Pivske nominacije : daj naprej

Vidim kako se po Facebooku intenzivno širijo pivske nominacije. Pišem o igri ''neknomanate'', v kateri ''je treba'' na dušek spiti vrč piva, se pri tem posneti, javno objaviti posnetek in nominirati dva ali tri prijatelje/ljudi, ki ''morajo'' vajo ponovit v roku 24ih ur, sicer so tistemu ki jih je nominiral za kazen dolžni gajbo piva.

Razumem zakaj se ta igra tako lepo prijema; alkohol smo sprejeli kot normalen del svoje vsakdanjosti, kot spremljevalca ob druženju, kot tradicionalno navado. Igra glede na to sama po sebi ni pretirano težka, zraven tega pa ponuja še energijo vznemirjenja ob sprejemu izziva in ob snemanju, pozornost od drugih, (vprašljivo) dokazovanje sebi in drugim, da zmoreš in (spet vprašljivo) zadoščenje ob nominiranju drugih naivnežev.

Priljubljenost igre gor ali dol – jaz jo vidim kot dokaz človeške neumnosti. Pitje alkohola je samouničujoče početje v vsakem pogledu. Da ne bo pomote – ni mi še uspelo ustaviti te destruktivne navade in priznam, da mi je ravno pivo najljubša alkoholna pijača. Ampak imam namen izkoreniniti to navado pri sebi, ker se vedno bolj zavedam njene nesmiselnosti. Alkohol ima zraven svojega fizičnega okusa vedno tudi okus po uničevanju našega telesa in dolgoročno gledano medsebojnih odnosov.

Zato pravim, da tale ''igra'' ni zdravorazumska in ni sprejemljiva. Kljub vsesplošnemu odobravanju pitja alkohola, se mi zdi, da smo tule stopili čez eno… da smo se tule prevrgli čez naslednjo mejo. Promocija in spodbujanje eksanja piva? WTF?! Kaj še rabite, da boste dojeli? Alkoholika v družini, lastno odvisnost od alkohola, nesrečo povzročeno pod vplivom alkohola, ki ste jo storili vi ali vam je bila storjena? Praktično-uporabno in konstruktivno različico igre z nominacijami s katero si boste krajšali čas namesto da bi ga zapravljali za samouničevanje?

Super! Ste gledali film Daj naprej (Pay it foward) ? To je zgodba o osnovnošolskem učitelju družbenih ved, ki ''Na začetku vsakega šolskega leta naloži svojim učencem posebno nalogo: domisliti se morajo načina, kako bi lahko spremenili svet, in za to nekaj narediti.''

(Bistvena razlika med to nalogo in pivskimi nominacijami je v tem, da je pri pivskih nominacijah potrebno po principu črednega nagona zeksat tisto pivo brez kakršnegakoli spraševanja in umskega napora. Beeeeeeeee…)

Učenec Trevor, katerega starša sta alkoholika in mu s tem onemogočata brezskrbno otroštvo, vidi v nalogi možnost za stabiliziranje samega sebe (in delno okolice) v krutih okoliščinah v katerih se nahaja. ''Nalogi se posveti z veliko zavzetostjo in sproži verigo dobrih del, ki jo poimenuje "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh treh oseb pa mora uslugo narediti spet trem osebam, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše.''

Delim še en kratki video imenovan Bumerang prijaznosti . Poanta tega videa je deljenje nesebične pomoči. Dajanje tega, kar bi rad prejel če bi se znašel v koži drugega. 

Tako v filmu kot v videu je ogromno ene nepotrebne čustvene drame – prav tako kot je je pri pivskem izzivu. In to plat lahko brez škode zavržemo. Lahko pa spremenimo vsebino in sporočilo tega kar dajemo naprej, kar delimo z drugimi. Vprašanje je torej ali bomo še naprej škodovali sami sebi in z zgledom tudi vsem ostalim ali bomo začeli uporabljat svoj um in telo z namenom pomoči sebi, sočloveku in drugim bitjem.

Pozivam vas, da ne sodelujete v tem bednem pivskem izzivu (oz. v podobnih v prihodnosti) in da si raje postavljate zdravorazumske izzive – pomoč drugemu in sebi skozi samoodpuščanje lastnih nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev . Nominiram vas nas vse po vrsti.

Eden izmed mojih izzivov je vsakodnevna pomoč s čim manj reakcijami dementni in fizično nestabilni babici, ki je mimogrede alkoholičarka. Ne more več pomagat niti sebi, kaj šele drugemu. Verjemite – nočete bit na njenem mestu in verjemite – nočete posvojit mojega izziva…

Zavedajmo se svoje moči in svojih potencialov in jih nehajmo zapravljat za zabavo s katero samo škodujemo. Toliko stvari še imamo za popravit pri sebi in pri sistemu v katerem živimo.

Dajmo sporihtat raj na zemlji – nima smisla, da se še naprej mučimo v peklu. Izzivam vas k sodelovanju v tej smeri.

 Vir citatov

Moj blog o alkoholu

Propadanje in podobno sranje

Danes zjutraj sem imela obveznost. Kar je pomenilo, da bom šele po prihodu domov preverila če ima babica oblečeno plenico in vse ostalo tako kot je treba. Oblačila ima vsako jutro nastavljena na kavču; poskušam biti tam ko se zbudi, da jo vodim pri oblačenju in da se kasneje ne rabi popravljat. Fizično je že konkretno šibka in preoblačenje za njo pomeni napor. + dementna do te mere, da se ne spomni dogodkov izpred petih minut.

Preden sem stopila iz hiše, sem hotela na hitro preverit če je že pokonci in jo po potrebi na hitro usmerit. Vidim, da je že budna. Preverim wc – včeraj se je to izkazalo za potrebno. Včeraj zjutraj je ni bilo 15 minut iz wcja, tako da mi je postalo jasno, da je nekaj narobe. Pomočila je wc in sebe. Wc je prazen, bolj ali manj čist… ali te sledi, ki vodijo nazaj po hodniku…

Odprem kopalnico. Sedi na tleh – v luži v kateri ji je spodrsnilo ko si je hotela sprat drek, ki ga ima zdaj razmazanega po nogah. Povsem nemočna in nebogljena. Z nekako nedolžnim izrazom in pogledom. Pa tega ne mislim v ironičnem smislu.

Vedela sem, da je podelana zaradi sledi dreka, ki se ji je očitno prijel na copate. Nisem pa pričakovala takega krutega prizora.

Sestrična me je enkrat vprašala, če bi babici lahko brisala rit če bo enkrat tako daleč. V bistvu ni vprašanje če boš ali ne boš. Enostavno ti ne preostane drugega kot da to narediš.

Pravzaprav sploh nisem dramatizirala, se jezila, drla ali karkoli podobnega, dokler nisem opazila da si je slekla plenico. Precej hitro me je preblisnilo, da še nobeno kričanje in moledovanje naj si ne slači plenice do zdaj nikoli ni zaleglo.

Pomagala sem ji v banjo, jo pustila tam in šla najprej počistit tla od wcja do spalnice. Da se ne bi raznašalo in da bi bila tla suha, ko bo ponovno stopala po njih – da ji ne spodrsne. Potem sem pobrisala tisto lužo pri umivalniku. Potem sem ji pomagala, da se je umila. Problem je bil v tem, ker je bila tako nemočna, da je komaj stala. Ni mi preostalo drugega, kot da sperem drek iz nje. Šla sem si po rokavice in to tudi naredila.

Fizično je še bilo koliko toliko znosno. Ni preveč smrdelo; če je, sem dihala skozi usta. In imela sem še dovolj moči, da sem jo dvignila iz bane. Psihično? Totalna jeba. Umsko zavestni sistem ima v takih primerih res lepo nastavljeno pozicijo da ti pomaga zjebat samega sebe.

Sem mislila, da sem opravila z univerzalnim samojebnim vprašanjem ''zakaj jaz?'', ampak lej ga – tu je. Mislila sem, da bo par napsihiranih let z dedkom, ki je imel alzheimerjevo največja preizkušnja za nadaljnjih par deset let. Zdaj se pa moram ukvarjat s tem drekom. Preživet dva totalno zjebana starca v hiši – živet z njima in namesto njih – in si tega ne jemat osebno? No, nisem še tako daleč. Še imam občutek, da se neka zloba igra z mano in se reži ko me jebe. Po drugi strani vem, da nisem edina v taki situaciji in da tako razmišljanje ne bo spremenilo dejstva, da je treba obrisat drek in scalnico, ko stari uide… ali ko si sleče plenico.

In potem je tu zadaj vedno tisto vprašanje – kdo je kriv. Kdo je dejansko kriv? Kak se je lahko babica tak hudo zjebala, da je pristala v lastnem dreku – dobesedno in v prenesenem pomenu. In kaj sem zajebala jaz, da morem dajat skozi to krutost? Mislit namesto drugega in/ali mu fizično pomagat obvladovat njegovo lastno telo. Koji kurac!

Pa seveda zakaj taki ljudje preprosto ne umrejo. Ne bom pozabila branja o plemenih, ki so starejše sicer spoštovali, ampak ko so ti opešali, so se opravili v samoto umret. Mi pa našo babico vzdržujemo na teh prekletih tako imenovanih zdravilih. Trpi iz dneva v dan in mi z njo. In ko gledam to dolgoročno vsakodnevno propadanje in bedo, se sprašujem v čem je njun smisel, s kakim namenom obstajata. Pa je vse smrtno tiho. Razen mojega umsko-zavestnega sistema, ki mi pravi, da sem žrtev, da je to krivično, da se nekdo zajebava z mano, da vse skupaj nima smisla. No – zgroženost in ogorčenje – ne pomagata – spizdita vstran!

Tole pisanje je moja smoterapija. Mogla sem dat to ven iz sebe. In kljub neprijetni vsebini delim. Mogoče se pa najde kdo, ki je v podobni situaciji in mi pove kako se on sam prebija skozi njo. Jebat ga – nisem ena izmed tistih, ki bo iz navade ali pa zaradi ustrežljivosti lagala ''vredu sem'' ko me kdo vpraša ''kako si?'', ''kak gre''. Jebeno sem! Vam povem vsem. Ker je to prvi korak nazaj/naprej k moji stabilnosti. In diham.