Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z
držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na
sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je
nekam zavlekla.
Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem
se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda –
obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv –
zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah,
oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga,
zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v
jebenih bolečinah?!?''
Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi
pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po
njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne
zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji
stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se
širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v
šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…
Ostane samo še nepremično truplo s praznimi črnimi
steklenimi očmi. Ne-jebeno-verjetno…
In kup enih čustev ob spremljavi slapov solz, ki
do konca dneva pritekajo v manjših ali večjih izbruhih. Objavim še poslednje
fotke mojega najljubšega modela. In se sprašujem od kod in zakaj toliko čustev
in solz, če sem že tretje leto v DesteniI Processu in bi se torej skorajda morala spretnost obvladovanja
ne-navezanosti in soočanja s smrtjo kazati v moji stabilnosti. Zakaj vso to
čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let
imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični
realnosti v neki drugi obliki?
Odpravim se po podporo na spletne strani skupine
Desteni in na forumu najdem solidno podporo: http://forum.desteni.org/viewtopic.php?f=138&t=6240&p=47908&hilit=dead+cat#p47908
Najbolj mi asistira Mayin blog, v katerem
predeluje situacijo, ki je v specifikah precej podobna moji: http://mayaprocess.blogspot.com/2012/12/how-to-cope-with-death-of-pet-day-248.html
Preko njenega bloga dojamem zakaj jočem in
čustvujem. Ne zaradi Dimine smrti same po sebi, ampak zaradi izgube odnosa. Zaradi tega, ker sem si
določene prijetne stvari dopustila počet samo v odnosu s to mačko in ker sedaj
verjamem, da sem ob njih.
Kaj mi je dala/omogočala mačka Dima / kaj sem
počela v najinem odnosu kar si v odnosih z drugimi bitji ne dovolim / kaj bom
pogrešala / kaj je tisto za kar mislim, da mi drugi razen Dime ne morejo dat
oz. si ne morem dat sama?
Tišina živali
Igrivost in uživanje
Dotik mehak
Tišina
živali
Živali nimajo umsko-zavestnega sistem kot ga ima
človek… Udomačene živali so ga morda kak majhen procent prevzele, ampak kljub
temu – nas ne sodijo/obsojajo, nam ne vsiljujejo svoje direkcije (razen
''nahrani me + čohaj me''), na nas ne gledajo z viška ali v vlogi podrejenega,
so tu kot enakovreden izraz življenja, ki nas vzgaja z zgledom.
Sedaj smo pri hiši ostali samo še ljudje, ki se
vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne.
Lahko posvojim te živalske lastnosti in jih dajem
od sebe – ker vem, da jih bom edino tako začela prejemat nazaj (drugih ne morem
spreminjat na silo) in/ali lahko ''posvojim'' naslednjo žival.
Igrivost in
uživanje
Oboževala sem Dimin smisel za uživanje – tako malo
je potrebovala (zraven polnega želodca seveda). Prostor na katerem se je lahko
udobno zleknila in sonce, da jo je grelo. In že si videl njen
uživaško-sproščeni pogled in ležerno dihanje :). Večkrat sem se ji pridružila –
včasih kar na tlakovcih sredi dvorišča, pa na travi – sva se greli na soncu, se
pretegovali in uživali v dotiku. Vseeno mi je bilo kaj si mislijo domači in
ostali mimoidoči. Imela sem mačko so-uživačko. Ki me je spomnila naj si vzamem
čas zase. Ki je z mano delila tiste redke trenutke vsakdanjika brez
mind-fuckov, ki so ''normalni'' v vseh medčloveških odnosih.
In igrali sva se – veliko in sproščeno - se gibali
neobremenjeno. Domači in (delno) odrasli pa se bojijo igranja – na smrt so
prestrašeni, da bodo izpadli otročji in nezreli… in da bodo z igranjem izgubili
čas…
Kljub temu, da sem sama glede igranja (eksperimentiranja
v gibanju ipd.) precej sproščena napram odraslim s katerimi se srečujem, čutim,
da se še vedno omejujem zaradi strahu pred sodbami drugih. In mislim, da ker ni
več Dime, si ne smem več privoščit teh malih uživancij in igrivosti – ker me
bodo drugi obsojali toliko bolj kot so me v njeni prisotnosti.
Pravkar sem skozi izpisovanje odkrila enega izmed
glavnih razlogov zakaj jočem in reagiram ob Dimini smrti…
Dotik mehak
Človeški dotik dojemam kot neprimerljiv z
živalskim. Fizični občutek je sicer lahko podoben, ampak tukaj je še zavedanje
o tem kar je človeško ali živalsko bitje v celoti… In ker smo človeška bitja
onesnažena s sebičnostjo, dotik sočloveka ni nikoli tako pristen kot je
deljenje dotika z živaljo…
Ni več puhastega toplega bitja s katerim sem skoraj
dnevno delila pristne dotike; ni več pomiritve in prizemljitve, ki sta
spremljali fizičen dotik deljen z Dimo.
Poslušaj še:
Mačke in samo-odkrivanje
Mačke in samo-odkrivanje
Odnos med hišnimi ljubljenčki in njihovimi
lastniki
.JPG)
Ni komentarjev:
Objavite komentar