Nadaljujemo brez mačke 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila povezovati dejstvo, da X noče vzgajat mačkice za mene s spominom na povedano - da ni bil povsem pripravljen vzgajat mene, ko sem se rodila in sem bila samo njegov vikend otrok – in se zaradi tega počutiti odrinjeno v smislu ''že spet / še kar ni pripravljen upoštevat mene''. Zavedam se, da moja želja po mačkici ni bistven del mene, ker želja pač ne more bit bistvo človeka in da zavračanje ene moje želje s strani X še ne pomeni zavračanje mene kot celote. Vidim, da se s tem, ko pričakujem pozornost in sprejemanje s strani X ločujem od sebe, zato se v trenutkih, ko se počutim odrinjeno, neupoštevano, nesprejeto stabiliziram z nekaj vdihi, preneham pričakovat sprejemanje in upoštevanje od X / drugega in se začnem sprejemat in upoštevat sama. Tokrat sem to storila s pomočjo pisanja, samoodpuščanja in razlage / razjasnjevanja sami sebi, drugič poskusim kar direktno na licu mesta.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila upoštevati variante, da X mogoče ne želi nove mačke tudi zaradi tega, ker nam je prejšnjo zadel avto in mu (nama) je bilo precej hudo, ko sva jo peljala uspavat. Vidim, da bi bilo relevantno opret to debato in preverit Xovo perspektivo glede tega. Mogoče bi pogovor celo spremenil prepričanje pri X glede posvojitve nove mačkice. Ob primernem trenutku ga pobaram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila X takoj začeti obsojati češ, da so ga sami izgovori in se sploh ne potrudi. Zavedam se, da nimam vpogleda v Xovo bližnjo prihodnost in torej ne morem vedeti ali je mislil resno - da se bo dejansko vrnil na delo in torej ne bo imel časa za uvajanje mačkice. Sicer pa tudi sama večkrat na prvo žogo reagiram z odporom / zavrnitvijo ko nekdo drug nekaj želi / zahteva od mene, pa se po parih minutah stabiliziram in sprejmem željo / zahtevo drugega. Namesto, da X / drugega obsojam, da so ga sami izgovori in se sploh ne potrudi, se raje stabiliziram z nekaj dihi in se vprašam kaj sama pred sabo prekrivam s pomočjo obsojanja drugega. Tokrat sem si npr. prikrivala željo po pozornosti s strani X, željo po tem, da bi mi ugodil in bi se zaradi tega počutila sprejeto, pomembno. (V pozabi, da si lahko vse našteto poiščem v sebi in izbrišem željo in z njo odvisnost po zunanji zadovoljitvi.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misli ''kako bi bilo fajn / nujno imeti doma neko igrivo, sproščeno bitje, ki te že s svojo prisotnostjo spravi v dobro voljo, z dotikom pa v umirjenost. Ki ublaži odnose in situacije. Terapija…'' Zavedam se, da se z željo po živali z opisanimi karakteristikami ponovno ločujem od sebe in od teh karakteristik. Vidim, da lahko sama postanem igrivost in sproščenost [v trenutku ko sem to napisala in izgovorila, se mi je iz ramen odvalila precejšnja napetost oz. teža --- TOLE BI PA LAHKO UPORABLJALA KOT UNIVERZALNO SAMOPOMOČ!]. Vidim, da lahko sama postanem prisotnost, ki sebe in druge spravlja v dobro voljo in s pomočjo dotika v umirjenost, ki ublaži napetost v odnosih in situacijah. Lahko postanem terapija zase in za druge. Ni mi potrebno obstajat v prevladujoči čemernosti in napetosti… Ko zaznam, da sem v teh dveh karakterjih, nekajkrat globoko zadiham in se spomnim ''Vidim, da lahko sama postanem igrivost in sproščenost'' in si takoj dam priložnost to udejanjit… tudi s pomočjo fizičnih premikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrb in strah, ker X postaja vse bolj nemiren, provokatorski, celo besedno agresiven.

Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila upati, da bo vzgojil mače in se tako omehčal.

Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da ne znam pristopit do njega na tak način, da bi mu lahko učinkovito pomagala.

Zavedam se, da moja skrb in strah ne bosta pomaga izboljšati Xovega razpoloženja v bolj konstruktivnega, pač pa ga samo podpirata – kot pač vsako reaktivno obnašanje podpira neko drugo reaktivno obnašanje.
Vidim, da je bila posledica obstoja v upanju v tem primeru razočaranje ob neizpolnitvi.
Razumem, da je najlažje reči ''ne znam'', ker si tako ustvarim iluzijo neodgovornosti……

Torej – ko se v prihodnje zalotim, da drsim v skrb ali strah v povezavi z Xovim premikanjem k destruktivnosti – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Isto naredim v primeru ko se zalotim, da X obsojam, ker si dopušča vedno večjo mero destruktivnosti. Namesto reagiranja stojim pred X kot vzor stabilnosti – če že ne najdem primernih besed.