sreda, 31. julij 2013

Dementne dogodivščine 2

20.7.13

Jutranja doza:

Dementni babici rečem naj si preveri, če ima mokro plenico (planične spodnje hlače), če potrebuje drugo. Pravi, da je ne potrebuje… Zaupanje ni na mestu, moje ponavljanje zaradi njene nerazumne trme je postalo rutina. Vprašanje je samo moja intenzivnost reakcije v obliki jeze zaradi banalnosti ponavljanja…

Skušam najt pravo mero med ukazovalnostjo in milostjo pri intonaciji, da bi dobila odgovor ki ga potrebujem in da je pri tem ne bi preveč razburila. Še enkrat ji rečem naj si potipa. Odgovori mi, da nima plenice. Vprašam jo kam jo je dala. Vem, da se ne bo spomnila, pa jo še kar vedno znova sprašujem in ji dopovedujem, da ne more skrivat umazanih/puščat umazanih plenic v hiši, ker smrdijo. Jebem ji – ni efekta – vse sproti pozabi – smrad pa ostaja…

Iskanje plenice…
Jebem ji boga – po tihem – v svoji glavi – postelja pomočena, plenica, skoraj čista pod odejo. Pokličem jo v spalnico in ji pokažem in umirjeno razložim kaj je naredila. Butasto gleda, nič ji ni jasno. Zakaj ji sploh razlagam? V pričakovanju, da se to ne bo več zgodilo? Zato, da energijo razočaranja podelim z njo, ki jo obtožujem, da je vir tega razočaranja? Prenehat moram z obtoževanjem… samosabotaža mi ni potrebna.

Nastavim in pokažem ji oblačila in ji povem kako naj se obleče. V kuhinjo grem skrit svojo kavo, da mi je ne bi popila. V njeno spalnico grem preobleč posteljo, zamenjat plastificirane podlage in prevleko za jogi. V kuhinji slišim piskanje električne plošče. Pravim ji, naj se umakne vstran. Ni ji jasno, da se ne sme naslanjat tam gor kjer so narisani gumbi in da ne sme na njih puščat predmetov. (Ploščo smo zamenjali s plinskim štedilnikom ravno zaradi nje – da ne bi več zažigala posod in hrane, da bi zmanjšali možnost, da povzroči požar. Zdaj se več krat zgodi, da gre stikat kaj kuham, se nasloni na gumbe in mi nevede ugasne grelno ploščo…) Ker se piskanje nadaljuje, grem uredit zadevo v kuhinjo. Še kar je v zgornjem delu pižame in že je klobaso. Pošljem jo v dnevno, da se obleče do konca medtem ko ji pripravim zajtrk s kavo.


Odpiranje vseh kuhinjskih predalov.
Redni ritual. Nekaj išče. Če jo vprašaš kaj – ne ve…
Odgrinjanje in zagrinjanje kuhinjska zavese – reden ritual.


Ogledala sem si dokumentarec… in zraven tudi jokala… pa se pošteno zmasirala z masažno rokavico. Cirkulacija rulez…

Mimogrede – komaj čakam, da jo damo v dom – preveč je že nervoze v hiši. Upam, da ne bomo odlašali tako dolgo kot smo pri dedku z Alzheimerjevo boleznijo… Moram si najt zaposlitev, da bomo lahko vsi trije skupaj financirali dom za njo in še naš dom.




+ 31.8.13 (Z distance parih dni berem zgornji zapisek in…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico obtoževati, da je vir mojega najhujšega razočaranja.
Ko opazim, da babico obtožujem za razočaranje, ki ga doživljam znotraj sebe – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da imam VEDNO na izbiro ali se bom na babičina dejanja in besede odzvala z reakcijami jeze, razočaranja in podobnimi čustvenimi nesmisli ali bom situacijo predihala in ukrepala brez reakcij in zdravorazumsko.
Zavezujem se, da se ne bom več zavestno ločevala od lastnega razočaranja na ta način, da bi ga projicirala na babico/druge, ampak se bom z njim sproti soočala, si ga odpuščala in ga odstranjevala iz svojega življenja. 

torek, 30. julij 2013

Dementne dogodivščine 1

19.7.13

Šli smo na sestričnin rojstni dan; dementno babico smo za okrog 2 uri pustili samo doma.
Ko se vrnemo, dementna babica mami pove, da je padla. Soseda ateju razloži svojo plat. Ravno je bila zunaj na verandi in je videla babico. Ležala je v vrtu med jagodami. Soseda je mislila, da jo je kap, ker je bila tako mirna…

Vrt smo zagradili in babici ''onemogočili'' dostop z dvema deskama, ki se jih da odpret na malo bolj zafrknjen način. Ker je delala škodo – pobirala nezrele pridelke na veliko ali pa jih je nabrala več kot smo jih lahko naenkrat porabili…

Babica komaj hodi – uporablja berglo – ko se spomni, moti se ji… ampak glej čudež… na vrt je pa splezala ali kako si naj človek razlaga, da sta bili deski zaprti ko jo je prišla soseda pobrat… WTF?! Roke so se ji pri danes zajtrku tako tresle, da ni mogla jest, tako da verjetno ni imela moči za manipulacijo desk... Se je splazila med deskama? Kako – ko pa se komaj pripogne?


Ironija na celi liniji… Ne vem kaj naj si mislim, kako naj se ne počutim izigrane, kako naj mi ne bo njena prisotnost preprosto odveč…

Starša se odpravljata na morje, zato ata fiksno zapre ta vhod z dodatnimi ovirami… na kar se naknadno zaveva, da moram vsak drug dan hodit zalivat v vrt… kar pomeni, da bom morala te tatežke kangle nosit mimo celega vrta na drugo stran do zadnjega vhoda in potem od tam naprej. Ali pa bom čepela ko budala zraven šlaufa napeljanega iz cisterne za deževnico. Ko bom že tako brez tega porabila eno uro za zalivanje vsega kar je pri hiši in okrog nje.

Obrača se mi. Jezna sem na babico. Sovražim jo – zaradi tega, ker si je dopustila obstajat v pozabi in kot pozaba.

Potem se spomnim na drugo babico – ki živi s to sestrično pri kateri smo danes bili in vidim še večjo grotesko-grozo…

Ne razumem več zakaj morajo obstajat takšni ljudje –- brez zdrave pameti – ki povzročajo samo še škodo in konflikte, ki nenehno izzivajo reakcije bližnjih. -------------------------------------------------------------


+ 30.7.13 (Z distance parih dni berem zgornji zapisek in...) 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se izigrano in prisotnost dementne babice soditi kot odvečno.
Ko opazim, da obstajam kot občutek izigranosti in kot sodba o odvečnosti babičine dementne prisotnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da za enkrat še nimam dovolj širokega pogleda na razlog za obstoj demence in da si prisotnost demence še vedno jemljem precej osebo, čeprav demenca postaja vedno bolj množičen pojav.
Zavezujem se, da se bom opominjala na to, da bom kljub vsem banalnim nesmislom dementnega uma ostajala tu, v fizični realnosti in iskala rešitve ter uporabljala čim manj notranjega govora in reakcij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot jeza in sovraštvo napram dementni babici – oziroma demenci – napram projekciji lastne demence na babico…
Ko opazim, da obstajam kot jeza in sovraštvo napram pozabi – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da mi jeza in sovraštvo ne bosta pomagala rešiti/odpraviti pozabe oziroma občutka nemoči, da bi se spomnila vsega kar sem si kot bitje dopustila pozabiti.
Zavezujem se, da bom svojo pozornost vztrajno preusmerjala v svoje dihanje, v zdravorazumsko raziskovanje spominjanja in da svojega časa ne bom zapravljala z obstojem v mislih kot jeza, sovraštvo in občutek nemoči v povezavi s spominjanjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot misel: ''Ne razumem več zakaj morajo obstajat takšni ljudje –- brez zdrave pameti – ki povzročajo samo še škodo in konflikte, ki nenehno izzivajo reakcije bližnjih.''
Ko opazim, da obstajam v vlogi žrtve ljudi brez zdrave pameti in jih krivim, ker izzivajo reakcije bližnjih – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ljudem ne morem povrnit zdrave pameti, da pa lahko omejim svoje reakcije in da si jih sproti odpuščam.
Zavezujem se, da bom postopoma opuščala svoje reakcije na UmZS brez zdrave pameti in si ne bom tako pogosto dopuščala, da me sprovocira dementni umsko-zavestni sistem… drugega oz. moj lastni. 

sobota, 20. julij 2013

Hvaležnost?



Takele stvari me ganejo… Dokazi, da je človeštvo prepojeno z boleznijo imenovano neenako(vredno)st, ki si jo je ustvarilo in ohranjalo povsem samo…
In zaradi tega se mi beseda hvaležnost zdi smešno-grozna. Za kaj naj bom hvaležna? Za življenje? Ne bo šlo – ne želim si življenja v takšnem svetu kot ga imamo trenutno –- ne dojamem zakaj mora toliko ljudi trpeti fizično pomanjkanje, zakaj nobeden ni sposoben trajnega sproščenega izražanja v življenju in kot življenje.

Naj bom hvaležna, da imam več kot drugi? V smislu, da imam boljše fizične razmere kot večina – da sem med tistimi 40% na svetu, ki imamo stranišče s splakovanjem in med tistimi 10% na svetu, ki imamo dostop do interneta?
Težko je biti hvaležen, če nimaš izkušnje kako je biti brez… Težko je biti hvaležen z zavedanjem da zaradi tega ker imam več, nosim tudi večjo odgovornost da vsem drugim omogočim enakovredne življenjske pogoje kot jih imam sama oz. da pomagam pri enakovredni razporeditvi tega kar nam nudi planet. Težko je biti hvaležen da imaš več - zaradi tega, ker se zavedaš da si tudi večina, ki ima manj želi imeti enako in bo to prej ali slej zahtevala oz. si bo (na silo) vzela, ko bo postala dovolj obupana v boju za življenje – ups – preživetje… Nuja prerazporeditve!

Hvaležnost. Za kaj naj bi bila hvaležna, komu naj bi bila hvaležna?

Povej mi zakaj in komu si hvaležen/hvaležna ti - pomagaj mi razumet hvaležnost, prosim.

Preveri, uporabi, podpri (se):

četrtek, 18. julij 2013

Ne-učinkovita komunikacija

Preden se začnemo z nekom pogovarjati, si pogosto zamislimo kako bo potekal pogovor. Vendar ko dejansko začnemo komunicirat s to osebo, izustimo samo okrog 10% tega kar smo nameravali povedati. Nekako pričakujemo, da naš sogovornik že ve in razume kar vemo in razumemo mi sami o določeni točki pogovora. Ampak temu je redko tako in zato pride do nesporazumov in občutkov nerazumljenosti. Da bi se temu izognili, moramo biti pri pogovoru z drugo osebo specifični in dosledni.
Povzeto po Sunette


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila več pozornosti namenjat notranjemu govoru v svojih mislih kot dejanskemu pogovoru z osebo s katero sem se v danem trenutku nahajala v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem večkrat sprejela in si dopustila od sogovornika pričakovati, da bo vedel in razumel kar že vem in razumem sama.

Odpustim si, da sem večkrat sprejela in si dopustila pričakovati, da mi bodo drugi brali misli, namesto da bi jasno izrazila kar sem želela sporočiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila druge kriviti, da me ne razumejo tudi takrat ko sama nisem bila specifična in dosledna v pogovoru z drugimi.

Odpustim si, da pogosto nisem sprejela in si nisem dopustila resnično poslušat kar imajo drugi za povedat ampak sem vklopila notranji govor v smislu: doooolgčas / to že tako vem / tako ali tako vem kaj boš rekel.

Odpustim si, da pogosto nisem sprejela in si nisem dopustila nameniti pozornosti celotni izjavi drugega, ampak sem ''prežala'' na to kar sem želela slišati in nato v nadaljnjem pogovoru izpostavljati le ta del(ček).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila delati sklepe in jih izraziti še preden se je drug izrazil do konca, namesto da bi ga pozorno poslušala in se odzvala ko bi slišala celoto, ki jo drugi želi izraziti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poslušati notranji govor medtem ko sem dajala vtis da poslušam svojega sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi notranji govor kritizirati, obsojati in kriviti svojega sogovornika, namesto da bi našla primeren način in pogum da na glas izrazim kar se mi pri njem zdi konfliktno in posamezno točko predebatiram z njim.




Ko opazim, da se izražam površno in obsojam druge da me ne poslušajo in/ali razumejo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je dosti lažje kriviti drugega kot prevzeti odgovornost za svoj način komunikacije, za izboljšanje njene učinkovitosti.
Zavezujem se, da si bom dala priložnost izboljšati lastno komunikacijo; da se bom v tistih trenutkih ko začutim fizično napetost in/kot zahrbtno pripravljenost lastnega ega na nove ''nedolžna jaz'' prezentacije prizemljila in si nehala lagat.

Ko opazim da dajem notranjemu govoru prednost pred sogovornikom – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ta princip prakticiram že zelo dolgo, čeprav sem se že ogromno krat prepričala da ne funkcionira – povzroča nemire in konflikte znotraj mene kakor tudi konflikte med mano in mojim sogovornikom.
Zavezujem se, da si bom dala priložnost poslušat sogovornika v njegovi celovitosti brez notranjega čvekanja – motenja lastne pozornosti. Za začetek si bom vsak teden izbrala enega sogovornika in vadila z njim.
*
V ponedeljek začnem z babico (ko bova ravno sami). Zavedam se, da zaradi babičine demence ne morem pričakovati očitnega izboljšanja tega odnosa, da pa je vsekakor boljše, da preizkusim resnično poslušanje babice kakor da ga ne.  Zavedam se, da to ne sme vplivati na motivacijo za poskuse poslušanja drugih. Pa da slišim kaj mi imajo ljudje dejansko za povedati in utišam svojo predstavo o tem kaj mi govorijo…   

Ko opazim, da navznoter kritiziram, obsojam, krivim svojega sogovornika – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da skozi takšen notranji govor kopičim napetost v sebi in v odnosih z drugimi. Veliko izmed skritih misliti ne upam na glas izreči sogovorniku, ker se zavedam, da so neutemeljene svinjarije s pomočjo katerih se delam navidezno boljšo od svojega sogovornika…
Zavezujem se, da bom zmanjšala obseg kritiziranja in obsojanja drugih v svoji glavi in da bom ta čas raje porabljala za iskanje primernega načina za postavljanje bolj problematičnih vprašanj drugim s katerimi bom pomirila svoje notranje konflikte.


Preveri, uporabi, podpri (se):



torek, 16. julij 2013

Kemična komunikacija?!

Nikoli nisem podvomila v to, da rastline komunicirajo.
Z ljudmi in živalmi preko oblike, barve, vonja, prostora v katerem se nahajajo in še česa.
Niti nisem preveč dvomila v tezo, da rastline komunicirajo tudi med seboj. Sicer nisem imela pojma kako naj bi komunikacija med rastlinami sploh potekala, ampak se mi je kljub temu nekako zdelo logično, da tako ali drugače 'čvekajo' med sabo. Na neki višji, ljudem nezaznavni ravni, frekvenci morda.?.


 ***
Moji pretekli blogi na temo komunikacija + rastlina:
***

Na kar sem si pred kratkim ogledala dokumentarec z naslovom ''O čem govorijo rastline''.
Bila sem konkretno presenečena nad povedanim, pokazanim in predvsem ''prevedenim'' v človeščino.
Rastline nimajo možnosti govora in premikanja, imajo pa na voljo komunikacijo s pomočjo svojega fizičnega telesa z vsemi njegovimi kemičnimi procesi.




Bi lahko to pomenilo, da se rastline bolj zavedajo lastnega fizičnega telesa in procesov v njem kot se ga ljudje? Kaj pa ljudje sploh vemo o delovanju lastnega telesa? Prav dosti ne – glede na vse sorte bolezni, ki jih gostimo… Ali tudi ljudje podzavestno in nezavedno komuniciramo med sabo in z drugima vrstama s pomočjo s pomočjo sproščanja in omejevanja specifičnih kemičnih snovi lastnega telesa? Kakšno vlogo imajo pri tem na primer hormoni?

Tale dokumentarec mi je odprl kup novih vprašanj, za katerimi se skriva želja po razumevanju lastnega telesa, po učinkoviti komunikaciji z njim…
Če poznaš kak dokumentarec na to temo, se priporočam.
Do takrat pa s tabo delim tale odkritja o rastlinah:


''However, new research, published in the journal Trends in Plant Science, has revealed that plants not only respond to sound, but they also communicate to each other by making "clicking" sounds.
Using powerful loudspeakers, researchers at The University of Western Australia were able to hear clicking sounds coming from the roots of corn saplings.
Researchers at Bristol University also found that when they suspended the young roots in water and played a continuous noise at 220Hz, a similar frequency to the plant clicks, they found that the plants grew towards the source of the sound.
"Everyone knows that plants react to light, and scientists also know that plants use volatile chemicals to communicate with each other, for instance, when danger - such as a herbivore - approaches," Dr. Gagliano said in a university news release.
"I was working one day in my herb garden and started to wonder if maybe plants were also sensitive to sounds - why not? - so I decided as a scientist to find out."
While it has been long known that plants grow towards light, previous research from Exeter University found cabbage plants emitted methyl jasmonate gas when their surfaces are cut or pierced to warn its neighbors of danger such as caterpillars or garden shears.
Researchers from the earlier study also found that the when the volatile gas was emitted, the nearly cabbage plants appeared to receive the urgent message that and protected themselves by producing toxic chemicals on their leaves to fend off predators like caterpillars.
However, new research, published in the journal Trends in Plant Science, has revealed that plants not only respond to sound, but they also communicate to each other by making "clicking" sounds.
Scientists suspect that sound and vibration may play an essential role in the survival of plants by giving them information about the environment around them.
Researchers said sounds waves are easily transmissible through soil, and could be used to pick up threats like drought from their neighbors further away.
Gagliano said that the latest findings shows that the role of sound in plants has yet to be fully explored, "leaving serious gaps our current understanding of the sensory and communicatory complexity of these organisms".
In addition to other forms of sensory response, "it is very likely that some form of sensitivity to sound and vibrations also plays an important role in the life of plants," she added
''

petek, 12. julij 2013

Ein bisschen pa doch…

Sem na obisku pri kolegu v Ljubljani in pravi mi, da bova šla na Celovški boljši sejem prodajat neko zalogo blaga. Strinjam se – prišla sem z namenom da mu pomagam pri različnih delih/opravilih. Spomnim se na prodajo lastnih izdelkov na mariborskem boljšaku in kako sva se s kolegico pri tem zabavali. S kolegom še večkrat govoriva o planu.

Pred nekaj trenutki me nepričakovano vpraša Wie gut sprichst Du Deutsch? Gledam ga – kaj mu špila, zakaj mi zdaj gnjavi s to nemščino... in mu kot vsakemu takemu odgovorim Ein bisschen pa doch... Cel čas mi je omenjal celovški sejem, jaz pa enostavno nisem naredila povezave z nemščino dokler me ni neposredno opomnil na to? WTF?! – Ne morem si verjet...

In potem – Odpor. Z veliko začetnico. Kolegu povem za ta odpor in strah. Prinese mi nemško-slovenski slovar in mi pravi naj si ga dam ponoči pod povšter in bo vse vredu. Odženem ga z Geh weg damit / Odpojdi s tem. Smeje mi predlaga naj izpišem strah v blogu. Še se upiram, nakar se spomnim, da bom najverjetneje že kmalu odšla v Avstrijo iskat zaposlitev, ker v Sloveniji do zdaj nisem imela prav veliko uspeha pri tem... Torej:


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jezo zaradi tega, ker nam v osnovni šoli niso dali možnosti izbire jezika, ki se ga želimo učiti in smo se morali avtomatsko učiti nemški jezik.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila znanja nemškega jezika videti kot koristnega/uporabnega in sem tako razvila odpor do tega jezika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel, da nemškega jezika tako ali tako nikoli ne bom potrebovala, torej nima smisla vlagati energije v učenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po učenju angleškega jezika s pričetkom v osnovni šoli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da učenje angleškega jezika s spričetkom v srednji šoli ne bo obrodilo dovolj efektivnih rezultatov in mu zato torej nisem namenjala posebne pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti ljubosumna na ljudi, ki jim ”jeziki ležijo” in dobro govorijo angleški in nemški jezik in se pisno izražajo v njem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti svoje učiteljice nemškega jezika tako iz osnovne kot iz srednje šole, da me niso dovolj motivirale za učenje nemščine, namesto da bi motivacijo poiskala znotraj sebe.

Odpustm si, da sem sprejela in si dopustila s svojimi negativnimi miselnimi vzorci sabotirat lastno učenje nemščine do te mere, da sem tekom srednje šole potrebovala inštrukcije in tako zapravljala mamin denar.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vprogramirat strah in odpor pred uporabo nemščine v pogovoru z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi sebe skozi oči drugih kot smešno in neumno kadar si drznem izražati se v nemščini.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred napakami kadar si drznem izražati se v nemškem jeziku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi pomanjkljivega znanja nemščine.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila dati si možnosti pogovora v nemškem jeziku z drugimi in na ta način izoljševati te veščine ne glede na to na kakšni stopnji sem v danem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot sram pred izražanjem v nemščini.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila zabavati se na račun lastnega ne/znanja nemščine, da sem si svoje ne/znanje jemala kot osebni manjko, da si v učenje nemščine nisem dopustila vnesti zabave/veselja.


Ko opazim strah in odpor pred izražanjem v nemškem jeziku – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da sem z opisanimi načini razmišljanja in čutenja sabotirala sebe, svoje potenciale in si onemogogočala kakršen koli napredek v poznavanju neškega jezika.
Zavezujem se, da si bom v nadaljnjem dopustila izražati se v nemščini po možnosti brez samoobsojanja in strahu pred napakami, saj se zavedam, da je to edini način za napredovanje/izboljšavo situacije in da mi ni potrebno obstajati kot strah in odpor pred nemškim jezikom.