petek, 25. julij 2014

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podzavestno prepričanje/pričakovanje, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti''.
Ko opazim, da obstajam v prepričanju-pričakovanju, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti'' – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da lahko vsak izmed nas – vključno z mano (lol)– umre v tem trenutku ali v vsakem naslednjem, neglede na starost / mladost / količino preživetega časa v aktualnem telesu.
Zavezujem se, da smrti posameznikov ne bom več definirala z besedami ''neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano'' in podobnimi in da bom obstajala v zavedanju, da je lahko vsak trenutek poslednji zame oz. za vsakogar izmed nas. In ga posledično tudi skušala preživeti v polnem potencialu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila starejšo sosedo obsojati, ker se že več let ne sprijazni s sinovo smrtjo in ker s svojo pozornostjo ostaja pri njem, namesto da bi uživala življenje v pokoju s svojo ovdovelo snaho in vnukoma.   
Ko opazim, da obsojam sosedo, ker že precej let vzdržuje in hrani žalost vezano na sinovo smrt in trati svoje življenje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moje obsojanje ne bo spremenilo njenega obnašanja in je zatorej nesmiselno. Zavedam se, da je preveč zacementirana, da bi se ji lahko pomagala premaknit in je zato najbolje, da se enostavno umaknem njeni bližini kadar se ona odloči obstajat v morbidnem vzdušju.
Zavezujem se, da ne bom več obsojala sosede kadar se bo ta odločila obstajat v morbidnem vzdušju, saj se zavedam, da ga z obsojanjem v bistvu podpiram…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zviška gledat na ljudi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja.
Ko opazim, da obstajam v občutku večvrednosti v primerjavi z ljudmi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem še pred kratkim sama živela v prepričanju, da je čustvena inteligenca bistvenega pomena v življenju. Zavedam se, da se skozi občutek večvrednosti distanciram zato, ker se mi zdi strašno težko ljudem razložit, da nas čustva ne bogatijo, ampak žrejo…
Zavezujem se, da si ne bom več dopustila zviška gledati na ljudi,  ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja, ampak si bom vzela čas in jih skozi vprašanja vodila do njihovega lastnega spoznanja / odgovorov kako se manipuliramo z dopuščanjem privlačnosti in odpora – polarizacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (matere).
Ko opazim, da obstajam v strahu pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (in/ali matere) – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bi bilo v primeru manifestacije smrti očeta (matere) toliko dejavnikov, ki jih trenutno ne morem predvideti, da se preprosto ne morem predhodno pripraviti na to, torej je bolje, da razmišljanje v tej smeri opustim. Zavedam se, da spremembe vlog v primeru  manifestacije smrti očeta, dojemam kot grozno tragično breme, s čimer si omejujem svoj potencial.
Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala obstoja v morbidnosti znotraj namišljene situacije spremembe vlog / povečane odgovornosti do preostale družine v primeru očetove smrti. Zavezujem se, da se v primeru manifestacije očetove smrti ne bom prepuščala morbidnosti in spremembe vlog ne bom definirala kot bremena, ampak bom svoj čas raje porabila za lastno stabilizacijo s pomočjo dihanja.


Se nadaljuje…

Ni komentarjev:

Objavite komentar