da grem domov – iz navade. Na obeh koncih do neke mere doživljam občutek doma, ampak fiksni dom tekom tega življenja je moje telo. In moj cilj je vzpostavitev pristnejše komunikacije s telesom in boljše poznavanje mojega telesa.