Od 2011 sem v namernem procesu poravnave svoje
biti / bistva / frekvence z enostjo in enakovrednostjo – prepoznavanja življenja
v vsakomur in v vsem in zato dajanja, ki bi ga želela prejeti če bi obstajala
na mestu drugega oz. odpovedovanju ignoranci, ki je ne bi želela doživet sama -
če bi obstajala v katerikoli drugi življenjski obliki.
Velik del procesa je izpisovanje umsko-zavestnega sistema
v obliki blogov in nalog v okviru Structural Resonance Alignment.
Še en velik del je skrb zase kot fizično bitje – s
primerno prehrano, dovolj gibanja in od tod naprej.
Mani pa je postopoma uspelo zanemarit obe
področji, v bistvu se nahajam v razpoloženju, ko mi je bolj ali manj vseeno za
vse, nič me več prav ne veseli, ne gane.
Moji dnevi potekajo v pisarni v vlogi
administratorke, ko pridem domov, sem spet večino časa za računalnikom – na FB
ali gledam filme. Zakrnela & slabo prenašam že vsakdanje fizične napore.
Ne maram se takšne. Zato se zdaj silim k pisanju
tega bloga, v zavedanju, da ko se ponovno zaženem, se bom spet lažje pobrala in
se spravila k sebi. Tokratno odpuščanje bo razpršeno. Odpor do aktualnih specifičnih
tem, ki bi se jih dejansko ''morala'' lotit je zaenkrat še prevelik, čeprav
skorajda ves čas razmišljam o eni in isti stvari, ko pomislim na pisanje
blogov. Pa je vseeno bolje, da grem spiralno do cilja, kot da še kar stagniram
/ nazadujem. Cilj – samodisciplina, ki posledično vodi do samozaupanja in
fizične ter zdravo-razumske kondicije.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno
utapljanje v brezbrižnosti in ravnodušnosti. Ko opazim, da obstajam kot
brezbrižnost in ravnodušnost – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim,
realiziram, razumem da ob koncu svojega življenja nočem obžalovat, ker sem svoj
čas vrgla vstran, ker sem ga zapravljala z polnjenjem misli z banalnostmi in
izogibanju realnosti… Namesto tega svojo pozornost raje namenim soočanju z
realnostjo in raziskovanjem/preskakovanjem mej lastnega potenciala, preizkušanja
katerih novih sposobnosti se lahko naučim, kako se lahko izboljšam, kako lahko
pomagam ta svet narediti najboljši za vse.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
zanemariti Proces, kljub zavedanju, da je to smisel mojega življenja. Ko opazim,
da zanemarjam sebe kot Proces poravnave s tem kar je najboljše za vse – se ustavim
in se stabiliziram z nekaj dihi. Vprašam sebe kot um kakšni so moji izgovori in
se ne ustavim pri prvem odgovoru, pač pa vrtam v podzavestno in nezavedno. Namesto
da se prepuščam ravnodušju, svoj čas raje namenim lastnemu discipliniranju, ki
si ga lahko zastavim kot igro, kot tekmo same s sabo. Zveni že dosti bolj
zabavno kot jamranje / čemernost…
>> se nadaljuje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar