četrtek, 26. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka

Doma imamo mačko, ki živi zunaj hiše. Večkrat jo božam / se igram z njo / ji nagajam. Ni ravno najbolj cartljive sorte – ne pusti se nosit po rokah in se čohat daljši čas v primerjavi z ostalimi mačkami s katerimi sem imela kontakt, ampak sodeluje.

Pred kratkim pa se je začelo dogajat, da se žival ni več pustila cartat niti krajši čas. To se je stopnjevalo do te mere, da se je umaknila/izmuznila takoj ko sem jo prvič pobožala. Nisem razumela njenega obnašanja, sem si pa dovolila, da me prizadene.

Kako je prišlo do tega? V glavi sem si napletla, da me mačka hoče nekaj naučit, ampak ker ne dojamem kaj, me kaznuje z izmikanjem. Jebemsi, sem si vzela osebno; občutek zavrnjenosti & rahla užaljenost & žalost & občutek za zjokat & kot bi imela neko težo na prsih, ki sem jih čutila kot krhko lupino. Vse to sem si dopustila nakvačkat v svojih mislih…

Na kaaar – mačke dan ali dva ni domov. Ne pride gnjavit za hrano – kar je njen najbolj priljubljen hobi, ki ga je zadnje mesece prakticirala neobičajno pogosto. Sprašujem se kje je, hkrati pa me daje občutek malodušnosti – če se ji je že moglo kaj zgodit, se ji je ravno pravi čas – ko se najmanj sekiram za njo – ker me zavrača…

In potem se mače vrne, na videz pošteno pretepeno/pogrizeno po glavi. Izgleda kot da ima konkretno globoko rano na spodnji čeljusti, pod ušesom ji manjka dlake na površini malo večji od največjega kovanca. Zategne me v telo – postane me strah za njo, začne se mi smilit. Verjetno se podzavestno počutim krivo zaradi negativnega notranjega govora v povezavi z njo, ki sem ga imela zadnje čase.

Veterinar. Pove, da je kriva nekvalitetna hrana iz veleblagovnic, ki vsebuje kostno moko. Da so se strupi nabirali v mački in zdaj izbruhnili navzven v obliki garij. Šokirana sem. Mučenje živali v imenu profita, gnilobe!
Mačka dobo inekcijo, mazilo in drugo hrano. Po desetih dneh se koža opazno obnovi. Spet jo lahko božam in to mi zelo ugaja.
(Normalno, da se mi je izmikala, če sem se je dotikala na bolečih predelih za katere takrat še nisem vedela, ker niso bili vidni…)

Problem – zablode v povezavi s to situacijo, ki sem si jih dopustila ustvariti na podlagi +občutkov in –čustev, ki so se izkazale za neresnične/izmišljene se utegnejo ponoviti v drugih bolj ali manj podobnih situacijah in ponovno zamotit mojo pozornost. Pozornost, ki bi jo sicer lahko namenila dejanskemu razumevanju nove/nepoznane situacije in iskanju praktičnih rešitev za nastale konflikte/probleme.

Ko sem se zavedla sprememb v mačkinem obnašanju, sem imela odprte mnoge možnosti odziva… ampak jaz sem se odločila, da se bom ukvarjala s sabo, svojimi občutki in čustvi; dejansko nisem niti pomislila, da bi mačka utegnila biti bolna. V tej situaciji sem reagirala zelo egoistično. Ne krivim se, ker razumem, da krivda nima nobenega konstruktivnega učinka. Delam si opomnik z namenom da ne ponovim več te napake; zgubljanje časa v nadgrajevanju nepraktičnih miselno-čustvenih vzorcev pri sebi in nezavedno podaljševanje trpljenja drugega (živalskega) bitja.

V nadaljevalnem blogu sledijo samo-odpuščanje, samo-popravki/nasveti in zaveze.
Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam tale intervju (klikni sliko):


Ni komentarjev:

Objavite komentar