torek, 07. januar 2014

Risankast glas / zrcaljenje kot podpora + aspekti

Teden, dva nazaj sem se družila s kolegi, s katerimi si drznemo medsebojno zrcaliti naše umojebe kot način podpore pri samorealizaciji. Vsaj občasno. Ker tega početja na žalost nismo navajeni in z lahkoto reagiramo z odporom kadar nam prisotni odzrcali nesmisel ki se ga gremo.

Prijatelji po navadi ne počnejo tega, ane? Prijatelji so za to, da si ugajajo, da medsebojno uživajo v prijetni družbi. Da podpirajo zablode drugega, ker vedo, da bo tako drug podprl njihove umojebe in jih ne bo spravljal v neroden in neprijeten položaj. V katerem bi morali sebi pred drugimi priznati, da so – zgrešili. Da niso ravnali zdravorazumsko.

Dost zajebana dilema – kdaj in kako zrcalit zablode drugega – ker je sam tako ujet v njih, da jih ne vidi ali jih potlačuje. Vidi se mi da je izbrati pravi čas in način za zrcaljenje umojebov drugemu (kakor tudi sebi) poglavitna življenjska veščina.

Kolegici je prejšnji teden očitno uspelo izbrati pravi čas, vsebino besed, intonacijo glasu, jakost glasu in argumente s katerimi me je pomagala premaknit/potisnit sem – na ta virtualni list papirja z namenom da izpišem eno izmed svojih zablod.

Opomnila me je, da pogosto uporabljam ''cartoon character''  oz. glas kot ga imajo liki iz risank in mi direktno povedala, da je to zelo omejujoče. Najprej sem odreagirala z rahlim šokom, potem mi je vse skupaj ''padlo dol''… naenkrat mi ni bilo več (tako zelo) fajn.
Kritika s komentarjem, da samega sebe omejuješ je težko prijetna in sprejemljiva, čeprav zna dosledno argumentirana nastopati kot super podpora.  Ženska mi je povedala, da govori na podlagi predelave tega karakterja pri sebi. Verjetno je prav s tem dejstvom pridobila mojo pozornost – saj sem bila v tistem trenutku v svojih mislih okupirana z opravičevanjem uporabe risankastega glasu / z odporom do sprememb. Kjer je reakcija, je pod njo tudi večji ali manjši kup sranja, zato začenjam s čiščenjem.


Za začetek si zabeležim aspekte vezane na risankast glas, ki mi trenutno pridejo na misel:
1.      Že precej avtomatizirana uporaba tečnega, nosljavega glasu doma – s katerim si grem že sama na živce.
To je bila prva asociacija takoj za tem ko mi je kolegica odzrcalila moj ''cartoon character'' .
2.      Uporabljam ga, ker je zabaven - ker je resnica preveč kruta…
mi je uspelo bolj ali manj na silo izustit iz sebe, ker se mi je po glavi podila horda misli na temo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!''.
3.      Določen način smejanja, ki ga uporabljam kot ščit.?.
je bila moja naslednja asociacija na opozorilo na ''cartoon character''. Tudi na moj pogosti čudno-smejalni odziv me je moral opozoriti kolega, ker ga sama več nisem tako intenzivno zaznavala / se mi ni zdel kritičen. Dozdeva se mi, da sta risankast glas in čuden smeh (nervozen?) dve manjši veji na eni veliki. Bom videla tekom predelave…
4.      K. - sošolka iz faksa, ki je pogosto uporabljala tak ljubek risankast glasek skupaj s srčkano mimiko.
To mi je bilo tako všečno in zabavno, da sem pri tem začela sodelovati tudi sama.
5.      Pozornost
je to kar dobim s tem načinom vokalizacije. Zakaj jo hočem? Me moti ker je ne dobim drugače? Hočem izpast zabavna?




Prav tale kolegica, na pobudo katere sem začela predelovati ''risankast glas'', me je podprla s svojim blogom http://hildajourneytolife.blogspot.com/2014/01/day-181-decontructing-cartoon-character.html v katerem predeluje karakter ''liki iz risank''. Prebrala sem nekaj odstavkov in opazila, da sva izpisali kar nekaj skupnih faktorjev/vzrokov/programov/sprožilcev za uporabo risankaste glasu oz. karakterja ''liki iz risank''. Nisem preveč presenečena, kljub temu pa se mi zdi zadeva zelo zanimiva.Odločila sem se, da prekinem branje njenega bloga in najprej predelam svoje naštete točke ter podobnosti in razlike pogledam šele potem ko bom dala vse iz sebe. Čisto na koncu pa dopolnim lastno predelavo s pomočjo njenih perspektiv, ki jih ne bom zaznala na svojem radarju. 



Ni komentarjev:

Objavite komentar