četrtek, 05. marec 2015

Ne-učinkovitost besed

Tekom samo-raziskovanja vse bolj ugotavljam, da je način na katerega podam določeno govorjeno vsebino vsaj tako pomemben kot vsebina sama. Sprva sem mislila, da je bistvenega pomena intonacija. Večkrat sem se namreč zalotila kako reagiram na besede drugih – predvsem bližnjih (družinskih članov, sodelavcev, partnerjev) – ampak ne toliko zaradi ''neugodne'' vsebine temveč predvsem zaradi specifične intonacije, ki je v meni prebudila določene spomine in s tem reakcije.

Kadar drugi pri meni nekaj kritizira in vem, da govori zdravorazumsko - da bi ''morala'' določen vzorec pri sebi popravit, je bistvenega pomena na kak način mi bo to povedal. Če bo povedal odločno in direktno, vendar stabilno, bom že zaradi samega načina njegovega izražanja bolj motivirana, da se dejansko premaknem v tej smeri. Če se bo drl name v jezi  ali če mi bo očital v obsojanju in/ali pomilovanju se zna zelo hitro zgodit, da bom zaradi načina njegovega govora vsebino označila za ne-validno – ne glede na to če je smiselna. ''Ker človek, ki mi govori kako bi morala ravnati, medtem ko sam ni sposoben govoriti v stabilnosti pač ni vreden mojega upoštevanja'' bo moj izgovor.
Ali sem že sposobna videt preko tega.?. Ali že obstajam kot motivacija, neodvisna od vzpodbude drugih?

Kakorkoli – predvidevam, da tudi drugi funkcionirajo podobno in da ''ne morejo'' upoštevat/ponotranjit mojih zdravorazumskih usmeritev v obliki govorjenih sporočil, kadar jih izrečem v reakciji – ker njihov umsko-zavestni sistem iz navade reagira z odporom.

Kaj se zgodi, če spremenim intonacijo – bodo moje besede zaradi tega bolj slišane?
Zgleda, da tudi  sprememba intonacije ni dovolj, ker intonacija služi bolj kot pokazatelj ne/stabilnosti. Kadar se torej slišim govorit z nestabilno intonacijo (glasno / hitro / posmehljivo / ubogljivo...) lahko spremenim intonacijo in morda s tem začasno stabiliziram situacijo… ampak a ni to bolj fasada / navidezna stabilnost kot dejanska stabilnost? Pomaga k stabilizaciji ali pomeni potlačitev?

Recimo da spremenim intonacijo na bolj umirjeno, ker se zavedam, da če bom glasno-očitajoča, bo fokus drugega tako zelo usmerjen na moj način govorjenja, da ne bo slišal vsebine sporočila, ki mu jo želim prenest. Za trenutek se bom poistovetila z besedo umirjenost in se naravnala na njo, vendar če bo v meni še vedno tlelo obsojanje drugega, ki ga bom skušala potlačiti in prikriti – nisem naredila ničesar…
Mislim, da je tu tista točka kjer se mi / nam največkrat zatakne… Češ – saj pa sem poskušala, potegnila sem se nazaj – kaj je še sploh drugega za naredit… - dvignem roke.



Ampak zdaj vem, da nisem dala vsega od sebe, da nisem naredila vse kar bi lahko. Pred kratkim sem poslušala zanimiv intervju iz spletne trgovine Eqafe, ki ga nadvse priporočam: What lives in your words. Govori o besedi, ki jih izkušamo in kako se te beseda razlikujejo od te, ki jo dejansko živimo.  
Beseda, ki jo izkušamo, se za trenutek pojavi v naših mislih, zavedamo se, da bi morali obstajati v njej in kot ta beseda (npr. stabilnost), če bi želeli, da so naše besede slišane in učinkovite. Ampak že v naslednjem trenutku dopustimo, da nas misli odnesejo drugam in pozabimo stati/biti kot ta beseda… zaradi česar naše sporočilo ponovno ni dovolj verodostojno, da bi bilo učinkovito sprejeto s strani prejemnika.

Beseda, ki jo dejansko živimo, pa je tista, ki daje našemu sporočilu verodostojnost, ki drugega skozi  vzgled prepriča, da nas posluša. In to je ''skrivnost'' načina, ki omogoča da drugi razume in hkrati lažje upošteva naše sporočilo.
Če hočem biti učinkovita v svoji komunikaciji z drugimi moram torej postati živa beseda – živeta na nivoju bitja in na fizičnem nivoju; da beseda ne prihaja le iz mojih ustih, ampak je izražena skozi vsak premik mojega telesa.

Lahko npr. drugemu govorim naj neha reagirat in naj se stabilizira, ampak če ne bom stabilna sama, bo drugi to občutil tudi preko nebesednega dela komunikacije in ''me ne bo slišal''. Če pa obstajam kot beseda stabilnost skozi svoje gibanje / premikanje + dihanje + skozi svojo intonacijo, lahko drugemu rečem naj neha reagirat in naj se stabilizira in me bo dejansko slišal-razumel.

Torej se moram vprašat: Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim stabilnost?
Kako hodim, kadar hodim stabilno?
Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira stabilnost?
Kako diham kadar diham v stabilnosti?
Kakšno intonacijo uporabljam kadar sem stabilna?
Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam stabilnost?

Odgovore začnem izražat in postajam stabilnost in s tem z lastnim vzgledom pokažem drugemu kako praktično postane stabilen in ne obstajam več samo kot kratkotrajna izkušnja določene besede, kot ''prazna beseda''.


Ni komentarjev:

Objavite komentar