Kaos v Mariboru

Tole sporočilo je bilo nekako prelomno in je odprlo mnoge konflikte, ki so se doslej skrivali pod površino:

"Med predvidenimi prihodki občine v letu 2015, ki bi naj znašali 87 MIO € in zakonskimi obveznostmi 79 MIO € ter po odplačilu izgubljenih tožb, ki zapadejo v letu 2015 ter poplačevanju kreditov so na občini prekratki za 17 MIO €.
Ugotovili so tudi 19,1 MIO € notranjega dolga (namenska sredstva, ki so bila vplačevana za interventne situacije - npr. popravilo plinovoda ipd, kar so v preteklosti porabljali za druge namene)
Posledica:
brez financiranja v letu 2015 ostanejo:
- socialna kuhinja
- materinski dom
- varna hiša
- enkratna socialna pomoč
- borštnikovo srečanje
- programi in projekti NVO
- javna dela
Možni prilivi za manjkajoča sredstva za kritje zakonskih obveznosti:
- dvig cen komunalnih storitev
- postavitev ekonomske cene v vrtcih
- reorganizacija mestne uprave (50% zmanjšanje sredstev)
- prodaja nepremičnin
- dodatno zadolževanje
Na podlagi predstavljeni podatkov bo potrebno v nadaljevanju spremljati dejanski predlog proračuna, dejansko višino prihodkov, dejanske zakonske obveznosti ipd. ter ugotoviti ali vendarle niso še kje kakšna sredstva, ki se poskušajo umakniti očem javnosti za določene namene.
Novinarji niso dobili jasnega odgovora glede financiranja Lent festivala v letu 2015, tudi ne glede teže sofinanciranja smučarske sezone na Pohorju, ki bi naj po izjavi župana imela tudi dobičkonosno plat."

Kaj se to mene tiče?
Kot prvo sem zaposlena preko javnih del – to je edina zaposlitev, ki sem jo dobila – zaradi samoiniciativnosti kolegice – ker zavod za zaposlovanje nima več manevrskega prostora. Zdi se mi grozno, da bi ljudem ukinili še to možnost zaposlitve preko javnih del – dno.

Kot drugo je nesprejemljivo, da se ne financira finančno najbolj ogroženih skupin, medtem ko skoruptirani posamezniki in skupine kradejo občinski in davkoplačevalski denar in ostajajo nekaznovani. Zakaj se potrebnega denarja za pomoč najšibkejšim ne vzame od njih? Od kod drugod ga še lahko vzamemo?

Sporočajo, da se ga ne da vzet od nikoder.
http://www.delo.si/novice/slovenija/mariboru-je-zmanjkalo-denarja.html

Smo res prišli tako daleč? Če smo – kako ''nam'' je kot Mestni občini Maribor to uspelo?

Poslušam komentarje mnogih, ki pravijo, da je to samo strategija občine/župana skozi katero poskušajo situacijo prikazati kot krizno z namenom da bi jih ljudje kasneje ''ko uprava najde rešitev'' dojemali kot rešitelje in/ali se zadovoljili že z drobtinicami, češ da se več tako ni dalo narediti iz nastale situacije.

Postajam zmedena – priznam. Ne vem komu naj verjamem. Zadnji dve leti pogosto poslušam zelo ostre kritike glede mariborske politike in zadnjih dveh županov. Kaj je bolj usodno; jima manjka občutka za skupno dobro ali je že vse okrog županske pozicije tako zavozlano, da onemogoča zdravorazumske premike vsakomur, ki pride do tja? Kje je kdo, ki bi znal boljše?

Nenaden zasuk – denar se naenkrat od nekod pojavi. A so imeli mnogi prav, da gre za zaroto/nateg? Vsekakor gre za zavlačevanje ali pa nesprejemljivo neznanje/sprenevedanje - občina trdi, da denarja ne more posredovat naprej, dokler ne sprejem proračuna, medtem ko ministrstvo za finance trdi drugače.

Pridružim se shodu, ki gre po pojasnila. Na trgu Rudolfa Maistra dobim razširjene informacije o problematiki (skupaj z nekaj govoričenja).
http://www.24ur.com/novice/slovenija/fistravca-pozvali-k-razumu-ne-moremo-in-nocemo-pristati-na-taksne-ukrepe.html

Nato premik na občino. Pogovori se odvijajo za napol odprtimi vrati. Najbližje pozicije so zasedli snemalci, večina nas ostane na hodniku. Izmenjaje se približujemo vratom, da bi slišali kaj se dogaja za njimi. Glasnost je premajhna, zato se lociram nekje na sredini hodnika. Mimo se sprehodi gospodična, ki pravi da jo je pritisnilo srat. Pa druga, ki pravi: ''Za bruhat!''.

Končno se na hodnik prikaže sveži direktor mestne uprave in pravi, da so tudi oni višji instanci postavljali vsa ta vprašanja, ki jih mi sedaj postavljamo njim, pa prav tako niso dobili odgovorov. Eeeeeeeee – kaj? Kdo pa jih bo, če ne oni?

http://www.24ur.com/bin/video.php?media_id=61531554&section_id=2&article_id=4029619

In tako se ponovno začenjajo kuhati protesti, pri katerih se ponovno igra na sprožilce negativnih čustev, se jih napihuje, neti, podpihuje in postaja vedno huje.

https://www.facebook.com/events/1418804361693543/1421294088111237/?ref=notif&notif_t=plan_mall_activity

Zato župan (v strahu?) odgovori – na pismo Civilne iniciative proti varčevanju.
https://fbcdn-sphotos-h-a.akamaihd.net/hphotos-ak-xap1/v/t1.0-9/p600x600/10480201_10152432703792714_1444362456415517476_n.jpg?oh=e9b57b26aca5ce4d038d0e5189e7d0a4&oe=550A1785&__gda__=1430145598_c4d604bceace94bd82aa35227a4fd12e

2 poziva z imeni in priimki podpisanih kulturnikov pa ne dobita feedbacka.

Spet se pojavijo vprašanja o razslojevanju, komentarji na FB postajajo vse bolj agresivni in nestrpnejši. Pripravlja se novi pohod na občino. Nakar iz občine sporočijo, da bodo proračun še enkrat preučili.

Tole obračanje postaja že smrdljivo… Se strinjam, da smrdi po kaosu.

http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201412176081972

''Ta trenutek bi bilo bolje, da je naše mesto žrtev kakšne velike zarote, kakšnega spektakularnega masterplana. To bi bil problem, s katerim bi se občani mesta lažje soočili. Lažje bi tak problem identificirali in ga tako ali drugače postopoma odpravili. Zdaj pa imamo opravka z malimi razpršenimi nerodnostmi, mini posli, zgrešenimi kadrovanji, nepovezanimi akcijami. Kakšen kaos. Kakšna neusklajenost ekipe. Razpršenost in raznolikost partikularnih interesov. Ekipa brez kapetana. Drama brez zapleta. Ni masterplana. Ni zarote. Ničesar ni za zaveso.''

Zadnji članek, ki sem ga zasledila nosi naslov ''Denar za socialo bo, po enajstih dneh obrača ploščo župan Maribora Andrej Fištravec, kje ga bodo vzeli, pa še ne ve''.

Takle torej 'mamo – množico razpršenih manjših kaosov, ki skupaj tvorijo eno ogromno zmedo in nestabilnost.
Kaj bomo? Te situacije se ne da reševati s kopičenjem nezadovoljstva v obliki negativnih čustev, ne z obsojanjem drugih, še najmanj pa z nasiljem.

To situacijo se da reševati samo s prevzemanjem odgovornosti za lastno stabilnost in znotraj nje za vztrajanje v zdravorazumskih vzpodbudah.

Zahtevajmo neposredno demokracijo – tako ne bomo več imeli možnosti s prsti kazati na druge - na odgovorne, ki smo si jih iz ''uboge'' dane ponudbe izbrali sami in ki so se spotoma ''nekako pokvarili''. Tako bomo sami svoja zdrava/pokvarjena ponudba.

Zahtevajmo transparentnost in jo hkrati dajajmo od sebe za vzgled.

Zahtevajmo enakovrednejšo prerazporeditev denarja:
Univerzalni temeljni dohodek

Zagotovljen življenjski dohodek

Enakovredni denarni sistem

Praktične in zdravorazumske rešitve so že na voljo. Ampak mi ostajamo tisti, ki jih moramo podpreti in jih podpirati dokler jih ne pretvorimo v resničnost, ki bo najboljša za vse. Push! 

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 3

Celoten izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.com/2014/11/usmrtitev-macke-dime.html

V tem blogu tukaj predelujem zadnje 4 odstavke izhodiščnega bloga.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačko Dimo izgubila tišino v odnosu, ''ki jo premorejo samo živali'', igrivost in uživanje, ki sem si ju drznila v največji meri deliti z njo in mehak dotik – skoraj dnevno na dosegu roke. Ko opazim, da bivši odnos z mačko Dimo zaradi naštetega definiram kot poseben/edinstven – se ustavim in diham. Zavedam se, da si lahko že jutri nabavim novo žival in vse našteto delim z njo. Vidim, da bi si lahko več igrivosti in uživanja dopustila tudi v odnosih z ljudmi, ampak sem se bala njihovega odziva. Realiziram, da lahko mehke dotike delim z mnogimi živalmi, ki jih srečam – če jim le stopim nasproti in opazim vzajemni interes. In navsezadnje sem sama tista, ki si lahko omogočim tišino v lastni glavi…

Zavezujem se, da ne bom več hrepenela za naštetimi zadevami, ki sem jih navidezno izgubila z mačkino smrtjo in s prekinitvijo najinega odnosa, ampak jih bom namesto v Dimi poiskala v sebi, v odnosih z drugimi živalmi in v odnosih z drugimi ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačkino smrtjo izgubila tišino, ''ki jo premorejo samo živali'' in obtičala v okolju z ljudmi, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne. Ko opazim, da obstajam v vlogi zapuščene žrtve – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da sem v prvi vrsti sama tista, ki se mora nehati obsojati, nehat upoštevati direkcijo lastnega umsko-zavestnega sistema in definiranja sebe/UmZS kot večvrednega/manjvrednega v odnosu s sabo/bitjem+telesom. Dojela sem, da kadar se tega držim tudi v odnosu z domačimi, pripomorem k njihovemu stabiliziranju in zmanjšanju (nikakor pa ne popolnemu ustavljanju) reakcij. Zavezujem se, da bom ''tišino, ki jo premorejo samo živali'' poiskala v sebi in jo skozi enakovrednost v odnosih delila z drugimi; da si bom v tem vpogledu jemala živali za zgled.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila v enaki meri sproščeno uživati, biti igriva in se neobremenjeno gibati tudi takrat ko sem bila sama, torej brez Dime. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila reagirati na sodbe drugih in projekcije lastnih sodb kadar sem se želela skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' izražati ko sem bila sama. Ko opazim, da zatiram samo-izražanje skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' – se ustavim in diham. Vidim, da sem se v primerih ko sem si dopustila igrivost, poležavanje na tleh, pretegovanje, sončenje, neobremenjeno oz. raziskovalno (smešno/neobičajno) gibanje... počutila sproščeno, prijetno in prisebno / bolj v stiku s svojim telesom in površino + manj v mislih in občutkih. Zato se zavezujem, da si tega ne bom odtegovala in se prepuščala samo-obsojanju oz. ne bom dopustila, da drugi s svojim obsojanjem zatrejo ta izraz mene. Zavezujem se, da si bom vzela čas zase, za biti tukaj – samo biti in ležerno dihati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po deljenju dotikov z živalmi in željo po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi ter znotraj tega prepričanje, da nisem izpopolnjena, če tega dvojega nisem bolj ali manj konstantno deležna, da brez tega ne morem najti pomiritve in s tem prizemljitve. Ko opazim, da obstajam v želji po deljenju dotikov z živalmi in v želji po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi – se ustavim in diham. Zavedam se, da sta dotikanje in objemanje v neki meri morda celo potreba, vendar vidim, da si iz njiju vse prevečkrat dopuščam ustvariti željo/hrepenenje z namenom ustvarjanja energije za UmZS. Zato se zavezujem k zaustavljanju prepričanja, da mi brez teh fizičnih kontaktov z drugimi bitji izven sebe nujno nekaj manjka; zavezujem se k zaustavljanju proizvajanja dobrih občutkov – kadar dobim pozornost drugih in k zaustavljanju občutkov razočaranja in zapuščenosti, kadar mi drugi pozornosti v tej obliki niso pripravljeni dati.