nedelja, 22. november 2015

Prodajalci na domu + religija + demenca 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da sta moja obrazna mimika in resonanca dovolj glasni, da bo drugi točno razumel kar želim sporočit. Zavedam se, da so ti intenzivni občutki energije prisotni v moji notranjosti in da ne morem biti prepričana kako in koliko intenzivno jih drugi zaznavajo. Prav tako ne vidim svoje obrazne mimike, ampak si lahko ustvarim le približno podobo kako izgleda. Zato se v trenutku ko se zavem pričakovanja, da me bo drugi prebral na podlagi mimike in resonance ustavim in zadiham ter se premaknem v sebi, poiščem specifične besede in se v stabilnosti izrazim skozi njih.

Odpustim si, da NISEM  sprejela in si dopustila aplicirati odločnosti brez čustvenih reakcij – zaradi prepričanja, da to ni mogoče, da me drugi enostavno ne bodo jemali resno, če ne bom glasna, dramatična, jezna… Zavedam se, da je to prepričanje nevalidno, ker si do zdaj sploh nisem zares dajala priložnosti izražanja odločnosti brez reagiranja in torej ne morem reči, da ne deluje. Spomnim se učiteljice 6. razreda, ki je stabilno vzdušje v razredu ustvarjala s precej tihim govorjenjem, medtem ko ga drugi učitelji niti s povzdigovanjem glasu nismo dosegli… Zavezujem se, da si bom dala priložnost in čas, da se naučim izražat odločnost na zdrav način – brez pretiranega obremenjevanja fizičnega telesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z odporom in prezirom na prodajalca, ko je rekel, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Zavedam se, da bila v tistem trenutku sprožilec odpora in prezira jeza na družino, ker so me vzgajali v kristjanko in ker sami še vedno vztrajajo v teh religioznih nesmislih. Spoznala sem, da moja jeza ne more spremeniti naše družine v ateistično. Babice – nikoli… ata sicer ni veren, ampak se udeležuje običajev zaradi miru… mamo – mogoče – ampak skozi večletno komunikacijo na to temo. Pa še to dvomim… ker je verovanje v boga pogojeno z mnogimi strahovi. Torej – smo na seznamu katoliških družin – ker se je tako opredelilo več članov družine (po vzoru skupnosti in zavoljo občutka pripadnosti) in moje reakcije tega ne morejo spremeniti / popraviti – zato bom to enostavno sprejela. Bom pa v podobnih situacijah jasno povedala, da ne podpiram nobene religije. Zavedam se, da mi pri tem ni potrebno reagirati s prezirom in odporom na podpornike in promotorje (krščanske) religije, ampak se lahko odzovem s preprostim pogovorom, deljenjem svoje perspektive. V takih trenutkih namesto čustvenega reagiranja raje izkoristim priložnost za spoznavanje delovanja uma in vzorcev vernikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v misli in  kot misel ''nisem pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več'' z izgovorom,  da me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero. Zavedam se, da sem si to siljenje vzela osebno v smislu družina proti meni – brez da bi upoštevala kontekst zaradi katerega me je družina (ženske) silila v ta nesmisel in ga poskušala razumet. Zavedam se, da niti uporništvo, niti ignoranca, niti blokiranje vernikov ne prinese želenega efekta – spoznanja o bogu kot maski za strahove in neodgovornost, zato bom odslej poskušala drugače. S poslušanjem vernikov, ki se želijo izrazit in delit in z postavljanjem zdravorazumskih vprašanj na povedano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prodajalcu privoščit improvizacijo nenadnega zaključka poskusa prodaje dementni pobožni babici in s tem hkrati občutek krivde. Zavedam se, da sem bila sama odgovorna za to, da babico pravočasno zaščitim in da je k mojemu poznemu odzivu pripomogel pokvarjen zvonec. Zavedam se, da je škodoželjnost vezana na druge samo maska za samo-prikrivanje lastnega manka (v tem primeru hitra zaščita nesamostojne). Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot škodoželjnost oz. privoščljivost zadiham in pogledam katero šibko točko, kateri mind-fuck si želim skrit pred sabo.





Po prvih dveh blogih sem opazila, da se lažja premikam mimo prodajalcev verskih knjig na ulici – da v sebi več ne reagiram z poprejšnjo zategnjenostjo, odporom, prezirom. 

V primerih ko se bom ponovno soočala s kombinacijo: prodajalci na domu in/ali religija in/ali demenca, si bom torej najprej vzela trenutek za stabilizacijo s pomočjo dihanja, nakar bom poslušala kaj ima drugi za delit (za začetek vsaj kakšno minuto, dve) in nato postavljala zdravorazumska vprašanja. Če po okrog petih minutah preko telefona ali desetih minutah v živo vidim, da sogovornik ni pripravljen poslušat, bom pogovor zaključila. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar