Hujšanje & co. 4

3.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hranjenje na podlagi okusa, prevelike oz. težko prebavljive obroke, hranjenje pozno zvečer –- kljub temu, da sem vedela, da se bom posledično redila, čutila težo v želodcu in splošno utrujenost, da bom imela težave s kislino in da se mi bo začela nabirati sluz. Zavedam se, da so nezdrave prehranjevalne navade močno zakoreninjene v meni in da jih podaljšujem, kadar se podrejam želji po okusu, nagrajevanju ali tolaženju s hrano in zamenjavo hrane za določene manke. Vidim, da glede na kompleksnost problema pri mojem prehranjevanju ni dobro, da sem prestroga do sebe in zahtevam popolno disciplino – saj je ne bom uspela doseč, ampak se bom kvečjemu demotivirala. Zato si do naslednje nedelje zadam cilj, da vzdržujem tisti del diete, ki sem ga že najbolj ponotranjila – sadje in ali zelenjava do kosila, 2-3 obroke. Hkrati pa zadnji obrok pojem pred osmo zvečer – se pravi grem večerjat okrog pol osme. Tega dvojega se držim brezpogojno, ostalih praktičnih prehranjevalnih smernic pa kolikor le lahko. V nedeljo preverim kako mi je šlo in se odločim ali to korekcijo držim še eden teden ali dodam kakšen ''brezpogojen'' korak več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se opeharjeno, ker po lastnih prehranjevalnih korekcijah naj ne bi več jedla paštet – konkretno tunine paštete in klobas, ampak predvsem nepredelano meso. Zavedam se, da je tunina pašteta eden izmed mojih najljubših fiksov – ko jo začnem jest, ne neham dokler ne pospravim cele… in kadar jo jem, jo jem s kruhom – kar je v nasprotju s pravilom ločevanja živil. Do konca leta bom njeno uživanje omejila na 2 x mesečno, po novem letu bom poskušala preklopit na enkrat mesečno.

Kar se tiče ostalih paštet, me ne ganejo preveč. So pa tukaj še klobase in drugo mleto meso za katere se zavedam, da so procesirana hrana za katero ne morem reči kaj vsebuje, pa mi vseeno diši… Vsaj čevapom / pleskavicam se težko uprem, klobase so problematične predvsem ko sem v gosteh. Samo-odkrito mi je na enem pikniku uspelo izvest sadno-zelenjavni dan – tako da se sebi ne morem lagati, da se nisem sposobna vzdržati (procesiranega) mesa v okolju, kjer vsi ostali jedo vse povprek. Torej – omejujem klobase oz. mleto meso na vnos 1x tedensko do nadaljnjega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred mamljivostjo sladkarij in prepričanje, da se jim ne bom mogla upreti / odreči. Zavedam se, da je sladkor ena izmed drog, ki človeka najbolj enostavno zasvojijo. Dve podobno intenzivni drogi pa sta strah in vrtenje negativnih scenarijev v mislih. Kaj imam od tega, da me je strah mamljivosti sladkarij? Kaj imam od tega, da si vrtim slabe scenarije v mislih? Šus (negativne) energije… Plastenje zasvojenosti. Ko opazim strah pred tem, da se ne bi mogla upret sladkarijam oz. ko opazim, da si vrtim negativni scenarij v povezavi s sladkarijami – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi. Ponovno si postavim vprašanje ''kaj imam od tega…?'', saj vidim, da lahko na ta način praktično ustavim obstoj v strahu oz. vrtenje negativnih scenarijev.

Hujšanje & co. 3

2. del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sladkarije definirati in povezovati z nagrado, s pohvalo, kakor tudi s tolažbo. Ko opazim hrepenenje po sladkarijah v povezavi z mislimi – zdaj si pa zaslužim / čokolada/sladica bo pomagala, bo naredila situacijo lažjo – se takoj ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da lahko zaradi teh definicij v povezavi s sladkarijami hitro padem nazaj v vsakodnevno nagrajevanje><tolaženje, katerega posledice so zastrupljanje telesa z prekomernimi dozami sladkorja, debelost, samo-obsojanje zaradi nediscipline... Odločim se, da si bom sladico privoščila do 2x tedensko. Če bo res sila, bom pojedla malenkost jedilne čokolade – do 1x tedensko. Kadar bom začutila hrepenenje po sladkarijah izven zadanih okvirov, bom pogledala katere misli so me napeljale na to in čemu se želim izognit s sladkarijami ter naredila samo-odpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občasno šibkost v mišicah tekom ločevalne diete povezovati z diabetisom in si hkrati ustvarjati strah pred tem, da ga imam / dobim sama – predvsem na podlagi pripete podobe – preddietnega koša polnega ovitkov od sladkarij -- ki me je tolikokrat opozorila na moje zastrupljanje. Zavedam se, da strah pred diabetisom ne bo preprečil morebitne pojavitve le tega; prepreči pa ga lahko samo-disciplina v obliki zmanjševanja zaužite količine sladkorja oz. sladkarij. Ko se v meni sproži strah pred diabetisom, ga prediham in preverim če se držim zadane količine sladkarij ali pretiravam. Če se držim – nimam razloga za paničarjenje, če se ne, se opozorim, si odpustim in se v praksi popravim. 

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila pobrati se takoj naslednji dan po padcu – ko sem se pregrešila pri hrani. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila nadaljevati z vdajanjem hrani še približno dva tedna, preden sem se stabilizirala nazaj v primernejše prehranjevanje. Zavedam se, da še nisem dovolj disciplinirana, da bi se bila sposobna stabilno prehranjevat brez padcev, hkrati pa sem se sposobna preusmerit nazaj na bolj praktično pot prej kot sem to storila v navedenem primeru. Ko sem bom ponovno pregrešila pri hrani, si tega ne bom vzela kot vzrok za serijsko vdajanje hrani -- niti se ne bom obsojala zaradi ''prekrška'', pač pa se bom že naslednji dan usmerila v hranjenje, ki temelji bolj na dejanski fizični potrebi kot pa hranjenju na podlagi želja, okusa, mindfuckov.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vdajanje hrani definirat kot enostavno, gladko in disciplino v povezavi s hranjenjem definirati kot naporno, težko. Znotraj tega si odpustim, da sem se zaradi teh definicij jezila – kot da so povsem resnične in nespremenljive. Zavedam se, da je to moja trenutna perspektiva, ki je ne ne morem spremenit čez noč – saj smo mi jo (tako drugi kot jaz sama) konstanto ponavljali 30 let. Vidim, da ni praktično obupovati nad močjo hrane v kombinaciji z umsko-zavestnim sistemom, saj se zavedam, da so spremembe na tem področju dogajajo postopoma. S samo-disciplino in vztrajnostjo mi bo slej ali prej uspelo spremenit prehranjevalne navade v bolj zdrave in ko bodo enkrat postale navade – ne bodo več težko izvedljive… Torej diham in vztrajam, brez panike, postopoma - skozi proces spreminjam ta aspekt sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna, ko mi je sestrična začela pridigat o jojo efektu in si z jezo prikrivati strah pred možnostjo, da se ponovno zredim nazaj oz. se še bolj zredim. Zavedam se, da lahko težo hitro pridobim nazaj samo če se bom vdajala hrani in zanemarjala gibanje in da mi v tem primeru ne bosta pomagala nobena jeza in strah. Ko opazim, da obstajam v jezi / strahu v povezavi s ponovnim pridobivanjem teže, naredim nekaj vdihov in si splaniram obroke za nekaj dni naprej ali si ojačam namero zmernega prehranjevanja na ta način, da se spomnim plusov in minusov kar se tiče vpliva raznih vrst hrane na telo. 

Hujšanje & co. 2

Ločevalna dieta…

…je potekala veliko bolj gladko kot sem pričakovala. Začela sem jesti veliko več sadja kot sem ga kadarkoli prej. Lačna skorajda nisem bila oz. ko sem bila – je bil tak cel dan (bili so približno štirje takšni dnevi). Posebej presenetljiv je bil vodni dan. Pričakovala sem lakoto in nenehno kruljenje, pa mi je zakrulilo samo 2x v dnevu in lakota ni bila v vprašanju.

Priprava hrane in/ali kuhanje sta vsakodnevno zahtevala svoj čas in disciplino… veliko obojega… ampak ko potegnem črto, je priprava hrane dovolj pomembna aktivnost, da ji posvetim uro ali dve svojega časa na dan. Iz nje gradim svoje telo…

Mindfucki? Sladkarije – kaj pa drugega:

Muller: ''Mmm – lej, Ritter čokoladice!''

Trgovina pri blagajni: ''Kaj bi si vzela?''

Doma v kuhinji: ''Čokoladni zajčki… čokolada bi pasala…''

Inetrspar: ''Krem šnite, tortice…'' – z velikimi očmi.

                   ''Tiramusuuuuu – vsaj pogledala ga bom, če ga že ne smem jest.''

Sladkarije -- čeprav sem ogromno sladkorja dobila iz sadja in hrepenenje po cukru vseeno ni bilo tako močno kot sem pričakovala da bo. Ampak hkrati ne morem zanikat, da sem se vsakič znova veselila sladice. Globoko so mi/nam jih vsidrali – tudi kot simbol nagrade, pohvale… in po drugi strani tolažbe…

Drugače sem se počutila v redu oz. boljše kot pred dieto. Ni bilo prisotnega občutka teže po prenajedanju (ker prenajedanja ni bilo), nič napihovanja, ni bilo problemov z vonjalno intenzivnimi vetrovi… Občasno sem se počutila šibko. Šibkost v mišicah sem povezala s strahom pred diabetisom – tole še morem predelat / prebavit.

In potem se je pričelo zelo intenzivno delo v službi. Vsakodnevne nadure, nisem si imela več časa pripravit hrane, volja je usihala… Na najdaljši delovni dan v zadnjih nekaj mesecih sem popustila in si privoščila tisti dišeč brezplačen hamburger. Po njem še sladoled. In potem so se želje po okušanju hrane, ki jo definiram kot slastno kar kipele… Naslednji dan je bilo doma pohano, kak dan kasneje polnjena paprika… nisem se več upirala lučkam.

Smešno, kako je enostavno pasti nazaj… šlo je gladko kot pri dominah…
Vmes mi je sestrična začela pridigat o jojo efektu, na katerega sta me z njenim partnerjem opozarjala še preden sem pričela z dieto. Zanimivo – odreagirala sem z jezo in zanikala, da se meni to lahko zgodi – v smislu ''ja – padla sem, ampak se bom tudi hitro pobrala.''

''Hitro'' se je malce zavleklo s spontanim morjem. Palačinke s čokolado, rižota z morskimi sadeži, lignji s krompirjem in blitvo… sladkarije, alkohol…

In od osupljivih 15 kg, ki sem jih izgubila v dveh mesecih in pol – brez stradanja, so se kakšni trije že vrnili. Zaradi hranjenja na podlagi okusa sem ponovno večkrat čutila težo v želodcu. Splošno utrujenost zaradi prevelikih in/ali za prebavni sistem napornih obrokov. Zaradi hranjenja pozno zvečer rahlo kislino. Začela se mi je nabirat sluz, ki se izloča z bljuvanjem…

Kam od tukaj naprej? Na strogo ločevalno dieto po dnevih zagotovo več ne. Izgubila sem več sala kot sem pričakovala in ne zdi se mi več potrebno takšno striktno ločevanje. Zahteva namreč konkretno dozo pozornosti / discipline in vprašanje koliko je takšno prehranjevanje dejansko primerno na dolgi rok.

Razmišljam o ločevanju živil po obrokih. Nekako se mi zdi, da telo dejansko lažje prebavi in iztisne največ iz živil iste skupine. Oz. prehranjevanje beljakovine / ogljikovi / škrob + zelenjava mi vsaj ni puščalo teže v želodcu.

Čeprav po drugi strani doma kuhamo ogromno kombiniranih jedi, ki sem jih navajena in jih imam rada… Nisem prepričana kaj naj naredim okrog tega – mogoče samo-iskreno sproti preverim počutje telesa po vsakem kombiniranem obroku in se potlej usmerim dalje?

Opustila bi lahko vsaj najškodljivejšo procesirano hrano – klobase in paštete. Pri dieti jih nisem smela kombinirat s kruhom, samih pa tudi nisem jedla. Tako sem tekom ločevalne skorajda prenehala jesti tudi kruh – s katerim sem se pred dieto dnevno basala in ga bogato oblagala. Mogoče si bom od zdaj naprej bolj pogosto privoščila polnozrnate štručke z doma narejenimi zelenjavno – zeliščnimi – oreščkastimi namazi. Ali pa si bom celo začela peči polnozrnat kruh.

Rada bi obdržala trenutno težo ali jo še zmanjšala. Zaradi zdravja (lažjega gibanja in dihanja), zaradi garderobe.

Se pravi, da v prvi vrsti ne smem jest več kot potem porabim. Da se moram čimbolj izogibat procesirani hrani. Omejit vnos sladkarij – ki so tudi sprocesiran pocn. Saj sem si dokazala, da premorem precej prehranjevalne discipline. In dlje časa kot bom vztrajala, lažje se bo odpovedat navajenemu + nepraktičnemu / nezdravemu.

Kolega je predlagal hranjenje v ''8-urnem oknu''. Se pravi, da se prehranjuješ samo 8 zaporednih ur, ostalih 16 ur pa pustiš prebavni sistem da v miru prebavi in se spočije. Sliši se mi malce smešno, ampak kak mesec testiranja te opcije se zna tudi znajt v načrtu.

Grem si prebrat še kaj pravi priporočnik za vzdrževanje teže – ki je nadaljevanje 90 dnevne ločevalne diete… Zaenkrat sem se odločila, da obdržim vzorec uživanja sadja do kosila.  

V naslednjem blogu pa predelam mindfucke, ki so se pokazali skozi tole izpisovanje.