Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 1

Celoten izhodiščni blog

Odlomki iz izhodiščnega bloga, ki jih predelujem v tem blogu:

''Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevat, da je soseda prišla prosit če ji nekaj posodimo in je bila zaradi tega v nepotrebni zadregi.

Ko opazim, da predvidevam kaj imajo ljudje za povedat – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ljudi očitno ne znam brati tako dobro, da bi lahko v naprej vedela kaj točno mi imajo za povedat. Zavedam se, da včasih celo zablokiram sogovornika zaradi prepričanja, da mi bo že spet povedal nekaj znanega, nakar po njegovem izrazu dojamem, da temu ni tako.

Zavezujem se, da se bom v primerih ko se zasačim v mislih predvidevanja takoj ustavila in svojo pozornost preusmerila na poslušanje sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi je mačka smilila.
Ko opazim, da se mi nekdo smili – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da smiljenje v prav nobenem pogledu ni pomagalo mački, pač pa je samo škodovalo meni, ker sem si dopustila energetsko nabito reakcijo, za obstoj katere sem skurila delček svojega fizičnega telesa.

Odrekam se smiljenju in se zavezujem, da bom drugim vedno znova potrpežljivo, ampak direktno razložila svojo odločitev s pomočjo vprašanj – ko me bodo obsojali, da sem brez sočutja. (Ali smiljenje kakorkoli koristi tistemu, ki se ti smili? Kako se počutiš sam, ko se ti nekdo smili? Kakšen smisel ima torej, da se ti nekdo/nekaj smili?)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hudo poškodovano fizično telo povezovat in definirat z grozo in da sem si dopustila prepričanje, da nobeno bitje (predvsem meni drago) ne bi smelo trpeti tako hudih poškodb, bolečin in muk in da bi morala biti smrt hitra in neboleča.

Ko opazim, da obstajam v občutku groze kadar sem priča hudim poškodbam fizičnega telesa – se ustavim in diham. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da so hude poškodbe, bolečine in muke nepoštene – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da v primerih ko obstajam v občutku groze in v prepričanju o nepoštenosti poškodb, bolečin in muk, nisem sposobna tako hitro in učinkovito pomagat ponesrečenemu/poškodovanemu kot bi to lahko storila, če bi vso svojo pozornost preusmerila na fizično realnost. Zavedam se, da so hude poškodbe, bolečine in muke mogoče res nepoštene in nepotrebne ali pa morda nisem sposobna dojeti namena njihovega obstoja – ampak kljub temu obstajajo in vidim, da moj notranji govor tega dejstva ne more spremenit.

Zavezujem se, da si bom v primerih ko bom priča hudim telesnim poškodbam par krat na glas izgovorila ''ostani praktična, mind-fucki ne pomagajo'' in takoj začela asistirati po svojih najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da če mačko pustim samo, bo umrla sama ali še huje – se zavlekla/skrila kam drugam in ji ne bomo mogli pomagat. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi zastonj hodila po ateja – da bi se vrnila ko bi bila mačka že mrtva in bi bij jezen, ker se ni uspel poslovit in ker njegova pomoč ni potrebna.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred napačnimi odločitvami – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da preprosto ne morem vedno vedet kaj je v nekem trenutku najboljše naredit. Zavedam se, da četudi naredim najbolj zdravorazumsko stvar, je drugi morda ne bo dojemal kot takšne in me bo morda obsojal. Vidim, da tudi v primerih ko ne ravnam najbolje in to dojamem šele kasneje krivda ni nikoli na mestu – ker ne popravi/reši neugodne situacije.
Zavezujem se, da bom konkretno omejila strah pred napačnimi odločitvami in da bom čas, ki bi ga sicer prebila v strahu raje namenila optimiziranju odločitve; še posebej v trenutkih ko moram ukrepat čim prej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je toliko huje, če mačka/bitje umre sama/zapuščeno in če se ata/bližnji ne more poslovit od nje/umirajočega.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da je umiranje v samoti in  brez slovesa toliko bolj hudo kot v spremstvu od katerega se lahko posloviš / se to lahko poslovi od tebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da me je občutek, da žival zapuščam samo in da ne bo v redu če ji ne bom stala ob strani tekom smrti zadrževal pred tem, da bi ji še hitreje priskrbela nujno potrebno pomoč. Zavedam se, da smrt ne čaka tistih, ki se želijo poslovit in da je torej to željo praktično izbrisat.

Zavezujem se, da se ne bom krivila kadar bo sobitje tekom mojega iskanja pomoči izdahnilo samo in da se bom do sobitij vedno obnašala tako, da se ne bom čutila dolžno v primerih ko se ne bom utegnila pravočasno poslovit.