Prodajalci na domu + religija + demenca 1

Prodajalci… prodajalci, ki kličejo na dom in prodajalci, ki hodijo na dom…

Po tem, ko ne moreš niti za eno uro poslušat radia brez reklam, gledat televizije brez reklam, vzet iz nabiralnika časopisa v katerem so reklame in še za en časopis reklamnih materialov zraven, it po mestu z vseh strani oblegan z reklamami, it po mestu brez da bi ti kdo ponujal kaj plačljivega…

Prodajalci na domu – vsiljivi, umetni – izdaja jih njihov robotski način govorjenja.

+

Religije… religije, izmed katerih vsaka trdi, da je njen bog / da so njeni bogovi edini pravi in nas prepričuje, da smo sami premajhni da bi znali živeti… in verniki, ki se sklicujejo na boga, ker si sami ne želijo prevzeti odgovornosti za svoje odločitve in dejanja.

+

Demenca. Bolezen, ki jo je človeštvo po mojih zadnjih podatkih ustvarilo kolektivno zaradi potlačevanja. Potlačevanja ljudi med sabo. In dementneži… ljudje, ki pozabijo, da pozabijo in jim posledično niso več jasne niti najosnovnejše stvari in rabijo varuške…

Že vsaka posamezna izmed teh treh tem mi je konkretno naporna… ko se vse troji spoji… uf.. à

Sem v prvem nadstropju v sobi in slišim glasove spodaj kuhinji. Torej se je ata že zbudil? Ne, neki drugi glas je, nekdo drug se pogovarja z babico. Dvomim, da bi bil kak sosed… grem pogledat. Način govora mi postaja sumljiv… hiter, monoton, nekako odločen in prisiljen hkrati… Telo se mi ''ježi od znotraj''. Ko stopim v kuhinjo in zagledam možaka z verskimi knjigami, ki jih skuša prodat babici, moje telo preide v totalno reakcijo, sem v nekakšnem šoku. Na zunaj sem relativno mirna. Sicer se ne spomnim, če sem moškega zaradi vsega odpora pozdravila, sem mu pa z odločnim mirnim glasom povedala da ''nas'' ta tematika ne zanima, da je babica dementna, tako da… in mu s svojo obrazno mimiko in resonanco dala vedet naj se takoj spravi ven.

V naslednjem trenutku sem se umaknila sama, ker je bila napetost telesa, ki se je paradoksalno občutila v nenadni odrezani usahlosti / utrujenosti mišic preveč intenzivna. Nato sem se vrnila in človeku pojasnila, da si je babica že večkrat naročila knjigo pa sploh ni vedela za to. Opravičeval se je, češ da ga je ona spustila naprej in da ni vedel… opravičila sem se, ker nisem slišala zvonca in prišla prej. Rekel je, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Rekla sem, da mu verjamem in zavrnila ogled potrdila, ker me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero in nisem bila pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več. Nato sem preprosto odšla v zgornje nadstropje. Z mislimi – sam si se zapletel z dementno pobožno babico, sam se odpleti – in čimprej odidi iz naše hiše.

Glede na mojo reakcijo odpora in šoka, v kateri sem prav čutila kako mi je celotno telo v parih trenutkih ''čudežno'' oslabelo, bo treba takoj ukrepat zoper to ''črno magijo''. Črna magija = napajanje mojega umsko-zavestnega sistema iz mojega fizičnega telesa. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem na podlagi nekaj preteklih izkušenj že popolnoma sposobna shandlat prodajalce, ki kličejo na dom in ki prihajajo na dom ter si dopustijo biti konkretno vsiljivi, kljub jasni (večkratni) zavrnitvi. Fak kak močno avtomatsko reakcijo imam na njih… cmok v grlu in tesnoba v želodcu, ko samo pomislim na situacije z njimi.

V takšnih situacijah se bom v bodoče spomnila na Bernardov glas – direkten, odrezav, igrivo-provokatorski – in bom prodajalca s podobnim glasom vprašala ali razume besedno zvezo ''me - ne -zanima'',in v primerih direktne promocije zraven vključila še gestualiko in prodajalca ves čas gledala v oči. Mislim da bo kapljica igrivosti pripomogla k temu, da ne bom gladko zdrsela v reakcijo nasršenosti…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila živeti v prepričanju, da skorajda ni možnosti, da bi srečala koga nepoznanega, ki bi mu še bilo potrebno pojasnjevat, da je vera v namišljeno večvredno bitje samo-omejevanje in prelaganje odgovornosti glede lastnih odločitev na nekoga drugega. Vidim, da se nekateri še vedno izgovarjajo na vero / religijo in jih je očitno potrebno soočit s tem dejstvom. Zato se bom v podobnih primerih v prihodnje prizemljila z nekaj dihi in izustila to kar mi je tako samo-umevno v mislih in pisani besedi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila molčati o povezavi med verovanjem v namišljeno večvredno bitje in neodgovornostjo zaradi prisotnosti verne babice. Zavedam se, da bi se babica morda v tistem trenutku razburila – če bi sploh dojela o čem govorim… čez par minut pa bi vse skupaj gladko pozabila. Zato se bom v podobnih primerih v prihodnje prizemljila z nekaj dihi in nato vseeno spregovorila o tem. Če bom videla, da se bo babica preveč vznemirila, bom v nadaljnjih primerih prodajalcu povedala, da bi se rada z njim pogovorila na samem - v drugem prostoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat na robotski – monoton, hiter - način govorjenja prodajalcev. Naslednjič, ko bom opazila vzhajanje reakcije na ta način glasu, ga bom skušala uporabiti sama in bom tako drugemu nastavila ogledalo.

…se nadaljuje…

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost in nervoza v preteklosti in v pojačani intenzivnosti v zadnjem času. Vidim, da sama ne maram družbe nestrpnih in nervoznih ljudi. Zavedam se, da s takšnim vzdušjem škodujem tudi sebi, ker na ta način zatiram svoje potenciale. Ko opazim, da obstajam v nestrpnosti in nervozi – se stabiliziram z nekaj vdihi in se spomnim na besede potencial, rešitev, fokus ter pogledam na kaj so v danem trenutku vezane in jih začnem živet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nestrpnost in nervozo še posebej sproščeno izražati doma, z izgovorom, da so za njiju v večji meri tako ali tako krivi domači – ker so me tega naučili, ker so me kot takšno sprejeli in ker starša nista na drugačen način poskrbela za bolna stara starša, ki sta bila glavni sprožilec nestrpnosti in nervoze tudi pri starših. Zavedam se, da so domači definitivno prispevali k oblikovanju mojega nestrpno-nervoznega karakterja, kakor tudi, da ne bodo prispevali k njegovi odpravi – ker ne vedo kako –- sicer bi to zagotovo poizkusili, lol. Vidim, da so me včasih takšno sprejeli z namenom, da bi tudi jaz njih sprejela kot takšne in da me včasih niso sprejeli in so mi želeli vzbuditi občutek krivde – kar pa seveda tudi ni pomagalo, ker je na koncu koncev isto energijsko sranje kot sta nervoza in nestrpnost. Sama vem, da ju lahko s pomočjo dihanja in samo-odpuščanja izbrišem iz svoje platforme in sem si  že večkrat dokazala kako se hkrati ''faking čudežno'' spremeni tudi odziv drugega, ko se sama namesto z nervozo in z nestrpnostjo odločim odzvat iz stabilnosti. Malo prej sem se spraševala kako naj pospešim + potenciram svoje potovanje k življenju in tu imam jasen odgovor. Poslušam, diham, se stabiliziram in se šele nato odzovem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti nestrpna in nervozna na cesti – tekom vožnje in posledično ogrožati sebe in druge udeležence v prometu. Zavedam se, da sem si že vprogramirala dve super navadi – da grem na pot pravočasno in da si ta čas krajšam s poslušanjem zanimivih + življenjsko pomembnih intervjujev – torej imam dva konkretna razloga manj za nestrpnost in nervozo v avtu. Tudi ostale razloge si bom morala dati sama – ne glede na navade iz preteklosti. Pa naj bo naslednja korekcija predpisna hitrost vožnje, ki jo bom pozorno prakticirala v naslednjem tednu. Ne… v naslednjih 21ih dneh. Vneseno v koledar :)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da nisem dovolj strpna za vožnjo po predpisani hitrosti in si to prepričanje opravičevati z izgovori: uživam v hitri vožnji, večina vozi hitreje od predpisane hitrosti, tako sem navajena, vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse.
Zavedam se, da je izgovor ''uživam v hitri vožnji'' delno prevzeta komercialna navlaka, delno morda dejansko uživam – ampak ta užitek ni vreden denarja in krivde, ki ju utegnem plačat, ker sem si ga drznila privoščit. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna, omejitvam primerna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''večina vozi hitreje od predpisane hitrosti'' zelo privlačen za umsko-zavestni sistem v smislu – če večina ne sprejema te odgovornosti oz. vožnje po omejeni hitrosti ne dojema kot relevantne in potrebne – zakaj bi bila jaz izjema… In dinamika premikanja s kačo avtomobilov te z lahkoto avtomatsko potegne s sabo… Ampak v primeru, da me ustavi policija ali v primeru, da sem udeležena v prometni nesreči, ta izgovor ne bo zadostoval. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''tako sem navajena'' ne-relevanten. Navade so programirane in če niso smiselne, jih je potrebno preprogramirat tako da bodo. Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.

Zavedam se, da je izgovor ''vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse'' samo-omejevanje kar se tiče nujno potrebnega upočasnjevanja – tako pri vožnji z avtom, kakor sočasno tudi pri miselnem divjanju. Tu bi bilo smiselno preusmerit fokus iz ''zelo težko se mi je fizično pripravit do tega, da se upočasnim pri vožnji'' v ''toliko in toliko časa mi je tokrat uspelo vzdrževati primerno hitrost; naslednjič mi bo še dlje!''.

In ker se zavedam, da bo moj umsko-zavestni sistem poskušal vse izpisano skupaj s korekcijami čimprej zatreti, si bom jutri tale sklop posnela na avtomobilski MP3 predvajalnik – ki mi ga bo posnetek avtomatsko predvajal vsakič ob vstopu v avto – še preden mi bo začel predvajat naslednji posnetek / Eqafe intervju iz telefona.

NESTRPNOST, NERVOZA, TEČNOBA, SLABOVOLJNOST, ČEMERNOST, NEZADOVOLJSTVO…

Zadnje čase pri sebi opažam precejšen porast nestrpnosti in nervoze. Nisem prepričana ali sem se skozi ta dva vzorca izražala že ves čas izražala bolj intenzivno, pa tega nisem opazila ali sem to intenzivnost v zadnjih mesecih dejansko občutno povečala…

Dogaja se mi na vseh področjih – doma, na cesti – v avtu, v službi, na chatih… (razen pri čakanju v ambulantah sem se uspela sprogramirat na stabilnost). Zavedam se, da je nestrpnost-nervoza povezana z odporom do dolgoročnosti – s pozabljanjem, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. 

Enaki pojačan vzorec opažam pri starših in se mi zdi tako puhel… ampak nesmisle drugih je lažje videt kot svoje ane…

Ko sem na tedenskem Slovenskem Desteni chatu omenila, da opažam porast nestrpnosti pri sebi in izrazila dvom o tem ali sem jaz postala toliko bolj nestrpna ali je ta vzorec prišel bolj do izraza zaradi kompresije časa oz. nastavitve stvarstva na bolj direktno in hitrejše soočanje posameznika z lastnimi vzorci, mi je kolegica rekla, da je moje obnašanje verjetno kar skupek obojega… in mi postavila zanimivo vprašanje: kdaj si začela opažat nestrpnost pri sebi – je to dolgoročni vzorec ali se je pojavil v zadnjem času?

Nestrpnost sem pri sebi začela opažat v puberteti. A je sploh kak najstnik strpen... ko se sooča s tem, da starši niso tako idealni kot si je domišljal v otroštvu in posledično doživi razočaranje ter začne iskati pripadnost in vzore drugje + je hkrati vržen v poplavo hormonov in fizičnih sprememb??
Ko sem bila sama v tem obdobju, je začel dedek, s katerim smo živeli pod isto streho bolehati za Alzeimerjevo boleznijo. Takrat še nisem imela nobenega razumevanja te bolezni in sem se nanjo naučila reagirat z nestrpnostjo – zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Pa zaradi tega, ker so tudi ostali domači reagirali na tak način. Vsa ta navlaka se je po dedkovi smrti nadaljevala z babičino demenco, kjer sem spet dobivala občutek, da se žrtvujem za drugega in sem si skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma gradila en tak čemeren karakter…

Prav navadila sem se odzivat na tak način – kot da bi s tem nekaj pridobivala. In sem ga še nekako povezala s karakterjem šaljivca, da sem imela dodatna opravičila za njegovo uporabo. Danes pa mi je bilo omenjano, da bi bilo fino, če opravim s svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker jo baje širim v skupini. Sledil je obrambni backchat – ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje. Ampak samo-iskreno – jaz te lastnosti najbolj očitno izražam… in se zavedam, da z njimi neugodno vplivam na druge… in me to zadnji čas vedno bolj moti pri sebi. So pa moji odzivi v tej smeri precej avtomatizirani sem opazila danes, ko sem se odločila bit bolj pozorna na njih.

Preveč se fokusiram na to s čimer sem nezadovoljna in premalo na rešitve… Fino sem se zakvačkala – ni kaj… Sama ne maram družbe nestrpnih, nervoznih, tečnih, slabovoljnih, čemernih, nezadovoljnih ljudi… sebi pa vseeno dopuščam krepit te nepotrebne lastnosti. Malo po malo me odnaša. Ampak lahko se ustavim in se malo po malo ali pa veliko po veliko na novo sestavim v strpno, stabilno, ''prijetno'', dobrovoljno, zadovoljno in samo-iskreno bitje. Zagotovo je to bolj smiselno kot jamranje, nestrpnost in ostale naštete blodnje. Čas za spremembo fokusa…

Korekcija sledi v naslednjih blogih…