Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
podzavestno prepričanje/pričakovanje, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni
starosti oz. ''od starosti''.
Ko opazim, da obstajam v prepričanju-pričakovanju, da
bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti'' – se ustavim
in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da lahko vsak izmed nas –
vključno z mano (lol)– umre v tem trenutku ali v vsakem naslednjem, neglede na
starost / mladost / količino preživetega časa v aktualnem telesu.
Zavezujem se, da smrti posameznikov ne bom več
definirala z besedami ''neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano''
in podobnimi in da bom obstajala v zavedanju, da je lahko vsak trenutek
poslednji zame oz. za vsakogar izmed nas. In ga posledično tudi skušala
preživeti v polnem potencialu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila starejšo sosedo
obsojati, ker se že več let ne sprijazni s sinovo smrtjo in ker s svojo
pozornostjo ostaja pri njem, namesto da bi uživala življenje v pokoju s svojo ovdovelo
snaho in vnukoma.
Ko opazim, da obsojam sosedo, ker že precej let vzdržuje
in hrani žalost vezano na sinovo smrt in trati svoje življenje – se ustavim in
diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moje obsojanje ne bo
spremenilo njenega obnašanja in je zatorej nesmiselno. Zavedam se, da je preveč
zacementirana, da bi se ji lahko pomagala premaknit in je zato najbolje, da se
enostavno umaknem njeni bližini kadar se ona odloči obstajat v morbidnem
vzdušju.
Zavezujem se, da ne bom več obsojala sosede kadar se
bo ta odločila obstajat v morbidnem vzdušju, saj se zavedam, da ga z obsojanjem
v bistvu podpiram…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zviška
gledat na ljudi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz.
poglavitni sestavini življenja.
Ko opazim, da obstajam v občutku večvrednosti v
primerjavi z ljudmi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz.
poglavitni sestavini življenja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem še pred kratkim
sama živela v prepričanju, da je čustvena inteligenca bistvenega pomena v
življenju. Zavedam se, da se skozi občutek večvrednosti distanciram zato, ker
se mi zdi strašno težko ljudem razložit, da nas čustva ne bogatijo, ampak žrejo…
Zavezujem se, da si ne bom več dopustila zviška
gledati na ljudi, ki navezanost in
čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja, ampak si
bom vzela čas in jih skozi vprašanja vodila do njihovega lastnega spoznanja /
odgovorov kako se manipuliramo z dopuščanjem privlačnosti in odpora –
polarizacijo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah
pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (matere).
Ko opazim, da obstajam v strahu pred spremembo vlog v okrnjeni
družini v primeru smrti očeta (in/ali matere) – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bi bilo v primeru
manifestacije smrti očeta (matere) toliko dejavnikov, ki jih trenutno ne morem
predvideti, da se preprosto ne morem predhodno pripraviti na to, torej je
bolje, da razmišljanje v tej smeri opustim. Zavedam se, da spremembe vlog v
primeru manifestacije smrti očeta,
dojemam kot grozno tragično breme, s čimer si omejujem svoj potencial.
Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala obstoja v
morbidnosti znotraj namišljene situacije spremembe vlog / povečane odgovornosti
do preostale družine v primeru očetove smrti. Zavezujem se, da se v primeru
manifestacije očetove smrti ne bom prepuščala morbidnosti in spremembe vlog ne
bom definirala kot bremena, ampak bom svoj čas raje porabila za lastno
stabilizacijo s pomočjo dihanja.
Se nadaljuje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar