Ogled filma Noah / Noe

K ogledu sta me pritegnili super igralska zasedba in super efekti/animacija, ki sem ju zaznala tekom ogleda napovednika… ampak sama vsebina/zgodba pa je po ogledu filma pustila neko vrzel vprašanj in nejasnosti v meni. Nekaj praznine, nekaj odpora in nekaj strinjanja.

Pa poglejmo glavne izhodiščne točke: vesoljni potop, bog/kreator kot večvredni usmerjevalec, človek kot uničevalec ali kot vendarle vreden raja?

Vesoljni potop in Noetova barka. Ideja o tem, da se na zemlji ohrani živali (in rastline) ter iztrebi človeka, se mi na prvo žogo ne zdi tako slaba. Navsezadnje se med živalmi (oz. v celotni naravi) ohranja neko naravno ravnovesje, medtem ko človek s svojo sebičnostjo uničuje druge vrste, s tem pa posledično sebe in cel planet. A ne bi bilo torej najbolje za življenje, da bi nas kot človeško vrsto izbrisalo iz obličja Zemlje?  

Kdo je tisti, ki o tem odloča? Noe je zgradil ladjo, ker ga je bog kot svojega izbranca skozi vizije in sanje opozoril na potop. Nakar se začne ta izbranec spraševati v čem je on ali katerikoli drug član njegove družine (žena, trije sinovi in neplodno dekle, ki jo vzel pod svoje okrilje) drugačen od ostalih z egoizmom pokvarjenih pripadnikov svoje vrste. V vsakem družinskem članu, vključno s seboj najde nekaj kar definira kot nesprejemljivo; naj bo to ošabnost zaradi tega kar ima, poželenje zaradi po tem česar nima, zaščita svojih otrok po potrebi tudi z ubijanjem drugih… Tako se odloči, da svojim sinovom ne poišče partnerk / jim ne dovoli da si jih poiščejo sami z namenom da ne bi zaplodili novih pripadnikov egoistične človeške vrste. Odloči se, da bodo člani njegove družine umrli en za drugim naravne smrti in da bo njegov najmlajši sin poslednji človek na Zemlji.

Odločata torej bog in človek skupaj.

Nakaaar se pojavi nosečnost pri dekletu, ki so jo sprejeli kot članico svoje družine in je skupaj z najstarejšim sinom… Nosečnost kot posledica želje Noetove žene, da bi tudi njuni otroci občutili radosti sobivanja z lastnimi otroki in nosečnost kot posledica ozdravitve neplodnosti dekleta, ki jo je na željo Noetove žene  čudežno povzročil njegov oče.

Tako se v zgodbi pojavita otroka – dvojčici – potencialni bodoči materi. Noetu se mrači; z božjo pomočjo je želel izbrisat svojo uničujočo vrsto, sedaj pa ima pred sabo dva nedolžna otroka, ki nista v noben pogledu okužena s sebičnostjo. Kliče boga na pomoč, a ta molči, medtem ko Noe nori v lastnem konfliktu in hkrati v konfliktu z vsemi svojimi bližnjimi…

Kaj lahko stori človek, ko ga njegov stvarnik pusti samega s seboj?
Pri otrocih se nam/mi zatakne… Mlajši kot so, težje si predstavljam, da bi bili žrtvovani zaradi ''grehov svojih očetov'', se pravi zaradi grehov svojih staršev. Samo staršev in delno odraslih otrok pa tudi ne moremo odstraniti, ker dojenčki brez njih niso sposobni preživeti…

Kaj stori človek, ko ga stvarnik pusti samega s seboj?
Postane sam svoj stvarnik. Se je prisiljen odločati in usmerjati sam. Sam sprejemati posledice svojih odločitev. In kaj lahko v tem kontekstu naredi za svoje nedolžne otroke, če jih želi obdržati pri življenju in jih hkrati ne želi okužiti s svojo sebičnostjo?

Spremeni svoje sebične vzorce delovanja in nauči sebe in svoje otroke delovanja, ki je najboljše za vse življenje – za življenje v vseh njegovih izraznih oblikah: za človeka, za živali, za rastline, za planet.

Seveda se mora najprej odučit vseh nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev. Si odpustit svoja pretekla dejanja. Ker dokler živi s krivdo, ta krivda zavzema prostor, ki bi ga morala zapolnit sprememba v dobrobit življenja.

Dolgo smo se učili nesmiselnega in nesprejemljivega, sebičnega in uničujočega delovanja; morda celo od samega začetka obstaja človeštva, morda ne… ampak to vprašanje ni bistveno. Tukaj smo zdaj. Imamo prostor in čas - in sebe. Imamo svoje zavedanje, da je uničevanje lahko, ampak hkrati boleče. Imamo način, da počistimo svojo sebično nesnago in si ustvarimo raj na Zemlji. Za sebe, za svoje nedolžne otroke, za sebe kot ne-dolžne. 

Desteni I process – proces prečiščevanja omejujočih in uničujočih vzorcev, specifičen prav toliko, kot je EDINstven vsak izmed nas. Dobrodošel / dobrodošla!