TRADICIONALNO SRANJE --> Primer 0 : pokristjanjenje

Rodila sem se, krstili so me, starši in botri so se odločili, da me bodo vzgajali v krščanski veri.

To je med drugim zame kot otroka pomenilo tudi prisotnost pri nedeljskih mašah – kjer sem mogla bit čim bolj pri miru in s sklenjenimi rokami in tiho ali pa ponavljat na pamet naučena besedila.

Na silo.

Obred maše se je odvijal vedno po istem programu; več obiskov kot sem opravila, bolj avtomatično sem citirala vedno ene in iste verze, bolj avtomatično sem vstajala in sedala nazaj, vstajala in sedala nazaj, vstajala in sedala nazaj vstajala in…

Najmanj neprijetno mi je bilo stati pri zadnjih vratih. Od tam sem imela vse na očeh. Svetlobne snope, ki so se spuščali skozi okno in ustvarjali občutek 'skrivnostnosti in svetosti'. Pobožne starke v zadnjih vrstah klopi, ki so se vsake toliko zaklepetale in zadrževale smeh. Frizure različnih barv, oblik in opranosti…

Potem so naju s prijateljico kljub odporu poslali na ministrantsko klop – kot da bi to bila nekakšna čast. Tam spredaj je bilo drugačno vzdušje. Tekom maše nama je s prijateljico bilo precej zabavno komunicirat tudi brez besed in zadrževat prepovedan smeh. Ko se je drama/maša končala, je bilo smeha konec. Odpravili smo se v zaodrje/zakristijo, kjer sem videla župnika kot navadnega človeka z vsemi njegovimi kapricami in ne več kot 'posvečenega gospoda'. Po doživetju celotnega zaodrja je izhlapela še zadnja kapljica interesa po obiskovanju velikokrat nesramno hladne cerkve. Ampak do birme smo mogli zdržat… in jaz kot soseda 'skrajno pobožnih' ljudi še tisto leto ministriranja do konca.

Po birmi se začeli aktivni boji. Jaz nisem želela več hodit k maši. Nikogar od mojih vrstnikov ni bilo več tam, bilo pa je veliko starejših žensk. Zgodbe, ki so jih prebirali, so se ponavljale. Tu in tam je sicer bilo kaj zanimivega, marsičesa pa nisem razumela, se mi ni zdelo smiselno… Z velikim naporom mi je v nekem času uspelo prepričat mamo, da ne rabim hodit k maši.

Ampak še vedno ne povsem. Velika noč, božič in žegnanja mi ne uidejo. Tam sem zaradi 'minimalne kvote', ki mi omogoča kompromis z mamo. Ne grem k obhajilu, niti ne molim, samo odsedim/odstojim tam do konca maše/blagoslova in opazujem okolico.

(Spomnim se svojega strahu pred Bogom. Ko sem začela raziskovat svoje telo, sem tisti birmski križ obračala proti steni…

Spomnim se, ko so nam v osnovni šoli pri predmetu etika in družba povedali katera druga verstva še obstajajo – takrat je postalo zanimivo!

Spomnim se, da sem kasneje v svojem raziskovanju srečala zapiske o gnostičnem krščanstvu in se mi ni zdelo tako slabo.

Spomnim se duhovnih vaj, ki sem jih tekom srednje šole obiskala na povabilo prijatelja. Pristop tistih patrov do mladine in delo v skupinah je bilo nekaj čisto drugega kot vegetiranje v cerkvi.)

Moji babici sta hodili k maši še takrat, ko zaradi starosti in bolezni sami nista šli več nikamor drugam. Moja mama gre k maši vsako nedeljo. Čeprav pravi, da ne verjame dobesedno vsega, ampak misli, da obstaja neka višja sila. Pravi – saj pa ni vse, kar tam slišiš za vstran dat, dosti je dobrih naukov. In vztraja: 'spodobi se, vsaj za velike verske praznike, če že drugače ne'.

Sproti, ko sem se otresala krščanstva, sem iskala nove 'pristane' s smislom, ki bi mi nadomestili 'Boga'. Kar nekaj jih je bilo intenzivno zanimivih za določen čas. Navsezadnje sem 'priplula' v takšnega, ki bo prenesel ves čas, ki ostaja na voljo našemu planetu. Imenuje se so-delovanje v tem, kar je najboljše za vsa živa bitja na zemlji. Kar je najboljše za vsa živa bitja, lahko človeštvo udejanji preko enakovrednega denarnega sistema in samodpuščanja nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev.

Eden izmed takšnih vzorcev je tradicija. Tradicija ohranja ločenost med posameznimi skupinami preponosnimi na svojo preteklost. Ampak mi živimo v sedanjosti, ki teži k poenotenju. Zato se skladno s svojo stopnjo samoodgovornosti odpovedujem tako krščanski kot tudi vsem ostalim tradicijam.

Sprejemam človeštvo kot edinega boga. S tem sprejemam svoj del božanskosti, ki ni nič drugega kot so-odgovornost za Življenje ne glede na izraz v človeški, živalski ali rastlinski obliki.