Nadaljujemo brez mačke 1

Ko smo ostali brez mačke, smo se z X in Y pogovarjali, da bi nabavili novo. Y je želela isto pasmo mačke kot smo jo imeli prej, X mi je rad dodal – če boš skrbela za njo. In sem gledala, kje bi se dalo dobit kakšno.

Jesenske mačke niso prišle v poštev, ker so baje preveč kilave.

Ko sem našla pravo pasmo v azilu, se je X izgovarjal, da je že prestara – da bi mogla bit mlada, da se jo da navadit na dvorišče.

Danes pa mi pošljejo sporočilo, da en mucek rabi dom. Ko pogledam fotografije, kar zrem v ekran in se topim ob ljubkosti mačjega bitja. Opozarjam se, da ne smem zapadat v željo po posvojitvi, ker ne morem bit prepričana če bo izvedljiva. Ko se kasneje pogovarjam s stikom za mucka, ta pravi, da je žival potrebno še kakšnih 14 dni hranit na dudo. To pa povsem spremeni situacijo… jaz sem v službi – ne morem tako skrbet za žival. X je doma, on bi lahko. Pa bo voljan?

Pokličem ga in mu razložim situacijo. Pravi, da imajo sosedi mlade mačke, ki že same jedo. Vprašam ga, če bomo potem raje vzeli kakšno od njih. Začne govorit o tem koliko dela je s privajanjem mačke na dvorišče in da ne bo imel časa, ko se bo vrnil na delo. ??? Skoz je v bolniški ali na dopustu, ne vem kdaj je nazadnje bil v službi, zdaj pa taki izgovori?!

Žalost, žalost in solze… Še včeraj ko sem prišla iz službe sem pomislila kako bi bilo fajn / nujno imeti doma neko igrivo, sproščeno bitje, ki te že s svojo prisotnostjo spravi v dobro voljo, z dotikom pa v umirjenost. Ki ublaži odnose in situacije. Terapija…

In upala sem, da bo X privolil v vzgojni del – ker je zadnje čase precej nemiren, provokatorski, celo besedno agresiven. Tako bitje bi ga omehčalo… Jaz ne znam pristopit do njega na tak način, da bi ga.

Ne bo mačkice… ne bo sprostitve / omehčanja napetosti … ne bo terapije… nebo prijetnih dotikov… ne bo predenja… Žalost…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila želeti si mačko, čeprav sama nimam časa, da bi jo postopoma privadila na dvorišče in bi se pravzaprav imela čas ukvarjat z njo samo okrog pet ur po službi. Zavedam se, da od X ne morem pričakovat, da bi prevzel vso skrb za mačkico – samo zato, ker si jo jaz tako zelo želim. Ko opazim, da se v meni zbuja želja po tem, da bi doma imeli dvoriščno mačko, se stabiliziram z nekaj vdihi in si ne dopustim da me želja potegne vase in v pričakovanje, da mi jo bo X pomagal uresničit / izpolnit tako, da bi vzgajal bitje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti prepričanje, da je mačko sploh potrebo privadit na dvorišče. Vidim, da so mačke precej samostojna in samosvoja bitja. Zavedam se, da je X na dvorišče privajal prejšnjo mačko in si tako ustvaril nek vzorec / prepričanje kako se ravna z novo mačko pri hiši. Raje kot da take (nujnost uvajanja mačke na dvorišče) in podobne trditve vzamem kot samoumevne, se vprašam po njihovi relevantnosti in...UPS – se spomnim da uvajanje mačke na dvorišče v bistvu ni slaba ideja… saj je eno mlado mače odšlo in se nikoli ni vrnilo, ko sem ga pozabila zapret… in ob tem tesnoba z občutkom krivde…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se tesnobno in krivo, ker sem v preteklosti pozabila zapreti novo mačko pri hiši čez noč v klet in mačka nikoli več ni prišla nazaj. Zavedam se, da tudi občutki tesnobe, krivosti, manjvrednosti in neodgovornosti ne bodo pripeljali pobegle mačke nazaj, zato si več ne dopustim zapadat v njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde zaradi pobegle mačke ustvariti na podlagi negativnih pripomb drugih in negativnih lastnih predvidevanj ter domišljije. Zavedam se, da nimam nobenega realnega pogleda kaj se je mačkico dejansko zgodilo – prav tako kot bi jo lahko napadla kakšna stara mačka ali povozil avto, bi se lahko znašla tudi pri kakšnih prijetnih skrbnikih, morda dobila družbo drugih mačk… Razumem da je filtriranje predvidevanj skozi negativne pripombe drugih in lastna negativna predvidevanja ter domišljijo privedlo do občutka krivde. Zato si v podobnih primerih v prihodnosti več ne dopustim negativnih, kakor tudi pozitivnih predvidevanj na podlagi katerih bi si potem ustvarjala čustvo krivde ali občutke potolaženosti, pač pa se stabiliziram s predihovanjem.