nedelja, 22. november 2015

Prodajalci na domu + religija + demenca 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da sta moja obrazna mimika in resonanca dovolj glasni, da bo drugi točno razumel kar želim sporočit. Zavedam se, da so ti intenzivni občutki energije prisotni v moji notranjosti in da ne morem biti prepričana kako in koliko intenzivno jih drugi zaznavajo. Prav tako ne vidim svoje obrazne mimike, ampak si lahko ustvarim le približno podobo kako izgleda. Zato se v trenutku ko se zavem pričakovanja, da me bo drugi prebral na podlagi mimike in resonance ustavim in zadiham ter se premaknem v sebi, poiščem specifične besede in se v stabilnosti izrazim skozi njih.

Odpustim si, da NISEM  sprejela in si dopustila aplicirati odločnosti brez čustvenih reakcij – zaradi prepričanja, da to ni mogoče, da me drugi enostavno ne bodo jemali resno, če ne bom glasna, dramatična, jezna… Zavedam se, da je to prepričanje nevalidno, ker si do zdaj sploh nisem zares dajala priložnosti izražanja odločnosti brez reagiranja in torej ne morem reči, da ne deluje. Spomnim se učiteljice 6. razreda, ki je stabilno vzdušje v razredu ustvarjala s precej tihim govorjenjem, medtem ko ga drugi učitelji niti s povzdigovanjem glasu nismo dosegli… Zavezujem se, da si bom dala priložnost in čas, da se naučim izražat odločnost na zdrav način – brez pretiranega obremenjevanja fizičnega telesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z odporom in prezirom na prodajalca, ko je rekel, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Zavedam se, da bila v tistem trenutku sprožilec odpora in prezira jeza na družino, ker so me vzgajali v kristjanko in ker sami še vedno vztrajajo v teh religioznih nesmislih. Spoznala sem, da moja jeza ne more spremeniti naše družine v ateistično. Babice – nikoli… ata sicer ni veren, ampak se udeležuje običajev zaradi miru… mamo – mogoče – ampak skozi večletno komunikacijo na to temo. Pa še to dvomim… ker je verovanje v boga pogojeno z mnogimi strahovi. Torej – smo na seznamu katoliških družin – ker se je tako opredelilo več članov družine (po vzoru skupnosti in zavoljo občutka pripadnosti) in moje reakcije tega ne morejo spremeniti / popraviti – zato bom to enostavno sprejela. Bom pa v podobnih situacijah jasno povedala, da ne podpiram nobene religije. Zavedam se, da mi pri tem ni potrebno reagirati s prezirom in odporom na podpornike in promotorje (krščanske) religije, ampak se lahko odzovem s preprostim pogovorom, deljenjem svoje perspektive. V takih trenutkih namesto čustvenega reagiranja raje izkoristim priložnost za spoznavanje delovanja uma in vzorcev vernikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v misli in  kot misel ''nisem pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več'' z izgovorom,  da me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero. Zavedam se, da sem si to siljenje vzela osebno v smislu družina proti meni – brez da bi upoštevala kontekst zaradi katerega me je družina (ženske) silila v ta nesmisel in ga poskušala razumet. Zavedam se, da niti uporništvo, niti ignoranca, niti blokiranje vernikov ne prinese želenega efekta – spoznanja o bogu kot maski za strahove in neodgovornost, zato bom odslej poskušala drugače. S poslušanjem vernikov, ki se želijo izrazit in delit in z postavljanjem zdravorazumskih vprašanj na povedano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prodajalcu privoščit improvizacijo nenadnega zaključka poskusa prodaje dementni pobožni babici in s tem hkrati občutek krivde. Zavedam se, da sem bila sama odgovorna za to, da babico pravočasno zaščitim in da je k mojemu poznemu odzivu pripomogel pokvarjen zvonec. Zavedam se, da je škodoželjnost vezana na druge samo maska za samo-prikrivanje lastnega manka (v tem primeru hitra zaščita nesamostojne). Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot škodoželjnost oz. privoščljivost zadiham in pogledam katero šibko točko, kateri mind-fuck si želim skrit pred sabo.





Po prvih dveh blogih sem opazila, da se lažja premikam mimo prodajalcev verskih knjig na ulici – da v sebi več ne reagiram z poprejšnjo zategnjenostjo, odporom, prezirom. 

V primerih ko se bom ponovno soočala s kombinacijo: prodajalci na domu in/ali religija in/ali demenca, si bom torej najprej vzela trenutek za stabilizacijo s pomočjo dihanja, nakar bom poslušala kaj ima drugi za delit (za začetek vsaj kakšno minuto, dve) in nato postavljala zdravorazumska vprašanja. Če po okrog petih minutah preko telefona ali desetih minutah v živo vidim, da sogovornik ni pripravljen poslušat, bom pogovor zaključila. 

četrtek, 12. november 2015

Prodajalci na domu + religija + demenca 2

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila trenutka v katerem bi se zaustavila in da sem sprejela in si dopustila, da me reakcija brez vsakega upora posrka vase do te mere, da se je moje telo naježilo od znotraj. Zavedam se, da je sicer bilo v tej situaciji potrebno ukrepati hitro, vendar je bilo potrebno oz. nujno tudi samo-stabiliziranje pred ukrepanjem. Ko bom v prihodnje opazila, da fizično in miselno drvim proti nekomu ali nečemu, medtem ko se v meni zelo intenzivno jača čustvena reakcija – se bom za trenutek ustavila, blokirala oči in ušesa ter nekajkrat zadihala. Parkrat si bom ponovila besedno zvezo ''praktična rešitev'', da preusmerim svojo pozornost iz problema / negative na uporabno in podporno akcijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na prodajalce verskih knjig – ne glede na to katero religijo so skušali prodati – reagirati z odporom, zaničevanjem in posmehom. Zavedam se, da imam tako močan odpor do vere zaradi tega, ker so me domači do pubertete (in v zmanjšanem obsegu do okoli 30ih) silili hoditi v cerkev – ki sem jo dojemala in jo dojemam kot nesmiselno zapravljanje časa. Razumem, da imam tako močan odpor do prodajalcev knjig ker sem se tudi sama (kot mnogi drugi poznani) ujela na zvijačo prodajalcev, ki mi potem ko so mi že prodali produkt še dolgo niso pustili na miru, ker sem podpisala namerno zavajajoč dokument s katerim sem se nevede zavezala k nadaljnjim nakupom…
Do zdaj sem si izborila svobodo nesprejemanja cerkve kot validne v krogu družine in se naučila lekcijo o prodaji knjig do te mere, da prodajalcem več ne bom nasedala. Zdaj pa je čas, da opustim še zamere zaradi ''izdaje'' in se tako osvobodim nenadnih reakcij, ki služijo samo napajanju mojega UmZS in izčrpavanju mojega fizičnega telesa.
Mama, babica, odpuščam vama, da sta me silili hoditi v cerkev in se podrejati cerkvenim avtoritetam. Sorodniki, odpuščam vam, da ste me prepričevali, da je tako edino prav in da bom trpela, če se ne bom podrejala cerkvi, veri in religiji.
Zvijačni prodajalci knjig – odpuščam vam za vse natege v zavedanju, da vas moja zamera, jeza, ogorčenje niso in ne bodo ustavili. Če boste še kdaj poskušali, vam bom mogoče celo dala možnost – samo zato, da bolje spoznam vaše strategije… vsekakor pa se bom o njih razpisala in opozorila druge.
Morda je najbolj praktična korekcija v prvi fazi poslušanje prodajalcev verskih knjig z zavednim dihanjem in nato deljenje moje perspektive iz stabilnosti.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zdrseti v tako močno reakcijo / šok, da se par minut po dogodku nisem mogla spomniti določenih detajlov iz dogodka – npr. če sem osebo sploh pozdravila. Postaja mi jasno kaj Destonijci mislijo s tem, ko govorijo, da vsak trenutek šteje. Če bi se v kateremkoli trenutku ustavila in zadihala, bi pripomogla k lastni stabilnosti v fizičnem in k zavedanju tega kar dogajam. Zato si v bodoče več ne bom dopuščala izgovarjanja češ, da je že prepozno, ko sem enkrat v reakciji, ampak se bom opomnila, da je vsak trenutek nova priložnost, da reakcijo izbrišem in se odzovem tako kot je najbolje za vse vključene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevati, da sem navzven delovala relativno mirno, medtem ko je v meni vrelo. Zavedam se, da je to utegnila biti samo moja umska percepcija, projekcija želje kako sem želela izpasti v tistem trenutku - hladno in stabilno. Kadar se zalotim v takšni reakciji, po možnosti svojo pojavo preverim v ogledalu in/ali skozi svoj glas in/ali skozi svoje gibanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v konfliktu s samo seboj tekom izgovarjanja besed ''ta tematika ''nas'' ne zanima''. Zavedam se, da sem se zaradi hitenja v reakciji in v želji po čimprejšnji odslovitvi prodajalca zapletla z besedami in sem se v bistvu zlagala. V podobnih situacijah v prihodnje bom raje par krat zadihala in si medtem vzela čas, da poiščem primerne besede, ki bodo dejansko sporočale kar želim povedat.

Znotraj tega si odpustim jezo na babico, ki jo krščanska tematika zelo zanima, ampak je toliko nerazsodna, da moram jaz odgovarjati za njo…
Babica, odpustim ti, ker si si dopustila sprejeti krščansko vero kot validno, pomembno, bistveno. Nisi imela orodij in tako ugodne situacije za samo-uvid, kot jih imam jaz.
Kako pa naj vpričo drugih shandlam strast nerazsodne, ki se svoje nerazsodnosti ne zaveda in se počuti samo opeharjeno, kadar se ji postavim v bran? Hmh…
Morda tako, da vpričo nje prodajalca vprašam kako naj sprejmem takega ''vsemogočnega'' boga, ki dopusti, da ljudje pozabljajo do te mere, da niso več samostojni in da vsakodnevno živijo v fizičnih bolečinah. Vsaj teh ne bo mogla zanikat niti sebi in tako ne bo mogla zagovarjat boga… In odgovor je ponovno v fizičnem telesu – čeprav v konstantno bolečem / trpečem / umirajočem. 

torek, 3. november 2015

Ključni podatki o Alzheimerjevi bolezni!!!

Ne me jebat...
se mi zdi edini dovolj intenziven izraz, ko skozi intervju Alzheimer's - Part 4 - Psychological & Physical Disorders končno dobivam sprejemljive odgovore in pojasnila na eno izmed svojih dominantnih večletnih vprašanj - kdo ali kaj je premikal(o) telo, ki bi naj bilo dedkovo - medtem ko dedek v pojavi, ki mi je bila domača in logična že več let ni bil prisoten.
Ne samo, da za ljudi z Alzheimerjem prenehata obstajat čas in kraj... s svojimi fizičnimi očmi prenehajo zaznavat fizično realnost!!! Zdaj si pa predstavljajte kako zajebano je živet s takim človekom / namesto takega človeka in dojemite, da me je (oz. da nas je kot družino) ta situacija konkretno zaznamovala. S tem, da smo takoj zadaj dobili še dementno babico. Norišnica...

Ampak ob poslušanju omenjanega intervjuja sem končno dobila pojasnila, začutila konkretno olajšanje in se zjokala v zavedanju, da se ne rabim več počutit krivo - ker nisem mislila in čutila nemoralno -- ker zdaj vem, da je to kar večina dojema kot moralno, gladko zgrešilo bistvo. Odpira se mi manj obstoja v krivdi, žalosti, jezi, obupu, več obstoja v zavedanju lastnega diha, fizičnega sveta, v nesebični pomoči (oz. pomoči brez lastnih čustvenih reakcij) ljudem s konkretno poškodovanim spominom vezanim na zavedni, podzavestni in nezavedni um. Ekstremno hvaležna sem Eqafe!

S tem je postal spomin na mojega dedka lažji. Vsem, ki živite in delate z ljudmi z Alzheimerjevo boleznijo pa nadvse priporočam, da si razširite dojemanje bolezni katero se soočate skozi naslednje intervjuje:








Prva dva sta brezplačna, nadaljevalni pa so vredni svojega denarja.