torek, 23. avgust 2016

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 2

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'' odreagirat na več načinov, med drugim z ''ranjenim ponosom''.
Na neki točki v življenju mi je namreč uspelo doseči, da mi sami s seboj ni nikoli več dolgčas – da si vedno najdem za počet nekaj kar me zanima in na to sem silno ponosna. Izgleda da celo do te mere, da se zaradi tega vidim kot boljšo od ljudi, ki jim je večkrat dolgčas & do te mere, da nisem pripravljena tolerirat re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa.
Vidim, da je ljudi, ki jim je večkrat dolgčas nesmiselno sodit kot manjvredne / da je ljudi, ki nam ni nikoli dolgčas nesmiselno sodit kot večvredne, ker ni računice; sojenje ne bo pomagalo pri tem, da bi se ti, ki jim je dolgčas zaposlili s čimerkoli kar jih zanima in zadovoljuje. Ko mi nekdo reče da mu je dolgčas, lahko z njim delim svojo izkušnjo in mu povem s čim si sama zapolnim svoj čas, kaj me zanima & ga vzpodbudim z vprašanjem ''kaj pa zanima tebe?'' in vztrajam, da so zanimanja zagotovo prisotna, ampak mogoče zakopana…
Z netoleranco glede re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa pa je takole – res je, da mi ni več dolgčas, se pa zavedam, da moje krajšanje časa večkrat nima najboljše kvalitete; da svoj čas večkrat zapravljam namesto uporabljam… To je razvidno v trenutkih ko počnem eno stvar in mislim o te, da bi bilo mogoče bolje početi kaj drugega – zaradi česar nisem celostno ne tu (v fizični realnosti), ne tam (v miselni projekciji), ampak sem razpršena v svojem obstoju – zaradi česar se počutim kot da mi nekaj manjka… Manjkam pa si sama – kot odločitev za celostni obstoj v danem in/ali izbranem trenutku (tukaj in zdaj), v dihu. Zavezujem se, da se bom bolj pogosto spomnila na osredotočanje na fizično podlago v danem trenutku in s tem na zvišanje kvalitete uporabe svojega časa.   

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti kam vodi reakcija na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'', dokler se ni verižno povezala z sledečimi reakcijami in se manifestirala v obliki minimalno kontroliranega udrihanja po omari.
Še enkrat sem dala skoz lekcijo, da je potrebno z reakcijami opravljati sproti – ne glede na to kako nejasne se zdijo na prvi pogled… njihova intenzivnost je opozorilo, da potrebujejo mojo pozornost takoj – zato jim jo tudi dam. - Da tako preprečim nekontrolirane izbruhe kot posledice akumuliranih čustvenih miksov.       

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovat, da bo babica sama od sebe odlagala bergle tako, da ne bodo padale. Zavedam se, da se starka večkrat sploh ne zaveda, da potrebuje bergle, da mora v določenih momentih odložit bergle in da nima pojma kolikokrat so že padle po tleh – preprosto zato, ker jih je površno odložila; nima pojma kolikokrat sem jih zaradi njene površnosti že pobirala…
Ta demenca je res ena ogabna svinjarija za odnose…
Zakaj je površna? Delno zato, ker ji je ji škrta osnovna logika, delno zato, ker ji je fizično naporen tud tak preprost premik in delno zato, ker nima več nobene volje do življenje in se ji preprosto ne da.
Kaj mi preostane?
Lahko jo še naprej vsak dan znova terjam, da bergle popravi, pri čem potrebuje vedno bolj obsežna pojasnila kako to storit. Ampak nekako več ne vidim pravega smisla v težnji proti temu ''naj dementnež sam naredi vse kar še zmore''… Ne vidim razloga zakaj bi se jaz trudila motivirat – če ji je vse tako odveč…
Če odloži bergle v redu (potem ko ji povem kam) – ok, če ne jih preprosto popravim. Če uporablja / si vzame bergle med mojo odsotnostjo ok, če ne pa tudi prav. Če se mi da – ji grem po njih, če ne pa ne – v nobenem primeru pa si ne dopustim več sekiranja, ker jih pozablja in zapadanja v vlogo žrtve – češ da moram delat stvari namesto nje, da sem njen služabnik/postrešček itd.
Nisem njena služabnica, sem njena skrbnica – enostavno zato, ker ni več sposobna in voljna skrbet sama zase. Samo-iskreno vem, da bi tudi sama izgubila večino volje če bi bila v takšnem klavrnem stanju. Tako da jo lahko od tega trenutka dalje tudi neham obsojat zaradi brezvoljnosti in vlogo zlatega prinašalca/po(s)pravljavca vzamem kot vajo iz prijaznosti namesto kot tečno obveznost.
Osvežitev dejstva: ona se ne more spremenit, jaz se lahko – zato se – ker s tem izboljšam odnos za obe in hkrati tudi svoj odnos s sabo.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vzorec zdrsa v karakter dvomljivca / provokatorja / ironika skoraj vedno kadar sem v babičinem (in mamcinem) tonu zaslišala trpeči pridih. Mogoče sem si te karakterje podzavestno postavila namerno – da bi se z njihovo pomočjo distancirala od babičinih konstantnih fizičnih naporov/bolečin? Se je lažje prepričat, da se človek napravlja, kot sprejet, da obstaja v bolj ali manj konstantnih naporih/bolečinah in se z namenom razumevanja in boljše komunikacije postavit v njegovo kožo. + se začet zavedat, da me lahko doleti podobno… Nekaj v smislu ''če ne verjamem, da je res, potem ni mogoče??''; namesto tega drugega obsojam, da je v karakterju žrtve in je to to…
Če obrnem situacijo…
Tudi sama sem večkrat igrala vlogo žrtve in delala slona iz muhe… po drugi strani, pa sem občutila strašno krivico kadar sem dejansko fizično sli psihično trpela in mi drugi niso verjeli. Za sebe sem točno vedela kdaj sem izbrala kaj. Pri drugih pa so te mejne linije zelo zabrisane… Pri babici utegne trpeči podton kdaj biti tudi nejevolja – za katero pa sem že dojela, da je nima nekega smisla prevpraševat, ker je posledica njenega celotnega stanja…
Ko torej slišim babico govoriti v trpečem podtonu, si ne dopustim misli v stilu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'', ampak raje zadiham, se poravnam s stabilnostjo in jo s pogledom preskeniram, da vidim če potrebuje kakšno fizično podporo in jo po občutku tudi vprašam kaj se dogaja z njo / ji predlagam podporo. 


Ni komentarjev:

Objava komentarja