Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
pozabiti na svoja veselja. Ko opazim, da pozabljam na svoja veselja, ugodja,
prijetnosti, ki mi dajejo nov zagon – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem.
Vidim, da lahko začnem z malenkostmi – z malimi pozornostmi do sebe. Morda je
potrebno samo toliko, da pridem spet na ''žmah'', da se veselje prebudi, da
predrami telo in zažene verižno reakcijo. Nimam razloga, da si ne bi dala
priložnosti. Masaža (stopal), namakanje v topli vodi / termofor, plesanje,
likovno ustvarjanje, kolo, trampolin… karkoli, samo spravi se vstran od
računalnika D!
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
opustiti redno pisanje blogov in SRA nalog. Ko opazim, da se izgovarjam, da
nimam tem za bloge ali volje za SRA – se ustavim in naredim par vdihov in
izdihov. Vidim, realiziram, razumem da je gosto frekvenčno izpisovanje
bistvenega pomena, saj me sicer lahko dosti lažje odnese v razpoloženje
brezbrižnosti, malodušnosti, melanholije, depresije, samo-obsojanja in tako
dalje. Namesto popuščanja umsko-zavestnemu sistemu raje uporabim asociacije /
tok zavesti kot motivacijo za nove teme ali pa poiščem kako zanimivost pod
ključnimi besedami ''kako deluje…'' (del telesa, predmet, proces…). Nimam
izgovorov zakaj si ne morem vzet mesečno časa vsaj za 4 bloge in za 4 strani
naloge. Preizkušeno vem, da to zmorem oz. da zmorem še več, zato si v tem
trenutku postavljam minimalni standard v lastno dobro.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
dvomiti v to, da sem sposobna poskrbeti za lastno primerno prehrano in dovolj
gibanja in vztrajati pri obojem. Ko opazim, da dvomim v lastne spodobnosti /
disciplino glede učinkovitega prehranjevanja in gibanja na dolgi rok – se
ustavim in se stabiliziram v dihanju. Zavedam se, da je dvom povsem nesmiselna
blokada, izgovor umsko-zavestnega sistema, zato svojo pozornost iz vsakršnega
dvoma raje takoj preusmerim na načrtovanje in optimiziranje korakov, ki so
potrebni da dosežem želeno in samo-podporno disciplino. Hkrati se zavedam, da
bo um želel vsiliti obup, če se mi ne bo uspelo držati načrtovanega, zato sem
pozorna da ga takoj prepoznam in prebavim, namesto da bi se mu prepustila.
Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila
dojeti, da si s pomočjo navidezne brezbrižnosti skrivam nezadovoljstvo in
razočaranje nad sabo. Ko opazim, da obstajam v brezbrižnosti, nezadovoljstvu,
razočaranju nad sabo – se ustavim in naredim nekaj globokih dihov. Zavedam se,
da se z nezadovoljstvom in razočaranjem nad sabo, ne-sprejemanjem sebe takšne kot
sem v tem trenutku ločujem od sebe, se sabotiram in si onemogočam spremembo.
Zato namesto predajanju tem čustvom raje objamem sebe v vsej svoji
lepoti-grdoti in naredim malenkost, za katero vem da mi bo pomagala ojačati
samo-zaupanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
zanemariti gibanje do te mere, da sem postala zakrnela in se prepustiti
hranjenju zaradi okusa do te mere, da so nastopile škodljive posledice v obliki
povečane želodčne kisline in neprijetne debelosti. Znotraj tega si odpustim, da
sem se obsojala in da me je bilo sram pisati o tem, ker sem prenajedanje in
zakrnelost že predelovala skozi bloge par mesecev nazaj, pa se nisem držala
lastnih zavez. In spet vidim samo-sabotažo v smislu ''v preteklosti mi ni
uspelo, torej mi bo zdaj še bolj težko''. Hkrati se zavedam nujnosti ponovnega
poskušanja, ki ne bo samo poskušanje, ampak odločitev da vsakič znova, ko mi bo
padla volja sprašujem umsko-zavestni sistem ''kaj bi rad?!?'' in ga razdražim
do te mere, da se bo izdal. Pa da ponovno preberem stare bloge na to temo, da se
spomnim realizacij.
Nazaj k sebi – sam po drugi cesti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar