četrtek, 04. maj 2017

Jeza in zamera ne pomagata plačati bencina

Odpravljala sem se v mesto. Mama je rekla -Idi z mojim avtom in mi natoči bencina; plačilna kartica je v predalu.
Ustavila sem se torej na bencinski in natočila poln tank goriva ter se odpravila k blagajni. Gospod na drugi strani mi s pritajeno skrivnostnim glasom nekaj govori. - Prosim? - Gospa… nimate zadostnega stanja…
Na glas se vprašam – Kako je to mogoče.?.
Na točno tej črpalki se mi je enkrat že zgodilo nekaj podobnega; ne vem več točno zaradi katerega razloga nisem mogla plačat prav tako polnega tanka goriva. Zato mi skozi misli začneta švigat zadrega in sramota, nakar vključim obrambni mehanizem v smislu – ni moja krivda – in povem, da mi je mama naročila z njeno kartico napolnit njen avto. – Pa plačajte z gotovino. – Nimam je dovolj… Kaj je za naredit?

Prevzame me uslužbenka, ki začne izpolnjevat obrazec. Že odkar sem zagledala napis zavrnjeno, se mi v ozadju pobliskavajo misli v smislu:
sem sploh vzela pravo kartico?; če je nisem je kriva mama, ker mi ni povedala katero točno naj vzamem!
zakaj mi je ni dala sama; bi mi vsaj dala pravo!
kako me je lahko poslala po bencin s kartico na kateri ni dovolj denarja; kaj ji ni jasno…
zakaj me spravlja v tako zadrego / mi dela tako sramoto?!
In vse te in podobne misli se počasi oblikujejo v jezo in v zamero. Zaradi samo-korekcijskega treninga pri Desteni mi to dogajanje uspe opazit preden me popolnoma prevzame in preden zapadem v intenzivne reakcije.

Medtem ko uslužbenka še naprej vpisuje podatke, ki jih naštevam se vprašam: bo jeza pomagala rešit tale problem tukaj – poravnat dolg? & se bo mama naslednjič v podobni situaciji obnašala drugače, če ji bom tokrat zamerila?
Odgovora sta jasna. Jeza ne pomaga plačat bencina in moja zamera ne bo pomagala spreminjat drugega  na boljše…
Zato se jima odrečem in v miru počakam na uslužbenko, da dokonča izpolnjevanje in me usmeri naprej. Pravi, da naj denar prinesem še danes, do desete, sicer morajo plačati iz svojega žepa in da mora bit gotovina. Povem, da grem na en sestanek, da si bom denar sposodila tam in da bom nazaj v roku dveh, treh ur.

Včasih sem iz podobnih situacij naredila celo dramo. Nekoga, ki sem ga dojemala kot krivca, da sem se znašla v neugodni situaciji sem skozi misli napadla in se razburjala še dolgo časa po dogodku – vse dokler nisem prišla v stik z njim in vso nabrano jezo, razdraženost, naveličanost in zamero izlila na njega – da sem mu vrnila za vse občutke, 'ki mi jih je povzročil'.
Včasih se je po mojem izbruhu izkazalo, da drugi ni naredil nečesa za kar sem ga obtožila. Potem me je bilo sram, ker sem se tako silno 'izbruhala na njega' in sem hitro spremenila temo / se pobrala drugam in gladko potlačila dogodek – češ da ni imel takšne teže, čeprav sem par minut nazaj obstajala v pošteno intenzivni reakciji. Verjetno sem imela podoben izraz kot pes, ki skrije rep med noge in naredi najbolj ubogi pogled kar ga premore…

In tudi v tej situaciji bi se zgodilo podobno, če bi pustila svojim mislim, da se nekontrolirano stopnjujejo, če bi dovolila jezi in zameri, da me prevzameta. Najprej bi se zdrla in potem sramovala.
Ker je bila kartica prava in ker je bilo na njej dovolj denarja… Kot sem čez par minut ugotovila na bankomatu iste bencinske črpalke…
Tako pa sem dvignila denar, se skupaj z uslužbenko še malo počudila in rešila problem brez nepotrebnih čustvenih reakcij in izbruhov.

Kasneje sem o tem dogodku pripovedovala mentorici (buddy) pri Desteni I Processu. Ta me je vprašala če sem uspela mami v stabilnosti povedati to zgodbo. Odgovorila sem, da sem uspela – v zavedanju, da je to bila še zadnja točka preverjanja, če sem res čista reakcij. Če bi bila še vedno jezna na mamo in bi jo obsojala, bi se to slišalo v mojem glasu, v načinu na katerega bi se pogovarjala z njo. Ko pa sem ji prigodo na glas povedala umirjeno, sem si potrdila, da sem odstranila vse reakcije v povezavi s tem specifičnim dogodkom.

Poanta te zgodbe je v izbiri. V izbiri stabilnosti in umirjenosti namesto negativnih občutkov v sicer neugodni situaciji. In v zavedanju, da četudi bi 'pristala' v negativnih občutkih (jezi, razdraženosti in zameri), bi si jih bila dopustila/izbrala sama – ne bi mi jih povzročila mama oz. kdorkoli drug…

Zakaj pišem o tej bolj ali manj vsakdanji zgodbi? Zato ker se nam v življenju dogaja ogromno neugodnih situacij v katerih z lahkoto negativno reagiramo in kopičimo in povečujemo te posamezne reakcije do izbruhov; tako pa se kopičijo tudi izbruhi, ki škodljivo vplivajo na oblikovanje naših odnosov in na naš notranji mir.
Pišem zato, da ne pozabim in da spomnim še tebe, da izbruhov in nemira ne rabimo jemati kot samoumevnih in nespremenljivih. Z opazovanjem sebe in v zavedanju posledic lahko te škodljive vzorce zamenjamo z bolj prijetnimi odzivi, s katerimi si bomo povečevali samo-zaupanje in izboljševali medsebojne odnose.


ponedeljek, 06. februar 2017

PONIŽNOST : POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. ZBIRANJE INFORMACIJ O BESEDI

Vzpostavitev moje točke opredelitve kako sem živela to besedo do zdaj?
Mislim, da je že dolgo nisem živela… zdaj hočem napisat, da sem večkrat živela inferiornost… čeprav je ta po pomenu spet daleč od ponižnosti. Ponižnost zelo avtomatično povezujem s ponižanostjo in jo tako vidim kot slabo, šibko…
Druga beseda, ki mi je prišla na pamet v povezavi s ponižnostjo je ugajanje – otroško ugajanje staršem. Spet nek drug pomen ponižnosti, ki jo omenjajo Destonijci…
Verjetno gre bolj skupaj s spoštovanjem, ki pa mi je tudi dokaj tuje… Vidim  kako mi tolče ven neka superiornost, ki je prej pri sebi nisem tako očitno opazila…
Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
ponížnost -i ž (í) lastnost, značilnost ponižnega človeka: očetova ponižnost se mu upira; slabš. s svojo pasjo ponižnostjo ne boste nič dosegli / ekspr. od same ponižnosti je lezel vase
Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Po –nizkost
- Po-ni-z-kost

2. RAZISKAVA ZBRANIH INFORMACIJ O BESEDI
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
http://fran.si/iskanje?View=1&Query=skromen
http://fran.si/iskanje?View=1&Query=pohleven
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Kar konkreten odpor še vedno in precej negativnega naboja ji dajem. Jo povezujem s tem, da se podrejam drugim, pa nekaj mi tudi odpor ven tolče, ker sem to besedo največkrat slišala v cerkvi – v tem bogaboječem kontekstu….. ahaaaa
In ker mi je jasno, da imam še kar moteno percepcijo besede, grem pogledat če je na Eqafe kaj intervjujev na to temo. En mi precej fino obelodani ponižnost.

3. NOVA DEFINICIJA
Kreativno pisanje
Ponižnost = pozorno upoštevanje drugih iz katerega sledi razumevanje kje, kako in zakaj je nekdo tako in tak kot trenutno je + sprejemanje človeka takšnega kot trenutno je -- kot predpogoj za podporo njemu samemu.
Ponižnost = predpogoj za pravo avtoriteto in moč, za vodstvenost in usmerjanje.
Pisanje nove definicije
Ponižnost = pozorno upoštevanje človeka iz katerega sledi razumevanje kje, kako in zakaj je nekdo tako & tak kot trenutno je + sprejemanje človeka takšnega kot trenutno je -- kot predpogoj za podporo njemu samemu (in s tem hkrati sebi).

4. FIZIČNA/PRAKTIČNA DIMENZIJA NOVE DEFINICIJE

-Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim ponižnost?
Sem bolj na miru, poslušam, introspektiram.
-Kako hodim, kadar hodim ponižno?
Pazljivo, upoštevam premikanje drugih in sem fleksibilna; ne jemljem prednosti.
-Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira ponižnost?
Male ptičke, kamen, nebo.
-Kako diham kadar diham v ponižnosti?
od sebe navzven – proti temu, ki ga upoštevam oz. navznoter, če upoštevam sebe.
-Kakšno glas (intonacijo) uporabljam kadar sem ponižna?
Točno takšnega kot ga drugi potrebuje da sliši zdrav razum – njemu specifičnega; včasih umirjenega, včasih vdrenega.
-Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam ponižnost?
Ne opletam kaj dosti. 


ponedeljek, 09. januar 2017

Stati kot podpora v propadu 3


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila demenco povezovati s prispodobo neke zlovešče sence, ki me konstantno zasleduje, je vedno pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila takoj zdrsnit v obrambni karakter, ko sem imela na skrbi babico in sta jo starša par trenutkov pred tem ko sem jo nameravala preverit, našla pobruhano na tleh. Zavedam se, da sem to storila, ker sem se obsojala skozi njune oči. Čeprav mi onadva navsezadnje v tej situaciji nista ničesar očitala… Zavedam se, da bi lahko take trenutke preprečila samo pod pogojem, da bi bila konstantno zraven nje in prav ves čas pozorna na njeno premikanje. Tega pa nisem pripravljena počet. Kar sem še pripravljena -naredit, je to da jo preverim pogosteje – enkrat na uro recimo.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila težit sebi in drugim z zgražanjem nad tem, da utegne babica ostati v stanju, ko ne bo mogla več samostojno hodit, jest in pit v smislu – to pa je že preveč, tega pa si res nismo zaslužili. Vidim, da se to mogoče utegne zgodit, mogoče ne; da se s tem nima smisla ukvarjat zdaj – sploh ne skozi negativno nabite misli & čustva. In tudi če bi to postala naša realnost, mi zgražanje in smiljenje sami sebi ne bi prav nič pomagalo pri tem kar bi bilo potrebno narediti v povezavi z babico. Pomagali bi mi stabilnost, boljša organizacija časa, potrpežljivost in dobrovoljnost. Zato bom v primeru, če se babičino stanje ne izboljša tolikokrat prebrala to samoodpuščanje, da mi bo jasno, da je življenje teh besed zdravorazumsko in da jamranje in zgražanje nista na mestu.     

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila situacije v katerih ne želi biti večina (kot je na primer skrb za dementnega človeka) povezovati in definirati s stresom in hkrati obstajati v želji, da bi izginile iz mojega življenja. Na prvi pogled se zdi opisano normalno. Ampak vse bolj mi postaja jasno, da stres ni nujen odziv na take situacije. Je bolj posledica določenih strahov. In ko si jih odpuščam, skupaj z njimi zmanjšujem stres. Zavedam se, da situacije, ki jih definiram kot neprijetne ne bodo izginile iz mojega življena samo zato ker si jaz tako želim… kar povzroča obstoj v tej želji, je oddaljevanje od realnosti – kar pa v nobenem primeru ni praktično… Zato se bom vedno znova opominjala, da stres ni nujen odziv in da so želje na katere nimam direktnega vpliva v bistvu motnja moje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot misel: ''Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje.''
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v strahu, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju; da bom mogla vso življenje imet na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat drugim… ter se razžirati z mislimi v tem okviru.
Zavedam se, da je to mogoče, ni pa nujno. Da moj strah tega ne more preprečit, lahko pa doprinese k realizaciji. Zato si ne dopustim utapljat se v takšnih mislih; ko pridejo, zadiham, se spomnim na nesmislnost obstoja v takšnem strahu in ga napodim. Vedno znova, dokler ne bo odnehal vznikat. Samo-odpuščanje v trenutku – vsakič malenkost drugačno – da pokrijem vse aspekte strahu. In vztrajam – bolj kot strah. Ker nočem bit strah, ampak vztrajnost in stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mučiti se s svojim nezdravim odnosom do nedavno nastale situacije. Zdaj sem to mučenje sicer omilila s samoodpuščanji v teh blogih, ampak cilj mi je, da opustim lastne reakcije na licu mesta – ko vidim, da začenjam reagirat. Da se več ne nabirajo za kasneje, da se zdiscipliniram in utrdim. Vidim, da se še vedno vse preveč ubadam s posledicami, namesto s spremembo na boljše v danem trenutku. Zato se mi posledično nalaga vedno večja teža, ki se preveša v splošno nejevoljo. Tukaj se čakam, po nepotrebnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jamrat, ker ne vem kako naj shandlam babico na tem novem nivoju nesposobnosti, namesto da bi raje direktno šla iskat videe s to temo ali pa bi se dogovorila s kom izkušenim za demonstracije.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi se babičina situacija spremenila na bolje – namesto da bi z novo realnostjo takoj poravnala to na kar imam vpliv – svoj odnos do novo nastale situacije.   


sreda, 04. januar 2017

Stati kot podpora v propadu 2


Danes babico odpeljejo v bolnico. Po dodatno diagnozo – in potem kaj…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vedno znova pozabljat, da demenca in alzheimer nista nekaj kar je namenjeno obremenitvi mene osebno in da sem si dopustila vedno znova pozabljat, da imam tudi znotraj te situacije – kot so-skrbnica - možnost, da se dojemam kot žrtev ALI PA NE.
Zavedam se, da obstaja mnogo ljudi, ki se prav tako kot jaz spopadajo z oskrbo dementnežev, čeprav za nastanek demence niso neposredno krivi niti sami in do neke mere niti bolniki.
- as the blood is flowing through the veins, energy parallel circulates throughout the body...
- recent generations of women have been oppressed in the moulds and therefore blockage of energy flow begun to happen…
- due to the integration of body and mind, this meant the narrowing of blood vessels + in that deficiency of oxygen, which contributed to changes of organs and hormones and consequently to the manifestation of dementia ...]
Torej ne morem spremenit dejstva, da je skrb za dementno babico (trenutno še vedno) prisotna v mojem življenju, lahko pa spremenim odnos do te prisotnosti –- ker vidim, da dojemanje te situacije v smislu, da me vesolje / stvarnik kaznuje z njo za nekaj kar bi naj naredila narobe, pa mi ne namigne kaj bi naj to bilo – nepotrebno mučenje sebe…
In babico je potrebno oskrbovat – ne glede na to če se jaz znotraj te oskrbe definiram kot žrtev ali pa ne. Torej nimam razloga da bi se…




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da ni pošteno, da sem se znašla v življenjskih okoliščinah v katerih sem primorana že približno 15 let pomagat pri oskrbi dementnih.
Ni pošteno, da je oče od X postal invalid in je kot najstnica morala pomagati pri preživljanju družine, namesto, da bi živela svoje življenje.
Ni pošteno, da so Y nagnali iz stanovanja z otrokom in je morala začeti graditi svoje življenje na novo iz nič.
Ni pošteno, da je Q morala, že od kar je lahko, pomagati pri oskrbi defektnega brata in prenašati očeta pijanca.
In še je takih ''nepoštenih'' zgodb vsepovsod naokrog mene / nas. Vse te osebe se nam lahko smilijo, pa to ničesar ne popravi… Lahko se smilim sama sebi, obstajam v prepričanju, da se mi dogaja krivica in da je nepošteno, da sem se znašla v taki situaciji. To sem počela desetletje. Ni pomagalo. Sem si škodovala s takimi mislimi – z videnjem sebe v vlogi žrtve, s prevelikim osredotočanjem na problem namesto na rešitve, ki so v moji moči znotraj dane situacije…
Zato si odpustim, da sem sprejela in si dopustila 15-letno so-oskrbo dementnih starih staršev definirat in povezovat z besedama nepošteno / krivično. Ko vidim, da ponovno drsim v ta vzorec – se takoj zaustavim in naredim nekaj dihov. Svojo pozornost preusmerim na praktično podporo, ki jo lahko nudim in na samoiskren vpogled glede delitve deleža podpore z mamo in ostalimi. [Po tem ko sem to samoodpuščanje prebrala naglas, se mi je sprostil celoten osrednji del hrbta, posebej na levi strani.]
Spomnim se na prijazne, zainteresirane, pozorne ljudi in na brezvoljne, zafustrirane, nezainteresirane osebe in se odločim da bom raje živela prijaznost, zainteresiranost, pozornost. Tudi znotraj oskrbe dementne babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna, ker drugim ne morem v celoti pokazati / razložiti kaj pomeni obstajati kot so-skrbnik dementne osebe in jim tako dati razumevanja in vpogleda v to kako me je ta izkušnja sooblikovala. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obstajat v želji po tem, da bi me drugi razumeli.Oz. da bi razumeli kako hudo in naporno je… Vidim, da sem si napletla te reakcije  s prikritim namenom, da bi sebe in druge prepričala da je dejansko strašno hudo in naporno – da bi (si) lahko potem s tem opravičevala svoje ostale reakcije in neodgovornosti vezane na oskrbo dementne babice. Ja… saj je naporno – zahteva določeno mero fizične moči, potrpežljivosti, iznajdljivosti, časa – tako kot vse ostalo. ¾ napora pa sem si s svojimi reakcijami / zablodami / mindfucki dodala sama… 
Vse bolj razumem predlog prijatelja naj si babičino oskrbo vzamem kot telovadbo – kar se mi je še pred kratkim zaradi lastnih reakcij zdela skorajda banalna ideja. In namesto da paničarim ko zrem v postopen upad babičinih sposobnosti in postajam nestrpna ter želim čimprej od nje – da ne bi tega propada imela pred očmi in posledično v mislih, se raje soočim s strahovi o (svojem) propadanju in si jih v mislih odpuščam kar medtem, ko oskrbujem babico.  
Zavezujem se, da ob oskrbi babice ne bom več delala slona iz muhe, ampak se bom znotraj tega dejanja oblikovala kot potrpežljivost, vztrajnost, stabilnost… vse to kar bi želela prejemat če bi bila na njenem mestu… 

torek, 03. januar 2017

Stati kot podpora v propadu 1

Zgleda, da se nisem nikoli zares sprijaznila s prisotnostjo Alzheimerjeve bolezni in demence v naši družini… da ju nisem nikoli zares sprejela kot neizpodbitno realnost; že zaradi tega ker se mi zdita nesmiselni, ker še kar ne razumem namena obstoja v taki hudi bedi.

Kljub vsemu kar sem že izpisala in si odpustila na ti temi, še vedno ostajam v miselnosti, da so se vesolje / naši stvarniki zarotili proti meni (nam) in da ni pošteno, da se ''moram'' na dnevni bazi srečevat z izrazom zombijevstva in že več kot 10 let stat kot podpora v propadu drugih (pokojnega dedka in babice.)

Pravzaprav se ne da razložit – nekomu, ki tega ne doživlja sam – kako me je to definiralo / kako sem se s to izkušnjo definirala sama… Demenca je konstantno prisotna, nikamor ne gre, ne pusti da se človek odpočije od nje, napreduje na dnevni bazi, nikoli ne neha napredovat in nikoli ne neha presenečat. Vedno je pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…

Tako kot včeraj. Ko smo babico za uro, dve pustili samo. In smo jo našli ležečo na tleh in pobruhano. Kaj ji naj? Kaj naj človeku, ko te več ne posluša, ker te ne zna več prav poslušat? Človeku, ki sedi tako postrani, da bo vsak čas padel s stola, pa se tega sploh ne zaveda… Kaj ji naj??

In potem vse tiste temne misli o tem ali bo odslej večkrat tako? Ne bo dovolj samo eden človek, da jo bo pomagal postavit nazaj na noge in jo položit nazaj na kavč? Bo še sposobna sploh stat med tem, ko bomo drugi skrbeli za njeno najosnovnejšo higieno ali se bo res potrebno naučit novih prijemov, ki vzamejo še več časa in vključujejo naporno dvigovanje njene celotne teže?  

Stresno mi je. Nočem tega. Odrivam to. Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje. Moja želja po odselitvi se stopnjuje. Strah me, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju. Da bom mogla vso življenje met na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat njemu… Razžira me…

Vidim, da nimam zdravega / stabilnega odnosa do situacije… da sama sebe še dodatno mučim. Zakaj si to delam? Pritisk v glavi mi pravi naj neham…

Danes dopoldan. Potrebno ji je bilo menjat podelano plenico, pa je bila prešibka, da bi vsaj stala opirajoča se na stol. Iz včeraj na danes ni več sposobna sama jest in pit…  

Fer al ne fer, smiselno ali nesmiselno, situacija je kakršna je – babica je v zelo slabem psiho-fizičnem stanju in potrebuje konstantno pomoč. To se ne bo spremenilo. Vse kar se lahko spremeni je moj odnos do situacije. Ugotavljam ponovno. In si vztrajno ponavljam kar je zdravorazumskega.


Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila povsem se sprijazniti s prisotnostjo alzheimerjeve bolezni pri pokojnem dedku in s prisotnostjo demence pri babici; z izgovorom, da ne vidim smisla v obstoju teh bolezni pri svojih starih starših. Ko vidim, da obstajam v zanikanju in/ali ignoranci stopnje demence pri babici – se ustavim in zavestno zadiham. Vidim, da demenca napreduje / se stopnjuje in zahteva vedno več pozornosti in novih sposobnosti nas, ki skrbimo za babico. Bolj ko odlašamo z učenjem sposobnosti, težje nam postaja. Zato si več ne dopustim osredotočanja na probleme, ampak konstantno iščem nove rešitve s pomočjo forumov in ljudi v podobnih situacijah.

Oglasi se zdravnica, ki ne najde nič novega…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da če v neki stvari / bolezni sama ne vidim nikakršnega smisla, ta ne bi smela obstajati in da sem se posledično do neke mere obnašala kot da tudi ne obstaja. Zavedam se, da je moje videnje sveta omejeno in pomanjkljivo in da več stvari ne bom razumela do konca življenja. Hkrati se zavedam, da ta nesposobnost videnja in razumevanja ne moreta biti izgovor za moje obnašanje, ki ni v kontekstu tega kar je najboljše za vse. Zato se zavezujem, da ne bom več zgubljala časa s protestiranjem, ker je vesolje tako zajebano, da mi ne da odgovorov in se skozi to početje psihično in fizično maltretirala, ampak bom svojo pozornost raje namenila temu kdo sem v ''nesmiselnih'' situacijah, ki jih ne morem kontrolirat. Vidim, da nima smisla biti upor, trma, jeza, razočaranje, prezir ipd in da bi bo zame in za druge veliko bolj zdravo, da sprejmem to česar v tem trenutku nimam moči spremeniti. Da sprejmem da lahko v določenih situacijah pomagam samo do neke mere…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iskati razloge in namen bede v obliki demence – ko pa vem, da je demenca nesmiselna in nepotrebna; vem da je posledica, ki smo jo ljudje skreirali, ker smo si dovolili pozabo… Ker smo si dopustili pozabit življenjske pomembnosti in smo se raje predali igram lastnih umsko-zavestnih sistemov.

...se nadaljuje...


četrtek, 15. december 2016

Primerjanje in tekmovalnost : samoodpuščanja in samokorekcije 1


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila razdeljenost znotraj sebe na ''dva'' dela. Zavedam se, da si z vsako delitvijo / ločevanjem znotraj sebe povzročam notranji nemir, ki ga občutim kot energijsko-fizično neprijetnega. Zato se zavezujem k procesu notranjega poenotenja bitja, telesa in uma kot temeljnih gradnikov mene kot individualne celote.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila med ''dvema'' deloma vzpostaviti odnos primerjanja in znotraj tega odnos superiornosti miselno-čustvenega sistema in inferiornosti bitja s telesom. Zavedam se, da dokler znotraj sebe obstajam kot odnos manjvrednosti bitja & telesa napam večvrednosti miselno-čustvenega sistema, ne morem obstajat v miru s seboj – kot stabilnost in neomajno samozaupanje. Zato se zavezujem, da bom vsako primerjanje, ki nima (oprijemljive) praktične vrednosti sproti zaustavljala in si ne bom dopuščala njegove uporabe v škodljive, niti ne v na videz zabavne namene.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v tekmovalnosti v odnosu do svojih misli, do svojih čustev, do svojega UZS in se bojevati ''z njimi''. Dojela sem, da se nisem bojevala ''z njimi'' – kot z ničemer kar ni moje, kar je izven mene, ampak sem tekmovala z deli znotraj sebe. Vidim da notranji boj ni način na katerega želim delovati od tukaj naprej, zato se zavezujem, da bom misli in čustva sprejela kot svoja, ''jih objela'', jim bom za trenutek dopustila, da se v polnosti izrazijo – ne glede na to kakšen odpor imam do njih – saj se zavedam, da je edin izhod skozi. Da je priznanje prvi korak na poti do odstranitve nepraktičnih misli in čustev.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti, da si miselno-čustveni sistem shranjuje vse trenutke primerjanja v domišljiji in si iz njih gradi spomine na superiornost / inferiornost, ki jih potem združene uporablja za nadaljnje zablode. Zdaj razumem, da kopičenje takšnih trenutkov pomeni zagotovo samo-škodovanje, ki je iz dneva v dan komaj kaj zaznavno, na dolgi rok pa pušča zelo destruktivne posledice – zatira potenciale. Zato se zavezujem, da ne bom podcenjevala teže trenutkov v katerih si dopuščam primerjanje, občutke manjvrednosti in večvrednosti, ampak se bom raje bolj pogosto opomnila da vsak trenutek šteje – se sešteva k ostalim trenutkom, v katerih se z načinom na katerega se odločim obstajat, gradim kot celota.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti, da bolj ko ustavljam primerjanje in zapadanje v superiornost / inferiornost v trenutkih v sedanjosti, hitreje se zmanjšuje negativni / pozitivni naboj na spominih in potlačenih vsebinah iz preteklosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se pozabljenih in potlačenih spominov – ker nisem vedela kako naj jih ozavestim, namesto da bi se zavedala, da so vedno prisotni v sedanjosti skozi moje obnašanje, ki ga lahko spreminjam v danem trenutku in si na tak način očistim naboj nabran v preteklosti.
Zavedam se, da je čas na nek način iluzija, saj nosimo pretekle vzorce ves čas seboj in si z njimi tlakujemo pot v prihodnost. Razen če jih v sedanjosti očistimo naboja in jih preoblikujemo v praktične navade. Zato se zavezujem, da se ne bom obremenjevala s trenutki primerjanja, inferiornosti in superiornosti, ki se jih v sedanjosti ne spomnim, ampak se bom raje osredotočila na dan trenutek in ga bom predihala do enosti in enakovrednosti. Ter si posledično zrahljala preteklost in si bolj fino postlala za prihodnost.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila konstanten strah in odpor do tekmovalnosti med sabo in drugimi v zunanjem svetu, hkrati pa sem obstajala v popolni nevednosti, da si v svoji notranjosti kreiram slično bojno polje, ki je primarni vzrok za moj notranji nemir. Zavedam se, da je čas, da za svoj nemir neham kriviti druge in svet okrog sebe & da je čas da se osredotočim nase in spravim sprte dele znotraj sebe. Korakec po korakec. Par let, pa bo razlika že očitna. In jaz bom vse bolj mirna. Kar je neprecenljivo…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot bitje in telo tekmovati proti lastnemu miselno-čustvenemu sistemu, namesto da bi kot bitje in telo delala z lastnim UZS, ga/se usmerjala in podpirala pri zamenjavi neodpornih vsebin z podpornimi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bitje soditi kot pozitivni, smiselni gradnik trenutne sebe, telo kot nepotreben, omejujoč gradnik trenutne sebe in miselno-čustveni sistem kot negativen in odvečen gradnik trenutne sebe.
Zavedam se, da bom do konca tega življenja sestavljena iz vseh treh gradnikov, zato jih nima smisla primerjati med seboj in jim pripenjati energijskega naboja, pač pa jih je zdravorazumsko sprejeti in izkoristiti njihove potenciale. Zavezujem se, da si bom izpisala potenciale vseh treh gradnikov in načine kako jih doseči. Na ta način jih bom tudi poenotila – odstranila tekmovalnost med njimi oz. jo preoblikovala v zdravo ''tekmovanje'' vsakega gradnika s samim sabo. Vidim, da bom morala tudi re-definirati besedo tekmovanje…

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila dojeti, da se dopuščanje manjvrednosti in tekmovalnosti znotraj mene prenaša tudi navzven; ko prvič srečam nekoga in grem avtomatično v občutke inferiornosti in/ali tekmovalnosti in/ali superiornosti – brez da bi človeka sploh spoznala!! Ko opazim, da se aktivira opisan vzorec v meni – se ustavim in naredim nekaj vdihov. Svojo dejavnost preusmerim v fizično: ali z drugim začnem pogovor in si ga dam priložnost spoznat ali izpišem podrobnosti, ki stojijo za občutki inferiornosti / superiornosti / tekmovalnosti. Če nimam druge možnosti, občutke samo prediham in si zabeležim ključne besede, ki jih skozi samo-odpuščanje predelam kasneje.  

sreda, 28. september 2016

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 3

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico večkrat v jezi spraševat zakaj mi laže – ko jo nekaj vprašam in mi odgovori z neresnico preverljivo že v naslednjem trenutku (npr: si se počesala? ). Itak da je čist blesava situacija, ki človeka oz. mene zlahka dvigne… predvsem zaradi tega, ker obstajam prepričanju, da to počne namerno – preprosto ker se ji ne da. Je namerno ali ne, je razlog to, da ni slišala, da se ji ne da ali da ne zmore – dejansko nimam tega vpogleda in ga zaradi njene togosti ne morem niti pridobit.
Lahko pa spremenim svoj odziv. Vidim da gre spet za karakter komandirčka – neupoštevanega – zaradi česar je ranjen ''njegov'' ponos. Saj ni kaj… Ko mi bo naslednjič odgovorila z neresnico, jo lahko spustim mimo ali pa jo ponovno usmerim v opravljanje dejavnosti za katero je rekla, da jo je že dokončala - če se mi res zdi potrebno. In tako brcnem komandirčka v sebi v rit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičin nepraktičen način odlaganja bergel pri kuhinjski mizi sodit kot butast, se mu vsak dan znova čudit in pričakovat, da ji bo že enkrat potegnilo. Ne potegne ji… enostavno si več ne zna logično poenostavit te poteze.
Doslej sem jo v tem času, ko je ona odlagala bergle čakala s stolom, da jo potisnem k mizi… in sem tako imela široko odprte možnosti za nabiranje notranjih mindfuckov. Zato bom jutri preizkusila proces v katerem jo usmerim do mize, ji vzamem bergle in jih odložim in jo šele nato posedem.
Ni nujno da bo delovalo, je pa za poskusit.

Ja… zadnjič ko sem jo čakala s stolom je – namesto, da bi se usedla - začela grabit po hrani na drugi strani mize, danes ko sem jo čakala s stolom, pa se je želela usmerit kar k pultu, ker je videla hrano tam…
Včasih ni računice – ne glede na to katere vse popravke upoštevam kadar jo usmerjam –- bo našla nov možen zaplet… Za razliko od zadnjič, ko sem jo nadrla, sem ji tokrat lepo razložila, da se mora najprej usest in potem dobi vse servirano na mizo.
Pa žalostno / banalno je, da čakaš človeka s stolom, da ga posedeš – dan za dnem -- pa tega ni sposoben dojet / opazit. Zaradi česar imaš občutek, da te zajebava al najbrž mu ni 5% jasno…
Kako bi si lahko naredila to ponavljanje zabavno? Mogoče se lahko igrava restavracijo… gospa naj vam pridržim stol… dovolite mi, da vam vzamem berge… izvolite usesti – hrano vam bomo postregli vsak trenutek… bi morda zraven želeli še kavico? Lol

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino občutljivost na moj povzdignjen ton, ter njeno posledično vznemirjenost in nesodelovanje definirati kot slabo / neugodno / negativno. Zavedam se, da sem to počela iz sebične točke želje, da bi se babica vsaj ob mojem povzdignjenem tonu začela odzivati gladko in bi jaz za njeno usmerjanje porabila čim manj časa. Ampak dejstvo je, da v trenutkih ko sem sama nemirna, ''se mi mudi'' in v reakciji nestrpnosti povzdignem svoj glas, babica to moje vzdušje prekopira in ga potencira (včasih kot nasprotje; npr. užaljenost / trma). Vidim, da definiranje njene občutljivosti in verižnih posledic kot negativnih ničesar ne spremeni na bolje, zato si to njeno obnašanje raje vzamem kot vadbišče visoke stopnje strpnosti in stabilnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misliti, da mi ne bo uspelo razvozlati odnosa z babico preden bo minil njen čas – ker se mi vedno znova pojavljajo novi odtenki istih reakcij in ni nikoli konca / miru / obojestranskega zadovoljstva. Ampak včasih vendarle obstajava v obojestranskem miru. In če potegnem črto, nanjo tekom dneva/dni vseeno reagiram vedno manj. Bolj ali manj ostajajo problem moji intenzivni izbruhi na dneve ko sem že od prej razdražena…
Tako da rešilni način tudi v tem primeru ostaja sprotno samoodpuščanje mindfuckov.
In pa morda črtanje pričakovanja, da moram idelano sfurat ta odnos preden babica umre – da se bom lahko počutila sposobno in ponosno nase. Fuck it – ni mi treba v celoti razumet demence in njenih specifikacij pri babici, ne rabim imet vsega naštudiranega v nulo, da se bom cenila. V redu je. V redu sem. V redu je če nimam vsega v najinem odnosu pod kontrolo, čeprav jaz prevzemam direkcijo za obe. V redu je, če ne razvozlam tega odnosa preden umre. Bom pa nadaljnje lekcije predelovala s kom drugim. In diham in si dovolim definirat se kot sposobno za handlat bako.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-obsojanje v smislu nesposobnosti, ker vedno znova dopustim, da se mi  reakcije naberejo do te mere, da potem nekontrolirano izbruhnem. Mogoče bi si pa morala delati statistiko, da vidim v kakšnih intervalih dejansko prekipim in ali se gostijo ali redčijo. Ideja se mi zdi tako dobra, da sem si kar takoj priskrbela koledar v ta namen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iz babičinih besed ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom naplest celo zgodbo in interpretacijo kaj vse bi naj pomenile.
Znotraj tega si odpustim, da sem na lastne interpretacije dodajala vedno več negativnega naboja in iskala potrditve za upravičenost tega početja.
Zdaj jasno vidim, kako babica ni imela skoraj nič veze s tem konfliktom – ker se je odvijal predvsem v moji notranjosti, kjer sem prepustila direkcijo lastnemu čustveno-miselnemu sistemu, ki sem ga kasneje projicirala na njo, jo krivila za lastno počutje in iz notranjega konflikta preklapljala na konflikt z njo. Dejansko nimam pojma kaj je bilo za njeno izjavo – kakšen je bil povod za njo. 
+ želja po tem, da bi se ji čimbolj na hitro pomagala uredit, je sebična. Ker jo v tej želji terjam in ji ne dam časa, ki ga potrebuje da ji je relativno udobno. Posledično postane vznemirjena in slabo sodeluje. Zato bom v bodoče to željo takoj predihala in jo opustila. 



torek, 23. avgust 2016

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 2

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'' odreagirat na več načinov, med drugim z ''ranjenim ponosom''.
Na neki točki v življenju mi je namreč uspelo doseči, da mi sami s seboj ni nikoli več dolgčas – da si vedno najdem za počet nekaj kar me zanima in na to sem silno ponosna. Izgleda da celo do te mere, da se zaradi tega vidim kot boljšo od ljudi, ki jim je večkrat dolgčas & do te mere, da nisem pripravljena tolerirat re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa.
Vidim, da je ljudi, ki jim je večkrat dolgčas nesmiselno sodit kot manjvredne / da je ljudi, ki nam ni nikoli dolgčas nesmiselno sodit kot večvredne, ker ni računice; sojenje ne bo pomagalo pri tem, da bi se ti, ki jim je dolgčas zaposlili s čimerkoli kar jih zanima in zadovoljuje. Ko mi nekdo reče da mu je dolgčas, lahko z njim delim svojo izkušnjo in mu povem s čim si sama zapolnim svoj čas, kaj me zanima & ga vzpodbudim z vprašanjem ''kaj pa zanima tebe?'' in vztrajam, da so zanimanja zagotovo prisotna, ampak mogoče zakopana…
Z netoleranco glede re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa pa je takole – res je, da mi ni več dolgčas, se pa zavedam, da moje krajšanje časa večkrat nima najboljše kvalitete; da svoj čas večkrat zapravljam namesto uporabljam… To je razvidno v trenutkih ko počnem eno stvar in mislim o te, da bi bilo mogoče bolje početi kaj drugega – zaradi česar nisem celostno ne tu (v fizični realnosti), ne tam (v miselni projekciji), ampak sem razpršena v svojem obstoju – zaradi česar se počutim kot da mi nekaj manjka… Manjkam pa si sama – kot odločitev za celostni obstoj v danem in/ali izbranem trenutku (tukaj in zdaj), v dihu. Zavezujem se, da se bom bolj pogosto spomnila na osredotočanje na fizično podlago v danem trenutku in s tem na zvišanje kvalitete uporabe svojega časa.   

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti kam vodi reakcija na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'', dokler se ni verižno povezala z sledečimi reakcijami in se manifestirala v obliki minimalno kontroliranega udrihanja po omari.
Še enkrat sem dala skoz lekcijo, da je potrebno z reakcijami opravljati sproti – ne glede na to kako nejasne se zdijo na prvi pogled… njihova intenzivnost je opozorilo, da potrebujejo mojo pozornost takoj – zato jim jo tudi dam. - Da tako preprečim nekontrolirane izbruhe kot posledice akumuliranih čustvenih miksov.       

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovat, da bo babica sama od sebe odlagala bergle tako, da ne bodo padale. Zavedam se, da se starka večkrat sploh ne zaveda, da potrebuje bergle, da mora v določenih momentih odložit bergle in da nima pojma kolikokrat so že padle po tleh – preprosto zato, ker jih je površno odložila; nima pojma kolikokrat sem jih zaradi njene površnosti že pobirala…
Ta demenca je res ena ogabna svinjarija za odnose…
Zakaj je površna? Delno zato, ker ji je ji škrta osnovna logika, delno zato, ker ji je fizično naporen tud tak preprost premik in delno zato, ker nima več nobene volje do življenje in se ji preprosto ne da.
Kaj mi preostane?
Lahko jo še naprej vsak dan znova terjam, da bergle popravi, pri čem potrebuje vedno bolj obsežna pojasnila kako to storit. Ampak nekako več ne vidim pravega smisla v težnji proti temu ''naj dementnež sam naredi vse kar še zmore''… Ne vidim razloga zakaj bi se jaz trudila motivirat – če ji je vse tako odveč…
Če odloži bergle v redu (potem ko ji povem kam) – ok, če ne jih preprosto popravim. Če uporablja / si vzame bergle med mojo odsotnostjo ok, če ne pa tudi prav. Če se mi da – ji grem po njih, če ne pa ne – v nobenem primeru pa si ne dopustim več sekiranja, ker jih pozablja in zapadanja v vlogo žrtve – češ da moram delat stvari namesto nje, da sem njen služabnik/postrešček itd.
Nisem njena služabnica, sem njena skrbnica – enostavno zato, ker ni več sposobna in voljna skrbet sama zase. Samo-iskreno vem, da bi tudi sama izgubila večino volje če bi bila v takšnem klavrnem stanju. Tako da jo lahko od tega trenutka dalje tudi neham obsojat zaradi brezvoljnosti in vlogo zlatega prinašalca/po(s)pravljavca vzamem kot vajo iz prijaznosti namesto kot tečno obveznost.
Osvežitev dejstva: ona se ne more spremenit, jaz se lahko – zato se – ker s tem izboljšam odnos za obe in hkrati tudi svoj odnos s sabo.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vzorec zdrsa v karakter dvomljivca / provokatorja / ironika skoraj vedno kadar sem v babičinem (in mamcinem) tonu zaslišala trpeči pridih. Mogoče sem si te karakterje podzavestno postavila namerno – da bi se z njihovo pomočjo distancirala od babičinih konstantnih fizičnih naporov/bolečin? Se je lažje prepričat, da se človek napravlja, kot sprejet, da obstaja v bolj ali manj konstantnih naporih/bolečinah in se z namenom razumevanja in boljše komunikacije postavit v njegovo kožo. + se začet zavedat, da me lahko doleti podobno… Nekaj v smislu ''če ne verjamem, da je res, potem ni mogoče??''; namesto tega drugega obsojam, da je v karakterju žrtve in je to to…
Če obrnem situacijo…
Tudi sama sem večkrat igrala vlogo žrtve in delala slona iz muhe… po drugi strani, pa sem občutila strašno krivico kadar sem dejansko fizično sli psihično trpela in mi drugi niso verjeli. Za sebe sem točno vedela kdaj sem izbrala kaj. Pri drugih pa so te mejne linije zelo zabrisane… Pri babici utegne trpeči podton kdaj biti tudi nejevolja – za katero pa sem že dojela, da je nima nekega smisla prevpraševat, ker je posledica njenega celotnega stanja…
Ko torej slišim babico govoriti v trpečem podtonu, si ne dopustim misli v stilu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'', ampak raje zadiham, se poravnam s stabilnostjo in jo s pogledom preskeniram, da vidim če potrebuje kakšno fizično podporo in jo po občutku tudi vprašam kaj se dogaja z njo / ji predlagam podporo. 


nedelja, 21. avgust 2016

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 1

Danes zjutraj grem v spalnico po babico, da jo spravim pokonci in jo usmerjam pri jutranji rutini. Vidim, da je že pokonci, pa ji rečem nekaj v smisli naj pride v kuhinjo; še prej pa v kopalnico (se hitro popravim) in me ženska z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša ''kaj ti je dolgcajt?''… Kar zategnilo me je nazaj – nekaj v smislu kako si sploh drzne ****.
Kar malo neuvidevno ji pomagam vstat ampak potem mi še da lupčka na lička in jaz ji ga na svoje začudenje vrnem in vse se zdi spet ok…

Postaja kopalnica. Rečem ji naj nasloni berglo v kot. Odloži jo površno. Rečem ji naj jo popravi – ker ji je jaz ne bom pobirala. Reče – saj ne bo padla.
Jaz vem, da se je to dostikrat že zgodilo, ona se seveda ne spomni. Ne da se mi kregat z njo, grem naprej z rahlo potlačeno reakcijo v karakterju komandirčka.

Slišim, da se premika v kuhinjo, kjer ji pripravljam zajtrk. Vprašam jo – si si dala zobe not, si se počesala. Odgovori mi z trpečim ''ja'' in hodi dalje. Odreagiram na to trpečo intonacijo v smislu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'' (ironično), ampak z rahlim dvomom, da pa ji mogoče vseeno kaj fizično ne štima… Ko jo zagledam, je še vedno vsa skuštrana in jo v jezi vprašam zakaj mi laže, da se je počesala če se ni. Pravi da me ni slišala… Naderem jo zakaj pol odgovarja z ''ja'' če me ni slišala.

Pride v kuhinjo. Čakam jo s stolom, da se premakne k mizi in da jo posedem. Ponovno odlaga bergle na mizo ko je še en meter vstran od nje – kar je fizično čisto nepraktično / bolj naporno, kot če bi dejansko stopila do mize in jih odložila tam – se ne bi rabila stegovat tako naprej. To naredi pogosto, jaz pa tega nikakor ne razumem in to potezo vedno znova sodim kot butasto.
Ko odloži bergle, stopi malo naprej in že grabi po hrani, ki sem jo namerno pustila na drugem koncu mize – ker vem, da če jo dam pred njo, bo začela grabit po njej še preden jo posedem; ampak ne – ona kljub temu grabi… spet me mine potrpljenje in začnem pizdit na njo, da naj pusti hrano, ker jo čakam s stolom, da jo posedem. Tokrat s še bolj povišanim tonom… Ona pa postaja vedno bolj občutljiva na kakršnokoli povzdigovanje tona… včasih se že ob najmanjšem dvigu glasu vznemiri in hoče odit. Kar pa je totalna jeba – ker drugemu to samo še podaljšuje čas, v katerem se bo mogel ukvarjat z njo – ker se sama pač ni sposobna… ČESAR SE SEVEDA NE ZAVEDA [kletvice].

Tudi tokrat hoče kar odit, zato ji rečem naj se umiri, za silo umirim sebe in ji začnem razlagat o tem kaj vse sem ji že danes rekla pa ni naredila in da postanem jezna zato, ker me ne posluša in ne sodeluje. To še vedno govorim v relativno hitrem in intenzivnem tonu… in čeprav je vsebina smiselna, se hkrati sprašujem če me sploh posluša / sliši – če mi utegne slediti ali me mogoče sploh ne sliši, ker zaznava samo ton, način govorjenja (brez vsebine)…
Izgleda pošteno zmedena – kot da ne ali bi šla ali bi sedla… vseeno jo nekako uspeva posest.

Jutranja scena oddelana, premikam se proti zgornjemu nadstropju k ''svojim'' opravkom. Ustavim se še pri omari in ''kar naenkrat'' dvakrat z rokami s konkretno silo udarim po njej. Spet se malo presenetim.

Jasno je, da je najbolj praktično takoj naredit samoodpuščanje… začnem ga delat naglas kar v kopalnici, kjer se nahajam in se pri tem mimogrede opazujem v ogledalu. In se vidim! Vidim svoj izraz na obrazu, ki mi pove več kot vem o svojem trenutnem stanju brez tega odseva.
Delam samo-odpuščanja kar po vrsti in vrtam, iščem glavni sprožilec zaradi katerega so se začele podirat domine reakcij na babičino obnašanje. Na trenutke se mi zdi, da s samo-odpuščanjem streljam v prazno – ampak ja – včasih je potrebno izločit par možnosti, da lahko najdeš pravo.
Preizkušam različne odgovore zakaj sem reagirala na izjavo ''kaj ti je dolgcajt?''. Spet opazim, da je večji del sprožilca način na katerega so bile izrečene te besede - z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom – in v ogledalu zagledam obrazni izraz prezira. Spet malenkost presenečena – prej sem se dojemala predvsem kot jezno…

Ok… zakaj torej preziram babičino izjavo ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom?
Zato, ker si ona misli, da jaz rabim njo, ker si po njenem kao nimam kaj za začet – medtem ko bi jaz čim prej rada opravila z njo (z vsakodnevnim ponavljanjem vedno istih stavkov in vedno istih razlag) – ravno zaradi tega, da lahko grem počet vse tisto kar dejansko rada počnem…
Ali pa mi je to mogoče rekla samo zato, ker bi še bila rada malo poležala… … …
Kakorkoli. Odreagirala sem s prezirom z dodatkom jeze, mogoče celo sovraštva… in vse skupaj za par minut kao gladko potlačila. Ker sem bila podzavestno iritirana, sem se tudi na sledeča nesodelovanja z njene strani odzvala bolj kot ne v reakcijah in si navsezadnje z udrihanjem na omaro pokazala da nekaj v meni konkretno ne štima.

Kaj torej naredim naslednjič ko me babica z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša če mi je dolgcajt ali kaj podobnega?
Smeh – prva asociacija mi je Đizslike misel ''odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo''.
Dejstvo je, da se ne zaveda tega, da se ne zaveda in da pozablja… in ona tega ne more spremenit.
Dejstvo je, da je jaz včasih ne razumem – ker nisem v njeni koži in se pozabim vživljat v njo in v njene nesmisle aka zakaj dela stvari tako kot jih. Dejstvo – jaz to lahko spremenim. In moram spremenit, če nočem reagirat / se žret.
Zakaj jo še sploh jemljem resno? Če mi je jasno, da je nesposobna že skoraj osnovnih miselnih operacij… zakaj s tako lahkoto verjamem, da namerno draži z grdimi, nesramni provokacijami… … … … Sliši še kot retorično vprašanje, na katerega samo-umevni odgovor je – zato da nafujtram UZS / svoj ego / zasvojenost z negativnimi občutki. Ampak mogoče bi si morala vseeno bolj natančno odgovoriti na to vprašanje.


Korekcija sledi v nadaljnjih blogih. 


ponedeljek, 09. maj 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se zamere do babice, kljub temu, da se zavedam, da je obstoj v zameri izguba mojega časa in pozornosti. Morda sem se oklepala zamere z namenom vzdrževanja distance, ker sem se videla, da še vedno nisem stabilna in nisem želela ponovno naglas izbruhnit / se razjezit? Razumem da takrat ko se odločim za vzpostavitev distance, te ne rabim vzdrževat s pomočjo zamere – dovolj je zdravorazumski argument. Ki ga v zgornjem primeru nisem imela… Ko torej opazim, da se oklepam zamere v odnosu z babico/drugim – se ustavim in naredim nekaj vdihov. Spomnim se, da je zamera samo dodatna plast obrambnega mehanizma za neko drugo reakcijo, katere iskanja in korekcije se lotim namesto nadaljnjega obstoja v nepotrebni zameri.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preklapljat med karakterjema komandirja in zamerljivca in opravičevat & potencirat drugega z drugim – tako, da sem takoj ko se je energija enega polegla preklopila na drugega in kasneje obratno ter tako vzdrževala obstoj v čustveni energiji.
Ko se zalotim pri preskakovanju iz karakterja v karakter, je to opozorilni alarm, da sem v obstoju fejkanja – kjer mi sploh ni važno, katero vlogo igram, ampak samo da ''igram'' – proizvajam čustveno energijo. V zavedanju, da se ta napaja iz mojega fizičnega telesa, nekajkrat zadiham in se preusmerim na zaznavanje telesa s pomočjo srčnega utripa – se stabiliziram nazaj v fizično.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se babica večkrat norčuje iz mene, ker pogosto ''ne sliši'' kar ji rečem. Zavedam se, da obstaja možnost, da sliši, ampak ne dojame v prvi rundi - ker je njen odzivni čas na splošno zamaknjen… kakor tudi, da obstaja možnost, da sliši in se ji enostavno ne da ravnat po mojih navodilih. Kakorkoli že – ko se ne odzove ali me ponovno vpraša kaj sem rekla, se ustavim in zadiham… si tudi sama vzamem par sekund za odziv, ki odslej ne bo več nestrpnost, ampak vaja v jasni, razločni in razgibani intonaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vleči stanje reakcije napram babici od jutra do kosila. Ko se zalotim v reakciji napram babici/drugemu in naredim samo-odpuščanje, ne čakam, da bodo čustva zaradi izrečenega ''uroka magično'' popustila, ampak specificiram samo-odpuščanje, dokler si ne začnem it na živce in dejansko spustim določeno energijo. Naj bo ena ura čas v katerem bo moja prioriteta, da se od intenzivnih izbruhov spravim nazaj k sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sum, da babica časopis namerno zlaga več časa kot je potrebno in si to nekje v ozadju spet jemati osebno, kot subtilno norčevanje. WTF… Zakaj imam večkrat občutek, da se babica norčuje iz mene & da se mi mama posmehuje – kaj je z mano?
Nekaj od tega je lastna projekcija navzven; kot umsko-zavestni sistem se večkrat norčujem iz sebe in se posmehujem sebi kot bitju in telesu – to moram ustavit. Nekaj od tega je dejansko res, pri čemer si zadev ne rabim jemat osebno v zavedanju, da se babica zaradi svojega stanja nevede večino časa ''norčuje'' sama iz sebe in da je človekovo posmehovanje posledica njegovih lastnih strahov in manjvrednosti in kot takšno problem njegovega izvajalca…
Kadar imam občutek, da se babica/mama/drugi norčuje iz mene ali se mi posmehuje – se stabiliziram z dihanjem in objektivno & nevtralno pogledam kaj človek dejansko počne. Če vidim, da projiciram – se ustavim s pomočjo samo-odpuščanja. Če vidim, da gre za provokacijo s strani drugega, jo opazujem – da jo bom drugič čimprej prepoznala in jo nato pustim, da zvodeni.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila učiti se na reakcijah drugih. Ko vidim ljudi v reakciji / v konfliktu – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Namesto, da zdrsim v tesnobo in od tam naprej, ta čas raje namenim opazovanju reakcije, konflikta, intonacij, premikanja teles, obrazne mimike in se učim. Tudi z namenom, da bom kasneje lažje asistirala v takšnih situacijah.       

    
ODSTRANI SPROŽILEC – DELETE THE TRIGGER 


četrtek, 05. maj 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me bo babica oz. kdorkoli drug dojemal kot stabilno, mirno in potrpežljivo tudi takrat, ko vse te načine obstoja fejkam navzven, medtem ko sem v sebi nemirna + … Očitno s tem pristopom ne morem pretentati nobenega otroka in kakor zgleda tudi ne babice. Sicer me to zelo čudi – glede na to kako zelo je večino časa iz sebe… ampak ker mi je njeno dementno dojemanje bolj ali manj vir čudenja, se bom kar re-fokusirala na to, da moje fejkanje nima želenega učinka. Torej ko opazim, da se navzven želim kazat drugačno – boljšo kot sem v notranjosti – se ustavim in naredim nekaj dihov ter se vprašam kako se moram spremeniti, da dejansko/praktično začnem izražat besedo, ki jo v danem trenutku samo fejkam. In prec začnem vadit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem sposobna skriti reagiranje v sebi in da sem se sploh posluževala skrivanja, namesto, da bi svojo pozornost takoj ko se zalotim v reakciji začela preusmerjat v korekcijo. Zavedam se, da sem to počela zaradi tega, ker sem se pred drugimi / pred babico in navsezadnje sama pred sabo želela pokazat boljšo kot sem v resnici, z namenom, da me ne bi obsojali, da bi obdržala kakšne koristi ipd. V odnosu do sebe bi to pomenilo, da se mi še ne bi bilo potrebno soočiti z lastnimi nepraktičnimi vzorci in vlagat truda v zavedanje, ki je potrebno za spreminjanje nepraktičnih navad, pristopov, odziv skozi čustvene reakcije. Ko se zalotim pri skrivanju lastnih reakcij pred drugimi in pred sabo, to odslej pomeni alarm za direktno preusmeritev v samo-direkcijo v skladu s tem kar je najboljše za vse – saj ne vso navlako, ki jo nosim v sebi ne nameravam plastit še več nesnage.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če me nekdo ne gleda z očmi / če sem izven njegovega vidnega polja – me ne zaznava - v smislu, da ne more vedet kaj se dejansko dogaja v meni… in si zato lahko privoščim majhne notranje reakcije… Zavedam se, da ljudje večkrat kljub temu, da me ne gledajo, zaznavajo moje notranje stanje na nek drug način (''skozi vibracije''). + da je dopuščanje malih notranjih reakcij nesmiselno, saj se seštevajo in/ali potencirajo in slej ali prej lahko iz njih zrastejo veliki problemi z neprijetnimi (fizičnimi) posledicami. Zato se ustavim takoj ko vidim, da se pačim = reagiram navzven ali navznoter v trenutkih, ko me drugi ne gledajo. Zadiham, si odpustim in se preusmerim v fizično.
Če nimam za počet kaj drugega / če morem koga ali kaj čakat, vadim zaznavanje delov svojega telesa s pomočjo srčnega utripa. Preizkušam različne globine – tega se še nisem nikoli prav zares lotila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odreagirat z ogorčenjem + vsemi ostalimi čustvi – potem ko se je babica na moje notranje stanje nepričakovano odzvala z nesramnostjo. Ko opazim, da drsim v ogorčenje + reakcijo, ko se babica / drugi na moje notranjo nestabilnost odzove z nesramnostjo – se ustavim in zadiham. Spomnim se na X, ki se je sposoben pogosto odzvati z nesramnostjo / posmehom / zaničevanjem. Y si njegove reakcije v večini vzame osebno in odreagira nazaj; tako sta ti dve osebi sposobni še kar en čas izmenično poganjat kolo reakcij in vzdrževat konflikt. Medtem ko se jaz na Xovo nesramnost / posmeh / zaničevanje večkrat odzovem z zavedanjem, da mi tega enostavno ni potrebno vzeti osebno – ker je X v reakciji in je ta vzorec njegov problem, ki ga nima smisla posvajat (skozi polarni pol +/ recimo skozi vlogo žrtve).
Toooreeej – če se nekdo name odzove z nesramnostjo, si ne dopustim kar avtomatsko zdrseti v vlogo žrtve, ampak se prec vprašam kako je kaj z mojo ne/stabilnostjo – sem mogoče z lastno nestabilnostjo pripomogla k sicer nedopustni reakciji drugega / babice & zakaj si nesramnost jemljem osebno – je mogoče sicer na neprimeren način podana kakšna boleča resnica o meni, ki se ji želim izognit z obsojanjem drugega kot nesramnega? Nekaj v tej smeri bi skorajda moglo bit, sicer me nesramnost drugega sploh ne bi ganila…





   

sreda, 04. maj 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 4

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila uvidet razlike med potrebno direkcijo in ukazovalnostjo. Beseda direkcija kliče po re-definiciji… V osnovi je razlika v tem, da je podporna direkcija drugemu podana iz izhodiščne točke stabilnosti + zavedanja o potrebnosti + vživljanja v kožo drugega + enakovrednosti v odnosu. Ukazovalnost pa v prvi vrsti bazira na podrejenosti in nadrejenosti (pri čemer lahko vloge tekom dogodka tudi preskakujejo, se izmenjujejo)  + zavedanja o potrebnosti usmerjanja drugega + nepotrpežljivosti / sebičnosti. Je nemirna, kaotična.

Ko sem preverila definicijo besede direkcija v slovarju, sem dojela, da to ni beseda, ki jo želim v tem primeru dejansko izrazit kot kontrast ukazovalnosti… Besedo direkcija sem uporabila, ker je del stalnega besedišča v angleščini znotraj skupine Desteni, v okviru katere sicer delam vso samo-odpuščanje in redefiniranje besed. V tejle situaciji pa bom namesto nje raje uporabila besedo USMERJANJE.




USMERJANJE : POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. ZBIRANJE INFORMACIJ O BESEDI
Vzpostavitev moje točke opredelitve kako sem živela to besedo do zdaj?
Bolj ali manj sem se skozi vse življenje pustila usmerjat drugim: družini, okolici v kateri sem se v določenem obdobju izobraževala, toku dogodkov, svojemu predprogramiranemu umsko-zavestnemu sistemu…
Čeprav se na prvo žogo zdi, da sem kar nekaj odločitev / smeri izbrala suvereno, je že na drugi pogled jasno, da moje izbiranje skoraj nikoli ni temeljilo na resnični stabilnosti in resničnem samo-zaupanju. Večina življenja sem delovala v načinu ''kaj te jaz vem.. kako naj vem?!? -- če glej koliko variant je pri vsaki odločitvi – kako naj vem katera je prava/smiselna?!?'' – se pravi v načinu / vlogi žrtve in posledično je bila moja izbira v povezavi z usmerjanjem pogosto – pasivnost - prepuščanje toku, prepuščanje usmerjanja drugim.    
Zaradi česar posledično v večini tudi nisem zadovoljna z lastnim usmerjanjem drugih kadar je to potrebno – kot v primeru dementne babice in recimo učencev.
2011 sem odkrila Desteni, s čimer se mi je odprl cel svet informacij, potrditev, razlag… vpogled v lastno delovanje. Lahko rečem, da se je takrat zgodila prelomnica v samo-usmerjanju, hkrati pa se mi je odprlo tudi zavedanje o tem v kolikšni meri mi manjka samo-zaupanja pri usmerjanju… V sedanjosti se ne usmerjam tako učinkovito kot bi si želela in kot zmorem – in to bom popravila. Začenši z malenkostmi – ker se zavedam, da vsak trenutek šteje.  

Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
usmérjati -am nedov. (ẹ́)
1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer
2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino
 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način
 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost

Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
> u-smer-ja-ti : v smer jaz-ti / v smer jaz tebi
> usmerja-ti : nekdo ali nekaj ti usmerja

2. RAZISKAVA ZBRANIH INFORMACIJ O BESEDI
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Besedi usmerjanje/usmerjati sami po sebi ne pripenjam nobenega energijskega naboja, kakor hitro ji dodam kontekst pa se situacija spremeni… ker vidim, da se tako sama kot ljudje na splošno ne usmerjamo zadostno po zdravi pameti. Hkrati mi je jasno, da dajanje negativnega naboja besedi usmerjanje pomeni motnjo (moje) pozornosti, ki jo lahko sicer porabim za potenciranje lastne učinkovitosti v usmerjanju.  

3. NOVA DEFINICIJA
Kreativno pisanje
Usmerjanje = kazanje smeri, načina
Usmerjanje = sprejemanje odločitev znotraj večjega ali manjšega izbora variacij + iskanje novih poti / načinov
Usmerjanje = merjenje sebe, lol
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Usmerjanje = aktivnost pri kateri usmerjevalec dela na tem, da nekaj dobi določeno/obdrži določeno smer in/ali vsebino oz. aktivnost pri kateri usmerjevalec povzroča zanimanje za določeno dejavnost in /ali povzroča, da nekdo razmišlja in/ali ravna na določen način

4. PREVERJANJE OPREDELITVE NOVE DEFINICIJE
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? X
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? √
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? √

5. FIZIČNA/PRAKTIČNA DIMENZIJA NOVE DEFINICIJE
-Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim usmerjanje?
Dinamično – pustim, da se izrazi celotno telo in besedam (mislim) doda dimenzijo nazornosti.
-Kako hodim, kadar usmerjam?
Tako, da me drugi vidi / na tak način kot da bi počela to k čemu (se) usmerjam.
-Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira usmerjanje?
Smerokaz, Sunette – ker zavedno in specifično uporabljala vse svoje telo medtem ko deli informacije. 
-Kako diham kadar usmerjam?
Umirjeno do pospešeno – odvisno od tega k čemu usmerjam.
-Kakšno glas/intonacijo uporabljam kadar usmerjam?
Odločen in krati prijazen. Včasih šaljiv? – je to učinkovito ali ravno obratno? Potrpežljiv – ker vem, da pomaga. Po potrebi surov.
-Kaj počnem z rokami / nogami kadar usmerjam?
Uporabljam jih izdatno; kažem smer z rokami ''rišem''.

V primerih, ko napoči čas za usmerjanje/odločanje in nimam na voljo toliko informacij kot se mi zdi, da bi jih potrebovala za učinkovito usmerjanje, samo-zaupanje gradim/ohranjam s pomočjo načina v katerem obstajam kot usmerjanje/odločanje – mirna, učljiva, pozorna, pripravljena sprejet predloge in kritike drugih ter strpno argumentirat svoje odločitve.  

četrtek, 21. april 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vzorce nepotrpežljivosti od družine in okolice in jih nadgrajevati znotraj sebe ter jih dojemati kot normalen del vsakdanjosti. Zdaj se zavedam, da to ni niti potrebno, niti sprejemljivo. Na to temo sem neposredno ali posredno izpisala že mnogo vsebine in dozdeva, se mi, da ne napredujem tako hitro kot bi lahko…
Navada nepotrpežljivosti je očitno globoko zakoreninjena v meni… Pravkar odkrivam en še nepredelan vidik nje, ki je vezan tudi na reakcije jeze, obsojanja ipd. in bi znal biti večja ali manjša prelomnica v prebavljanju lastne nepotrpežljivosti. Gre za karakter komandirja, ki se skriva za več vrstami reakcij. Posredno sem ga obdelovala že skozi pisanje o naštetih reakcijah, v tem sklopu blogov pa ga začnem prebavljat neposredno.
Naslednja ovira, ki jo vidim pri preseganju vzorca nepotrpežljivosti, je ta, da se pozabim spomnit, da bi si vzela čas za odziv… Veliko pogosteje kot prej se sicer zalotim kadar sem v reakciji in jo nekako skušam obvladovat, omilit, ustavit… ampak preredko si dam priložnost zadihat pred odzivom in tako že v osnovi preprečit reakcijo. Čeprav preizkušeno 100% deluje in ima bolj osvobajajoč učinek kot karkoli drugega – je najbolj efektivno zdravilo za odnose in najboljša možna preventiva za vzdrževanje konstruktivnih odnosov.
To pozabo bom poskušala spremenit tako, da si bom spletla zapestnice z napisi besed, ki jih želim živet. Zapestnice bom dnevno menjevala – da se ne navadim na njih – tako kot sem se na tatooja :)




[Pravkar mi je uspelo shanlat enega izmed trenutkov v katerih sem v preteklosti poživčkala : ) X me je prišla vprašat če sem jaz pojedla pehtranovo potico. V preteklosti sem odreagirala z nepotrpežljivostjo - ker bi po ogromno preteklih izkušnjah + glede na to, da ve, da sem na dieti ''morala'' sklepat, da če (dobro) hrano pusti na dosegu osebe Y, je ne bo več videla.
Globoko sem vdihnila in ji kot že tolikokrat prej povedala – saj veš, da ne smeš ničesar puščat v dosegu Y… vendar tokrat brez jeze in obsojanja – ker nikoli doslej nista pomagala. Odgovor sem dobila v enaki obliki kot po navadi: užaljen ''Nena me še ti je…'' Pa sem kar nadaljevala: ''umaknila sem krompir, da ga ne bi pojedla, umaknila sem palačinke, da jih ne bi pojedla in nam je oboje ostalo…''
ko sem prišla v kuhinjo in sem videla krompir in palačinke na dosegu Y, sem pomislila – kako jih je lahko X sploh pustila tukaj, če ve… Pa sem se spomnila njenega običajnega odgovora/izgovora: ''če se ne spomnim / če pa pozabim'' in sem jih brez reakcij obsojanja pospravila sama. Tudi zaradi tega, ker X kasneje ne bi imela razloga za pritoževanje. Zaznala sem sicer tudi pehtranovo potico, ampak mi je bilo nekako vseeno za njo / mi je je ni bilo škoda.
Kakorkoli – naslednjič ko slišim odgovor ''Nena me še ti je…'', se bom odzvala z umirjenim ''Dve varianti sta - ali se spomnimo odstranit iz njenega dosega, ali pa bo pojedla in spila''. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutit se kot žrtev v primerih komuniciranja, ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še bedno provokacijo s strani drugega (babice). Ko opazim, da si od drugega želim uvidevnost, ki si je ne dajem niti sama -.- se ustavim in naredim nekaj dihov. Zavedam se, da nepotrpežljivost pride nazaj kot bumerang enostavno za to, ker se ljudje počutijo napadeni in gredo v obrambno držo - z neko vrsto reakcije udarijo nazaj. Torej je na meni, da ustavim nepotrpežljivost takoj ko se pojavi – diham, stabiliziram & očistim intonacijo in se premikam od tam naprej. V primeru, da to točko zgrešim in začnem drset v vzorec žrtve skozi misli v smislu ''ker mi že tako primanjkuje potrpežljivosti in me navrh nekdo še dodatno & izdatno provocira''… o fak… pa to je ja čist prekopiran vzorec žrtve, ki sem ga opisovala v zgornjem odstavku v povezavi z mamo: ''vse me je…, nena me še ti.!.'' nooo – če pride to te točke, je to rdeča zastava, da moram takoj naredit vse kar je potrebno, da se stabiliziram nazaj v fizično.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevat nepotrpežljivost z obrambno mislijo ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in znotraj tega drseti v zamero kot da je to edina pot, naravnost naprej, edino prav…
Ko se zalotim, da v odnosu z babico oz. v kateremkoli odnosu uporabljam obrambno misel ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem. Zavedam se, da je način pomoči ravno tako pomemben kot vsebina pomoči; če babice ne usmerjam s potrpežljivostjo, ji v bistvu nudim bolj slabo pomoč… in zelo verjetno se bo na mojo reakcijo odzvala z razdražljivostjo, ki jo bo usmerila nazaj name. Zato se ob pojavo misli misel ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' najprej vprašam ''a res nudim kvalitetno pomoč, ali zraven serviram še kaj kar se odbija nazaj vame?''
Če opazim, da kot po toboganu drsim v zamero, takoj najdem prostor v katerem lahko spustim besedno diarejo na plano in takoj naredim samo-odpuščanje.