torek, 29. julij 2014

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 2

V tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v odporu ob misli na to, da bi utegnila ostati sama z dementno babico in pretirano čustveno mamo in v tem kontekstu obstajati kot misel: ''Meni bi se tak zmešalo.''
Ko opazim, da obstajam v odporu do obstoja samo z zadnjima prednicama in v prepričanju, da bi mi bilo z njima nevzdržno – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da si z razmišljanjem na tak način samo nabijam negativna čustva, predvsem odpor, povečujem notranji konflikt in lastno razcepljenost ter kreiram energijo za umsko-zavesni sistem. Zavedam se, da v tem odporu ni prav nič življenjsko praktičnega.
Zavezujem se, da se bom – kadar se zalotim v takšni škodljivi zaskrbljenosti – preusmerila na razmišljanje o tem, kaj lahko (v danem trenutku) storim, da nam olajšam skupno bivanje. Prva stvar je zagotovo to, da se naučim učinkovito/sproti zaustavljat posamezne ''majhne relativno nedolžne misli'' ki skupaj tvorijo odpor do sobivanja z njima.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopoma – skozi majne nemarne misli stopnjevati nestrpnost do babičine dementno-nadležne ''prisotnosti''.
Ko opazim notranji miselni govor, ki vsebuje sodbe o babici – četudi ''malenkostne'' – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je babica v takšnem bednem stanju kot pač je in da ga moje sodbe in obsojanje samo še poslabšujejo – kajti takrat, ko jo obsojam/sodim, sem v reakciji in z največjo lahkoto sprožim povratno reakcijo še pri njej… in zaradi njene reakcije potem ustvarjam nadaljnje sodbe in tako naprej po sistemu kavelj 22.
Zavezujem se, da babičinih nesmislov in čemernih in/ali ukazovalnih opazk enostavno ne bom več jemala resno. Da se bom namesto avtomatiziranih reakcij začela poigravat s prijaznostjo in bom pri tem opazovala njene odzive.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da ni prav, da se z babico ukvarjam
samo v povezavi z najnujnejšim (s hranjenjem, s higieno, s preverjanjem če ni kje obležala/padla, s prižiganjem TVja, da jo zamoti) in občutke krivde, ker ji ne nudim več… npr. razvedrila, prijaznosti.  
Ko opazim, da se obsojam zaradi misli, da premalo naredim za babičino dobro počutje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da v bistvu naredim kar precej za to, da se fizično počuti dobro – kolikor se pač še lahko – in da mi ni potrebno na silo igrati prijaznega karakterja.
Zavezujem se, da se ne bom več obremenjevala s prepričanjem, da bi bilo prav, da babico po vrhu vsega še zabavam – samo zato, ker ja tako šibka v telo in razum.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamo, teti in sestrično soditi kot nerazumske, ker dopuščajo in podpirajo, da se nas pet oseb prilagaja eni, namesto da bi eno prilagodili nam vsem (beri – dali babico v dom).
Ko opazim, da obsojam mamo, teti in sestrično kot nerazumske ker vztrajajo pri tem, da naj bo babica čim dlje doma, čeprav se ji moramo vsi prilagajat (vedno mora bit nekdo prisoten doma) se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da obsojanje nima smisla. Zavedam se, da lahko zadevo predebatiram z drugimi, na podlagi argumenta, ki sem ga spisala tukaj - 5 : 1. Zavedam se, da dejstvo, da mora bit nekdo vedno doma izrabljam tudi kot izgovor, da se ne zmigam iz hiše.
Zavezujem se, da se ne bom izgovarjala, da ne morem od hiše zaradi babice – ampak bom večkrat kam šla. In kadar mi bojo doma rekli da ne morem, bom odgovorila v smeri: ''Če bi bla babica v domu, pa bi lahko vsi šli z doma brez skrbi kadar bi nam ustrezalo; zakaj si že tega ne omogočimo?''.


Se nadaljuje…

Ni komentarjev:

Objavite komentar