nedelja, 16. marec 2014

Konstantna beda

Pravkar sem se konkretno zdrla na babico. Začela sem se dret na njo in kar nisem nehala – čeprav mi je bilo tekom dogajanja jasno, da drenje ne bo ničesar spremenilo, da ne bo pomagalo. Drla sem se, da sem sprostila to energijo, ki se v meni nabira ker ne morem razumet v čem je poanta babičinega obstoja v takšnem stanju kot je sedaj – v nenehnih fizičnih bolečinah, ker ima zlomljeno medenico in je hkrati tako dementna, da se tega ne zaveda.

Drla sem se, ker sem jo peljala na WC in čakala, da opravi svoje – ji hotela pustit malček dostojanstva – ona pa si je slekla pomočeno plenico in si oblekla nazaj nogavice, pri tem pa je stokala od bolečin (sicer jo oblačimo in slačimo jo bližnji). Drla sem se, ker se ji ne da dopovedat naj si ne slači plenic. Drla sem se ker sem ji rekla, da mora met oblečeno plenico, ona pa mi je takoj za tem z intonacijo žrtve rekla''nena me slači''. Drla sem se, ker bi radi, da bi imela mir, da se ji bo lahko medenica zacelila, ona pa kar miga po svoje. Drla sem se, ker ji ne morem preprečit, da bi škodovala…

Dviguje me in reagiram, ker kar naprej ponavlja samo-uničujoče dogodke, ker se ne zmore kontrolirat, ker je ne zmoremo kontrolirat. Pa moramo vseeno živet z njo in z njenimi zablodami.

Včeraj je mama svoji družbi omenila, da sem dobila službo ob najbolj neprimernem času – v času ko babica potrebuje pomoč bolj kot prej. Takoj sem ugovarjala, da je čas ravno pravi, ker več ne vem kako naj rokujem z babico. Nisem usposobljena za fizično manevriranje s človekom v nenehnih bolečinah, ki jih občasno izrazi v besedah ''ubij me''. Zraven tega pa je tu še moja jeza, ker ne razumem in ker se mi zdi, da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede. In ko manevriram z babico v stanju jeze, sem groba in nepotrpežljiva…




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da babica ne bi škodovala sama sebi oz. da bi ji jaz lahko preprečila samouničujoče premike.
Ko opazim željo po tem, da babica ne bi izvajala premikov, ki ji škodijo oz. da bi ji jih jaz lahko preprečila – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da karkoli naredim in na kakršenkoli način skušam uresničit to svojo željo, mi prej ali slej vedno znova spodleti in posledično doživljam občutke jeze, nemoči, naveličanosti, razočaranja.
Zavezujem se, da bom izbrisala to željo in z njo posledično (samouničujoče) doživljanje kadar se mi želja ne uresniči, saj se zavedam da realnosti v tem primeru ne morem spremenit, ne glede na to kako močno si to želim; lahko pa izbrišem željo, sprejmem realnost takšno kot je in jo živim brez nepotrebne čustvene drame (želje, jeze, nemoči, naveličanosti, razočaranja).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da enostavno ne more obstajat zdravorazumski razlog za obstoj take bede oz. jezo zaradi tega ker na razumem v podrobnosti kako se je lahko manifestiralo tako nezavidljivo psihofizično stanje.
Ko opazim, da obstajam v jezi zaradi tega ker ne razumem manifestacije tako bednega psihofizičnega stanja kot je demenca v kombinaciji s fizično nesamostojnostjo in nenehno bolečino – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram razumem, da se za to jezo skriva tudi strah pred tem, da bi zaradi nevednosti sama pri sebi manifestirala podobno situacijo.  Zavedam se, da mi jeza sama po sebi ne bo pomagala razumeti in da mi strah ne bo pomagal preprečiti. Vidim, da ne morem izsilit razumevanja, ne glede na to kako močno si ga želim.Zavezujem se, da se bom v bednih situacijah osredotočala na dih in naredila kar bo potrebno po svojih najboljših močeh ter se opominjala, da mi niti jeza niti obup zadeve ne bosta olajšala. Opustila bom sodelovanje v njiju, da naredim več prostora za morebitna spoznanja. 


Preveri, uporabi, podpri (se): 

Ni komentarjev:

Objavite komentar