Ponovno
se mi je začela pojavljati blaga bolečina
nad levo lopatico in v upanju, da preprečim njeno potenciranje nadaljujem z
raziskovanjem miselnih vzorcev, ki naj bi bili vezani na to mesto v telesu. Vir
in kontekst najdete tukaj: http://desteni.org/a/veno-structural-resonance-part-2-phase-13 sicer pa naj bi bolečine v lopatici
nakazovale na konstrukt samoomejevanja…
Tokrat
sem se odločila pogledati kakšne miselne vzorce oz. kakšno omejevanje sem v
sebi vzpostavila v povezavi z dvema točkama iz zgornjega linka, ki sta se mi
tekom branja zdeli zanimivi oz. vredni izpostavitve:
- lopatica kot
anatomska točka iz katere se razpirajo krila,
- princip padlega
angela.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila ob opazovanju ptic v letu razmišljati o tem
kako so telesa ptic zaradi kril anatomsko večvredna od človeških teles, koliko
več svobode in hitrosti imajo ptice pri gibanju in si na ta način podzavestno
povečevala željo po letenju / po posedovanju kril (na človeškem telesu) in
hkrati povečevala odpor do svojega telesa brez kril.
Ko
opazim, da poveličujem krila kot večvreden telesni del, ki omogoča hiter in
užitka poln način gibanja in da krila poveličujem kot simbol svobode – se
ustavim in diham.
Vidim,
realiziram, razumem, da ima vsako telo določene prednosti in slabosti; ptice
sicer imajo krila, ampak nimajo rok, za človeško telo velja ravno obratno.
Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno obstajati v hrepenenju po fizičnih
krilih in da z odporom do svojega telesa zaviram razvoj simboličnih kril –
svobodnega oziroma samo-izraznega gibanja, ki ga omogoča človeško telo.
Zavezujem
se, da ne bom več blodila o tem kako fantastično bi se bilo gibati, če bi imela
fizična krila (ali zmaja na katerem bi lahko letela, lol) in da se ne bom več
razburjala zaradi omejitev svojega človeškega telesa, ampak bom namesto tega
raje raziskovala kakšne vse načine gibanja mi omogoča moje človeško telo v
zunanjem prostoru in znotraj sebe.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila nekatere ptice (v letu) soditi kot lepe in
veličastne (npr. orle, sokole, kanje, sove, ptice s širokimi krili v beli
in/ali črni in/ali sivi in/ali rjavi barvi) in druge ptice (npr. golobe, galebe,
včasih vrane) kot grde in/ali nezanimive.
Ko
opazim, da sodim ptice/bitja/ljudi kot lepe, veličastne, zanimive kadar so
težje dostopni oz. redkejši – se ustavim in diham. Ko opazim, da sodim
ptice/bitja/ljudi kot grde in/ali nezanimive, kadar so običajni oz. pogosto
prisotni – se ustavim in diham.
Vidim,
realiziram, razumem, da si s pripisovanjem večvrednosti težje dostopnim in/ali
redkim pticam/bitjem/ljudem in s pripisovanjem manjvrednosti običajnim oz.
pogosto prisotnim pticam/bitjem/ljudem
zmanjšujem možnosti za poglobljeno medsebojno spoznavanje, razumevanje in
razvijanje komunikacije (v obeh polariziranih primerih).
Zavezujem
se, da se bom opominjala na svojo enakovrednost z vsemi bitji – ne glede na
njihovo ne/običajnost in ne/redkost in da bom s prisotnimi bitji poskušala
vzpostaviti enakovredno komunikacijo brez umskega poveličevanja ali
pomanjševanja.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na stvarnika, ki je oblikoval
človeško telo tako ranljivo in/ali počasno in/ali nepraktično / ''nam je
pristrigel krila'' in nas tudi na ta način ''prikrajšal nebes''.
Ko
opazim, da zgubljam svoj čas tako, da pozornost v obliki jeze namenjam stvarniku
omejenega človeškega telesa – se ustavim in diham.
Vidim,
realiziram, razumem, da se človeško telo po svoji zgradbi ni bistveno spremenilo
že nekaj tisočletij in da se z razmišljanjem o tem kako neomejeno bi lahko bilo
v bistvu ločujem od njega skozi um.Zavezujem
se, da bom ustavila jezo do stvarnika, da bom sprejela svoje omejeno človeško
telo in zaživela v enosti in sožitju z njim ter mu pustila, da se mi pokaže in
da me uči kot bitje.
