Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 4

Zanimivo perspektivo o kulturni identiteti sem dobila z ogledom filma The Monuments Men. Film je postavljen v čas vojne in je osredotočen na nemško ropanje umetnin po različnih koncih Evrope. Hitler si kopiči največje umetnostne dosežke držav s katerimi je v vojni z namenom, da bo postavil največji muzej na svetu in tako vsemu svetu pokazal kaj in koga vse poseduje. Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta.
Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…

*Vsi odstavki samo-odpuščanja niso vsebinsko vezani na zgornji odstavek; nekateri se povezujejo le preko izbranih besed z najmočnejšim nabojem (npr. posedovanje).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je vrednost likovnih del tudi v njihovem posedovanju. Zavedam se, da je vrednost likovnih del pogosto izumetničena in oblikovana na podlagi mindfuckov. Razumem, da je lahko nekdo bolj talentiran in/ali vztrajen in ima posledično več volje pri dovrševanju posameznega likovnega dela. Ampak milijonske razlike v ceni med kosi… … … pretiravanje, nateg. Ko opazim da nekoga občudujem, ker poseduje določen kos umetnosti ali mu ga zavidam – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vem, da imam kose možnost videt (v živo) in jih občudovat, vem da si lahko ustvarim kose čisto po svoji meri – in to je dovolj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navezati se na nekatere svoje likovne stvaritve in jih poveličevati ter da sem si kasneje dopustila razočaranje (nad izdelki), ker jih drugi niso sprejeli s podobnim navdušenjem, ampak so jih kar spregledali. Zavedam se, da smisel mojih likovnih izdelkov ni v tem, da bi z njimi impresionirala druge, ampak v tem, da izrazim sebe. Zavedam se, da če bližnjemu ponosno pokažem svoj izdelek – ga bo najverjetneje avtomatsko pohvalil iz vljudnosti oz. zaradi občutka dolžnosti – četudi mu ne ugaja preveč in/ali ga ne razume. Takšne izkušnje sem imela vsaj v preteklosti. Kakšno leto nazaj pa sem si v prostor izven doma prinesla meni skrajno ljub izdelek, ki mu ostali niso posvečali kaj dosti pozornosti, dokler nisem sama začela z navdušenjem govoriti o njem. Ko opazim, da obstajam v pričakovanju, da bodo drugi navdušeni nad določenim izdelkom izpod mojih rok – kakor sem nad njim navdušena sama – se ustavim in diham. Ne dopustim si, da mi nezanimanje ostalih povzroči razočaranje nad izdelkom, ampak raje uživam v lastnem izdelku, odkrivam zakaj me je všeč / pomemben, kaj mi simbolizira.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ob stavku ''Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta'' doživljati olajšanje in ob stavku ''Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…'' doživljati občutek krivice, oropanosti. Zavedam se, da so tako pozivni občutki olajšanja kakor negativni občutki krivičnosti posledica navezanosti na predmet sam oz. na to kar predmet simbolizira. Glede na reakcije, ki jih imam na besede olajšanje + izvorno mesto in krivica + poteptan odnos bi se bilo morda smiselno poglobit v vsak par posebej…