Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 2

Tekom raziskovanja Desteni pa sem do besede kultura ne namenoma postopoma razvijala negativen odnos. Odkar sem začela delati na delovnem mestu, ki je pogojeno z delovanjem v kulturi, se ta negativizem še povečuje. Predvsem zaradi ''nekulturnih'' odnosov med ljudmi, ki želijo svoj kos premajhne(?) kulturne pogače… Ali je sebičnost tudi domena kulture?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila do besede kultura postopoma razvijati negativen odnos in ga stopnjevati; predvsem zaradi kulturnikov / umetnikov, ki:

- se želijo reprezentirati kot izrazito posebni,

- uporabljajo tako zapleteno terminologijo, da si moram njihove zapise večkrat prebrati, če želim vsaj približno dojeti kaj želijo povedati,

- trošijo denar za ustvarjanje iluzij / osebnih mehurčkov, ki jih delijo z le nekaj somišljeniki.

Znotraj tega si odpustim, da sem te kulturnike / umetnike sodila kot sebične in po nepotrebnem zakomplicirane ter do njih posledično gojila prezir.

Zavedam se, da s sojenjem kulture kot negativne in nekaterih kulturnikov / umetnikov kot sebičnih in po nepotrebnem zakompliciranih ne spreminjam ničesar na bolje, pač pa tudi sama sodelujem v sebičnosti in po ne potrebnem kompliciram. Vedno se lahko odločim, da ne bom sodelovala – da ne bom obiskovala kulturnih prireditev, ker se v večini primerov sprašujem kje je smisel njihovega obstoja… Kadar pa se odločim prisostvovat na kakšni prireditvi pri kateri opazim naštete lastnosti ljudi / objektov, pa se odpovem padanju v  zgražanje, prezir / zdolgočasenost ter se raje prediham skozi in se umaknem kolikor hitro lahko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustil obešati se na izrazoslovje in vedno znova sodelovati v ''ironičnem'' karakterju skozi besede v smislu ''Tako zelo kulturni ljudje, pa takšni nekulturni odnosi…''. Možno, da se kulturniki ne obnašajo nič kaj manj nekulturno [beri sebično] kot ljudje na kateremkoli drugem področju, ampak ker so mi ''priročni'' raje kažem s prstom na njih, kot da bi se ukvarjala s svojo ne/sebičnostjo oz. ne/kulturnostjo… Ko se zasačim v takšnem početju – obsojanju ljudi kot sebičnih in njihovih odnosov / obnašanj kot nekulturnih – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi ter se osredotočim na svoje obnašanje in ga usmerim tako, da postane najboljše za vse in zgledno za druge.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvidet, da je sebičnost tako domena kulture v ožjem pomenu besede - kulturnih prireditev, kakor tudi kulture v najširšem pomenu besede. Sebičnost je vseprisotna. Kakor upam da tudi zdrav razum. Če se bo na kulturnem področju razraščal bolj počasi / hitreje kot na katerem drugem, bo pokazal čas. Ne rabim se držat kulturnega področja; če vidim večji potencial razširjanja zdravega razuma na kakšnem drugem področju, se preusmerim tja. Ni toliko pomembno kje sem, ampak je bolj pomembno kako sem. Kjerkoli sem, imam možnost delovat v skupno dobro – torej jo izkoristim. 

Begunci, ustavimo se

Nekaj dni nazaj sem poslušala radio in zasledila novico, da je neka skupina pripravila igro imenovano Begunec ne jezi se. Zdela se mi je fascinantna varianta za ozaveščanje ljudi o tej problematiki, predvsem pa mi je v uho stopil skrajno ironičen in zbadljiv naslov…

V igro so namreč umeščena različna polja na katera lahko igralec pristane; med njimi tudi polje
''Vaš čoln zajame nevihta in se potopi. Vseh 300 potnikov se utopi''. Pa polje na katerem ladjo zajamejo gusarji in polje, kjer kot begunec ne uspeš izpolnit potrebne dokumentacije za bivanje v ''obljubljeni deželi''.

Kako se tapravi begunec v takšnih primerih ne bi jezil in obupoval? Po mojem mnenju mu to lahko uspe samo v primeru njegove smrti.

Zakaj sploh obstajajo razmere, v katerih morajo ljudje bežati iz svojih domov? Včasih so vzrok neravne nesreče, vse prevečkrat pa smo vzrok ljudje sami – prav vsak izmed nas. Tako izvoljeni odločevalci, kot mi, ki smo jih bodisi podprli ali pa smo jim ''samo'' dopustili, da sebično odločajo v našem imenu.
Vrača se – vso ropanje in izčrpavanje kolonizacij / ''držav tretjega sveta'', vso povzročanje in izvajanje vojn. Ljudje nimajo več prav od česa živeti in se iz obupa in strahu pred smrtjo odločijo za begunstvo…

Vode, hrane, materiala in praktičnih izumov je dovolj, da bi lahko vso človeštvo živelo dostojanstveno – zakaj torej ne?
Ker smo se ljudje ujeli v vrtinec sebičnosti kot posledice strahu pred izgubo, pred pomanjkanjem. In v tem smo si vsi enaki – ne glede na toliko imamo, si vsak izmed nas želi več – ne glede na to, ali je reven ali bogat.

Ampak manko ne bo potešen, ko si nagrebemo še več… manko bo potešen, ko se znebimo strahu pred izgubo.
Manko ne bo dolgoročno potešen, ko bomo poslali humanitarno pomoč ali sprejeli omejeno število beguncev v svojo državo… ker potreba po pomoči in azilu ne bo nikoli usahnila, če bomo nadaljevali tako kot smo doslej.

''Kaj pa sploh lahko storimo?'' se sprašuje večina in posameznik odneha še preden bi sploh začel - z izgovorom, da je premajhen, nemočen…

Ne gre več za to kar lahko storimo, ampak za to kar smo dolžni storit zaradi sebe in drugih ljudi kot izrazov življenja -- Ustaviti begunca v sebi! Tistega begunca, ki beži pred neprijetnim soočenjem s samim s seboj – svojimi mislimi, svojimi strahovi, svojimi demoni. Za to nismo premajhni, ampak smo odločilni! Zase smo vedno odločilni sami. In vsa pot za prebavit samega sebe je že shojena – uporabite jo: http://lite.desteniiprocess.com/

Na voljo so tudi rešitve kako prerazporedit denar, da ne bo več potrebno nikomur bežat iz določene lokacije zaradi zadovoljitve izključno bistvenih - fizičnih potreb: https://livingincomeguaranteed.files.wordpress.com/2015/02/lig-predlog-prvi-osnutekt-v1.pdf

Podprimo zdravo kmečko pamet, pustimo si končno resnično zaživet.       

Babičino sranje, krivica, kazen, izbruh

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino dementno sranje: nesmisle / bedarije, ki jih vsakodnevno govori, čiščenje njene nesnage, ki jo pušča za seboj in čiščenje nje same kadar se podela jemati osebno in našteto povezovati in definirati z besedo krivica.

Ko opazim, da si nesmisle / bedarije, ki jih babica govori, čiščenje njene nesnage, in čiščenje njega blata jemljem osebno in jih definiram kot krivične do sebe, se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim, realiziram, razumem, da imam zelo malo vpogleda v to zakaj in kako je babica dejansko postala dementna in da se ta vpogled najverjetneje ne bo kaj dosti razširil tekom moje sedanje inkarnacije. Zavedam se, da moja babica ni edina dementna in da se demenca na splošno absurdno povečuje. In ko tako pogledam kaj bi svetovala nekomu drugemu v moji situaciji – povedala bi mu, da demenca in vsi njeni ogabni aspekti ne bodo odšli vstran kljub temu kako osebno si jih jemlje in kako krivični se mu zdijo… se pravi kljub vsem čustvenim reakcijam, ki kratkoročno resda pomirjajo, dolgoročno pa izžemajo človeško telo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo krivica in da bo uporaba te besede v mislih alarm, da popuščam umsko-zavestnemu sistemu in da je čas, da se ustavim. Vso babičino dementno sranje pa si navsezadnje lahko vzamem kot vajo osredotočanja na fizično in vadenje potrpežljivosti, vztrajnosti in s tem discipline – če že mora bit ta posledica nečesa tu in če še ne misli it vstran…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je babičina demenca moja kazen, ki mi jo je naložil naš stvarnik in da sem si dopustila jezo in žalost zaradi tega, ker mi stvarnik ne razkrije česa točno sem kriva.

Ko opazim, da babičino demenco jemljem kot stvarnikovo kazen namenjeno meni in da obstajam v jezi in v žalosti, ker mi ne razkrije moje krivde – se ustavim in se stabiliziram v dihu.

Vidim, realiziram, razumem, da je moja krivda – tako kot krivda slehernika in očitno tudi stvarnika, ki nas je ustvaril po svoji podobi – sebičnost… in da kazen, ki jo prestajamo vsak posebej in vsi skupaj ni osebne narave, pač pa je posledica naše ignorance, sprenevedanja in –najverjetneje- lastne odločitve, da pozabimo.

Zavezujem se, da bom re-definirala besedo kazen in da bo uporaba te besede (v mislih) alarm, da popuščam sebičnosti in da je čas, da se ustavim. Zavezujem se, da bom kadar se zalotim v razmišljanju o babičini demenci kot o moji kazni pomislila na vse poznane, ki tako ali drugače skrbijo za svoje bližnje (dementne in/ali bolne in/ali nesamostojne), ker oni tega več/še niso zmožni – da se spomnim, da nisem sama / edina / posebna…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvideti kako zelo globoko sem ponotranjila sistem nagrajevanja & kaznovanja, ki so mi ga privzgojili starši in ki ga večina dojema kot samoumevnega.

Ko opazim, da obstajam kot sistem nagrajevanja & kaznovanja in da katero izmed polarnosti pričakujem od drugega sočloveka, ''višje sile'' ali navsezadnje od sebe – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.

Vidim , realiziram, razumem, da je sistem kazni in nagrajevanja ista umska potegavščina kot so polarnosti dobro-slabo, pozitivno-negativno, prav-narobe in da služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema.

Zavezujem se, da kazni in nagrajevanja s strani drugih ne bom več jemala resno. Zavezujem se, da se bom opominjala, da sem sama stvarnik svojih kazni in nagrad – s katerimi se omejujem v obeh smereh in jih bom torej zato postopoma izkoreninila iz svojega življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno zavedno nabiranje bolnih misli in izjav glede babice in dovolila, da se naberejo do te mere, da sem povzročila grob in bolan besedni prepir.

Ko opazim ''majhne'', ''nedolžne', grde / nesramne misli v povezavi z babico – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem.

Vidim, realiziram, razumem, da sem posamezne grde / nesramne misli v povezavi z babico dojemala kot nekakšno zadoščenje za ves moj čas, ki ga moram namenit njej, za vso čiščenje, ki ga opravim za njo, za vse neumnosti, ki jih moram poslušat z njene strani. Hkrati razumem, da to zadoščenje ni učinkovito, saj je njegova cena prevelika. – Med prepirom z babico sva obe govorili bedarije, sama sem izrekla par res neokusnih stvari in se hkrati čudila sama sebi, ampak me je nekaj zadrževalo, da se nisem ustavila. Bi rekla, da je bila to želja po izkušnji sprostitve energije. Želja se mi je sicer res izpolnila – energija se je sprostila iz mene – čutila sem kako se je moje fizično zamajalo / zvibriralo in potem sem doživela en tak občutek kot da sem stiropor, ki ga razžira lepilo. Morda smešen opis, ampak to je najbližja ubeseditev občutenja, ki jo v tem trenutku premorem… In potem sprostitev, olajšanje, jok… in navsezadnje utrujenost.
Zavezujem se, da ne bom več iskala zadoščenja (nagrade) v obliki majhnih, nedolžnih, grdih, nesramnih misli, saj se zavedam, da se zbirajo na kup in razžirajo, izčrpavajo, izsušujejo mene kot fizično telo. Zavezujem se, da si jih bom sproti odpuščala in si tako dajala pozornost, ki jo potrebujem in s tem poskrbela za svoje lastno zdravje. 

Ogled filma Noah / Noe

K ogledu sta me pritegnili super igralska zasedba in super efekti/animacija, ki sem ju zaznala tekom ogleda napovednika… ampak sama vsebina/zgodba pa je po ogledu filma pustila neko vrzel vprašanj in nejasnosti v meni. Nekaj praznine, nekaj odpora in nekaj strinjanja.

Pa poglejmo glavne izhodiščne točke: vesoljni potop, bog/kreator kot večvredni usmerjevalec, človek kot uničevalec ali kot vendarle vreden raja?

Vesoljni potop in Noetova barka. Ideja o tem, da se na zemlji ohrani živali (in rastline) ter iztrebi človeka, se mi na prvo žogo ne zdi tako slaba. Navsezadnje se med živalmi (oz. v celotni naravi) ohranja neko naravno ravnovesje, medtem ko človek s svojo sebičnostjo uničuje druge vrste, s tem pa posledično sebe in cel planet. A ne bi bilo torej najbolje za življenje, da bi nas kot človeško vrsto izbrisalo iz obličja Zemlje?  

Kdo je tisti, ki o tem odloča? Noe je zgradil ladjo, ker ga je bog kot svojega izbranca skozi vizije in sanje opozoril na potop. Nakar se začne ta izbranec spraševati v čem je on ali katerikoli drug član njegove družine (žena, trije sinovi in neplodno dekle, ki jo vzel pod svoje okrilje) drugačen od ostalih z egoizmom pokvarjenih pripadnikov svoje vrste. V vsakem družinskem članu, vključno s seboj najde nekaj kar definira kot nesprejemljivo; naj bo to ošabnost zaradi tega kar ima, poželenje zaradi po tem česar nima, zaščita svojih otrok po potrebi tudi z ubijanjem drugih… Tako se odloči, da svojim sinovom ne poišče partnerk / jim ne dovoli da si jih poiščejo sami z namenom da ne bi zaplodili novih pripadnikov egoistične človeške vrste. Odloči se, da bodo člani njegove družine umrli en za drugim naravne smrti in da bo njegov najmlajši sin poslednji človek na Zemlji.

Odločata torej bog in človek skupaj.

Nakaaar se pojavi nosečnost pri dekletu, ki so jo sprejeli kot članico svoje družine in je skupaj z najstarejšim sinom… Nosečnost kot posledica želje Noetove žene, da bi tudi njuni otroci občutili radosti sobivanja z lastnimi otroki in nosečnost kot posledica ozdravitve neplodnosti dekleta, ki jo je na željo Noetove žene  čudežno povzročil njegov oče.

Tako se v zgodbi pojavita otroka – dvojčici – potencialni bodoči materi. Noetu se mrači; z božjo pomočjo je želel izbrisat svojo uničujočo vrsto, sedaj pa ima pred sabo dva nedolžna otroka, ki nista v noben pogledu okužena s sebičnostjo. Kliče boga na pomoč, a ta molči, medtem ko Noe nori v lastnem konfliktu in hkrati v konfliktu z vsemi svojimi bližnjimi…

Kaj lahko stori človek, ko ga njegov stvarnik pusti samega s seboj?
Pri otrocih se nam/mi zatakne… Mlajši kot so, težje si predstavljam, da bi bili žrtvovani zaradi ''grehov svojih očetov'', se pravi zaradi grehov svojih staršev. Samo staršev in delno odraslih otrok pa tudi ne moremo odstraniti, ker dojenčki brez njih niso sposobni preživeti…

Kaj stori človek, ko ga stvarnik pusti samega s seboj?
Postane sam svoj stvarnik. Se je prisiljen odločati in usmerjati sam. Sam sprejemati posledice svojih odločitev. In kaj lahko v tem kontekstu naredi za svoje nedolžne otroke, če jih želi obdržati pri življenju in jih hkrati ne želi okužiti s svojo sebičnostjo?

Spremeni svoje sebične vzorce delovanja in nauči sebe in svoje otroke delovanja, ki je najboljše za vse življenje – za življenje v vseh njegovih izraznih oblikah: za človeka, za živali, za rastline, za planet.

Seveda se mora najprej odučit vseh nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev. Si odpustit svoja pretekla dejanja. Ker dokler živi s krivdo, ta krivda zavzema prostor, ki bi ga morala zapolnit sprememba v dobrobit življenja.

Dolgo smo se učili nesmiselnega in nesprejemljivega, sebičnega in uničujočega delovanja; morda celo od samega začetka obstaja človeštva, morda ne… ampak to vprašanje ni bistveno. Tukaj smo zdaj. Imamo prostor in čas - in sebe. Imamo svoje zavedanje, da je uničevanje lahko, ampak hkrati boleče. Imamo način, da počistimo svojo sebično nesnago in si ustvarimo raj na Zemlji. Za sebe, za svoje nedolžne otroke, za sebe kot ne-dolžne. 

Desteni I process – proces prečiščevanja omejujočih in uničujočih vzorcev, specifičen prav toliko, kot je EDINstven vsak izmed nas. Dobrodošel / dobrodošla!

Prvinski strah

Primal fear je naslov filma.

Prvoten / prvinski strah.

Strah pred tem, da so smo ljudje po naravi slabi.

Ne bom se spuščala v definicije dobrega in slabega, ker so sprevržene… Ker je v današnjem času sebičnost v določenih… v ogromno primerih obravnavana kot dobra, pravilna, pozitivna. Včasih prikrito (celo ali predvsem pred sabo), večkrat pa še to ne.

Moj prvinski strah se ne nahaja znotraj polarnosti dobro-slabo. Kot prvinski strah obstajam v vprašanju ne-sebičnost?

Ni dvoma, da v človeški rasi že nekaj časa – morda od samega začetka? - prevladuje sebičnost. Vprašanje je, če smo sposobni realizirat, da sebičnost – kot navidezna delitev življenja, kot konkurenca - pomeni samouničenje in da so-delovanje po principu ''kar je najboljše za vse'' pomeni življenje samo.

Obstajamo v obliki ločenih fizičnih teles – to je jasno. Prav tako kakor je jasno, da brez usklajenih dogovorov kot posameznik ne more nihče izmed nas preživet.

Za odnose gre, ''dragi moji''. Ne za hierarhične odnose, ampak za enakovredne odnose v katerih se kot posamezniki zavedamo, da so drugi pogoj za naš obstoj – in da smo mi pogoj za njihov obstoj. Da smo facking eno. Da je življenje eno samo. Ne v tem smislu, da ima vsak posameznik samo eno življenje, ampak da vsi posamezniki skupaj tvorimo eno in edino življenje – vsi smo del življenja.

Zato nima smisla, da druge kot dele sebe vrednotimo kot manj ali več vredne. Kar nas bo čas v tem primeru slej ali prej pogoltnil vase in izničil? Na ''dobri'' poti smo… na ''dobri'' poti do samouničenja.

Kakorkoli, še vedno imamo možnost, da izberemo commonsense – zdrav razum – skupni smisel, da se začnemo medsebojno obravnavat enakovredno. Ne verjamete, da lahko spremenimo svojo naravo v nesebično? Kdo drug bi jo pa lahko če ne mi kot posamezniki? Vsak delček/posameznik izbriše svoj del sebičnosti in tako se pretopimo nazaj v eno - v življenje, ki je najboljše za vse. Izzivam te – enakovredno s sabo.

Pridruži se nam v procesu potovanja do življenja:

http://lite.desteniiprocess.com/

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred človeško sebičnostjo.

Ko opazim, da obstajam kot strah pred človeško sebičnostjo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne bo pomagal preseči človeške sebičnosti, zato ni na mestu. Zavedam se, da lahko največ naredim na ta način, da presežem lastno sebičnost in stojim kot zgled za druge.

Ne dovolim si utapljati se v strahu o sebičnosti, svoj čas raje namenjam izbrisu sebičnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tradicijo/zakoreninjenostjo  sebičnosti.

Ko opazim, da obstajam kot strah pred tradicijo/zakoreninjenostjo  sebičnosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne pomaga spremeniti tradicije sebičnosti, ampak jo kvečjemu ohranja in podaljšuje.

Ne dopustim si bati se moči tradicije/zakoreninjenosti sebičnosti, raje sebe in druge opominjam na nujne zdravorazumske spremembe preseganja človeškega ega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot misel ''Bolje, da človeška rasa samo sebe čim prej uniči, kot da bi še naprej obstajali v takšni sebičnosti in ubijali/uničevali – živali, rastline, planet.''

Ko opazim, da obstajam kot misel o smiselnosti samouničenja človeške rase – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da to misel podpira predaja, stahopetnost, lenoba… da v bistvu obstaja samo kot beden izgovor s katerim se želim skrit pred prevzemanjem odgovornosti in potovanjem skozi posledice svojih preteklih dejanj.

Zavezujem se, da se ne bom več skrivala za mislijo o smiselnosti samouničenja človeške rase, ampak bom raje delala na uničenju ega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomit o tem, da sem enakovredna prav vsakemu bitju in tako določene obravnavati kot manjvredne/večvredne od sebe.

Ko opazim, da obstajam kot večvrednost/manjvrednost – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se na ta način distanciram od drugega in si preprečujem, da bi ga popolnoma videla/razumela.

Zavezujem se, da se bom redno opominjala, da je odnos enakovrednosti ključ do poravnave v enosti. 

EGO / REDEFINICIJA BESEDE - 1.del

V komunikaciji s FB prijateljem sem uporabila izraz ego-manipulacija, s čimer sem mislila na egoizem, kar njemu ni bilo takoj razvidno in mi je med drugim odpisal "EGO" si ti in tvoje zavedanje sebe kar seveda ni nič spornega.

Dojela sem, da imava različni opredelitvi besede ego in se odločila za redefinicijo z namenom lažje komunikacije z drugimi.

REDEFINICIJA BESEDE EGO

1. Trenutna opredelitev  besede

Besedo ego enačim z besedo sebičnost – upoštevanje samo/predvsem svojih koristi in s tem ločevanje od drugih.

2. Definicija v slovarju

            ego m neskl. (e) knjiž.

posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja; jaz: osamljen je v množici, kajti zadovoljiti zna le svoj ego

Fajn… dodatni pojmi, ki jih utegne posameznik interpretirat po svoje: zavest, subjekt, doživljanje.

            zavest -i ž (e)

1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po

polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti (ostale definicije si lahko pogledate sami)

            subjekt -a m (e)

1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje

2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva

(dodatke k definicijam si lahko pogledate sami)

            doživljati -am nedov. (i)

1. v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa

(ostale informacije si lahko v SSKJ pogledate sami)

3. Izgovorjava besede (kateri zvoki so vsebovani znotraj besede)?

Egg-go. Egg-0. Kot nič od jajca – simbola rojstva.

4. Prepoznavanje energetskega naboja, ki sem ga pripela besedi

Ekstremno negativen

5. Kreativno pisanje

Ego = posameznik +zavest + subjekt + doživljanje

vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote + sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj + kdor čuti, misli, deluje, kdor odloča, pomembno vpliva + v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa

6. Pisanje definicije

Ego = navidezno ločevanje enosti fizičnega skozi omejevanje znotraj samosvojih, skritih (ponavljajočih se) misli in čustev.

7. Praktična kontrola

Je polarnost v definiciji, ki sem jo pripisala besedi? Ne

Lahko stojim za to opredelitvijo besede večno? Khm…

Dozdeva se mi, da sem si dolžna še nekaj pojasnil glede besede EGO.

Zato bom v nadaljnjih objavah preverila:

- Wikipedijo,

- Freudovo opredelitev,

- izpeljanke iz besede ego in definicije teh besed,

- http://desteni.org/ search: ego,

- videe z Desteni seznamov, 

- svoje prejšnje objave…

…Bernardovo definicijo?