Bitje za enost & enakovrednost: privoščljivost

ponedeljek, 18. april 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot naveličanost in nestrpnost, ker babici kljub vsakodnevni rutini ni jasno kako naj se obnaša (kako si sledijo koraki) glede higiene in prehranjevanja in ji moram tako vsak dan znova razlagat iste najpreprostejše korakce.
Zavedam se, da je to kar je za mene vsakodnevna, neproduktivna, dolgočasna rutina za njo povsem nov, ''še nikoli'' doživet trenutek – ker se ne spomni – ne prejšnjega dne, ne prejšnjega meseca, ne prejšnjega leta… Za njo rutina več ne obstaja. Jaz pa sem na drugem koncu tega ekstrema. Ona se ni sposobna prilagodit, jaz pa se lahko. Kadar se ne, reagiram in s tem obe spravim v slabo voljo + škodujem svojemu telesu + zmanjšujem babičino voljnost sodelovanja.

Ko opazim naveličanost in nestrpnost ker ''vsakodnevna rutina'' ne teče gladko – se ustavim in naredim nekaj dihov. Odločim se za odziv z igrivostjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici privoščit zaplet (bergle v jopico), ker ni hotela poslušati mojih navodil. Zavedam se, da se babici moja navodila zdijo odvečna in nepotrebna, saj se ne zaveda več svojih ne-sposobnosti. Ko se torej zalotim, da ji privoščim kak spodrsljaj zato, ker me ni pripravljena poslušat in se ravnat po mojih navodilih – se ustavim in naredim nekaj dihov. Spomnim se, da je že nezavedanje svojih nesposobnosti konkretna beda, ki je ne bi privoščila nikomur. Mogoče bi pomagalo, da si v takšnih trenutkih dam ukaz ''v njenih čevljih''; kar bi pomenilo, da se ne ustavim pri ''babica je trmasta / žleht'', ampak skušam predvidet kako ona dojema moja navodila. Po potrebi jih dopolnim.

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besede ''nena lapli sco'' vzet osebno. V takih trenutkih bi bilo praktično preizkusit odziv ''hello mind'' – da kar takoj poimenujem to s čimer se soočam in tako prekinem iskanje ''primerne'' reakcije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja. Zavedam se, da se da potrebno direkcijo sporočevati tudi na drugačen način. Sama zelo cenim, če mi drug razloži zakaj moram skozi posamezne korake nekega procesa.
Babici lahko rečem, naj stopi pred umivalnik in ji razložim, da bo tako lažje dosegla vse kar potrebuje. Lahko ji rečem naj odloži berglo in ji pojasnim, da bo potrebovala obe roki. Pri tem ne rabim stat v bližini vsa naveličana in zdolgočasena in nestrpna, ampak lahko vadim dihanje in stabilnost ter si izbiram način intonacije s katero bom povedala posamezen stavek. Pri tem seveda pazim da ne pretiravam, ker to pomeni motnjo pozornosti pri babici.

Hvaležna sem si, da si nisem dopustila avtomatskega obstoja v žalosti, ampak da sem si žalost dovolila izkušati samo tako dolgo, da sem videla kaj se skriva za njo, kje je njen vzrok.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila za žalostjo skrivat občutek ponižanosti kot reakcijo na babičine besede ''nena lapli sco''. Hkrati sem si hvaležna, da si nisem dopustila nadaljnjega obstoja v ponižanosti – ko sem jo zaznala in da sem si takoj postavila vprašanje: ''kateri del mene se je počutil ponižan?''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja in si s tem odpreti možnosti za reakcijo ponižanja v primerih ko komandirjeva avtoriteta ni upoštevana. Zavedam se, da babice in drugih ne morem prisilit, da bi karkoli storili – tudi kadar je moja direkcija smiselna in potrebna. Vidim, da mi primanjkuje učinkovitosti v načinu kako pripravit babico in druge, da upoštevajo mojo direkcijo, kadar je to potrebno. Dojela sem, da lahko to popravim s potrpežljivostjo in na ta način, da se vživim v kožo drugega ter razložim kaj dogaja meni. Potrebno je samo še prakticiranje dojetega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v želji, da bi usmerjanje babice teklo kolikor je pač možno hitro in gladko in da sem z nestrpnostjo reagirala na napake, upočasnitve, motnje. Zavedam se, da je za usmerjanje potrebno vedno več časa in da so se koraki usmerjanja začeli spreminjat v korakce, da so napake, upočasnitve, motnje vse bolj pogoste. In zavedam se, da se bo vse našteto samo še stopnjevalo, da bom za njeno oskrbo potrebovala vedno več časa. Ki ga lahko preživim v naveličanosti in nestrpnosti – kot sem to počela do zdaj ali pa v stabilnosti in potrpežljivosti. Focn pa diham. In se pre-poravnam na konstruktivnost.

nedelja, 22. november 2015

Prodajalci na domu + religija + demenca 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da sta moja obrazna mimika in resonanca dovolj glasni, da bo drugi točno razumel kar želim sporočit. Zavedam se, da so ti intenzivni občutki energije prisotni v moji notranjosti in da ne morem biti prepričana kako in koliko intenzivno jih drugi zaznavajo. Prav tako ne vidim svoje obrazne mimike, ampak si lahko ustvarim le približno podobo kako izgleda. Zato se v trenutku ko se zavem pričakovanja, da me bo drugi prebral na podlagi mimike in resonance ustavim in zadiham ter se premaknem v sebi, poiščem specifične besede in se v stabilnosti izrazim skozi njih.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila aplicirati odločnosti brez čustvenih reakcij – zaradi prepričanja, da to ni mogoče, da me drugi enostavno ne bodo jemali resno, če ne bom glasna, dramatična, jezna… Zavedam se, da je to prepričanje nevalidno, ker si do zdaj sploh nisem zares dajala priložnosti izražanja odločnosti brez reagiranja in torej ne morem reči, da ne deluje. Spomnim se učiteljice 6. razreda, ki je stabilno vzdušje v razredu ustvarjala s precej tihim govorjenjem, medtem ko ga drugi učitelji niti s povzdigovanjem glasu nismo dosegli… Zavezujem se, da si bom dala priložnost in čas, da se naučim izražat odločnost na zdrav način – brez pretiranega obremenjevanja fizičnega telesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z odporom in prezirom na prodajalca, ko je rekel, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Zavedam se, da bila v tistem trenutku sprožilec odpora in prezira jeza na družino, ker so me vzgajali v kristjanko in ker sami še vedno vztrajajo v teh religioznih nesmislih. Spoznala sem, da moja jeza ne more spremeniti naše družine v ateistično. Babice – nikoli… ata sicer ni veren, ampak se udeležuje običajev zaradi miru… mamo – mogoče – ampak skozi večletno komunikacijo na to temo. Pa še to dvomim… ker je verovanje v boga pogojeno z mnogimi strahovi. Torej – smo na seznamu katoliških družin – ker se je tako opredelilo več članov družine (po vzoru skupnosti in zavoljo občutka pripadnosti) in moje reakcije tega ne morejo spremeniti / popraviti – zato bom to enostavno sprejela. Bom pa v podobnih situacijah jasno povedala, da ne podpiram nobene religije. Zavedam se, da mi pri tem ni potrebno reagirati s prezirom in odporom na podpornike in promotorje (krščanske) religije, ampak se lahko odzovem s preprostim pogovorom, deljenjem svoje perspektive. V takih trenutkih namesto čustvenega reagiranja raje izkoristim priložnost za spoznavanje delovanja uma in vzorcev vernikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v misli in kot misel ''nisem pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več'' z izgovorom, da me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero. Zavedam se, da sem si to siljenje vzela osebno v smislu družina proti meni – brez da bi upoštevala kontekst zaradi katerega me je družina (ženske) silila v ta nesmisel in ga poskušala razumet. Zavedam se, da niti uporništvo, niti ignoranca, niti blokiranje vernikov ne prinese želenega efekta – spoznanja o bogu kot maski za strahove in neodgovornost, zato bom odslej poskušala drugače. S poslušanjem vernikov, ki se želijo izrazit in delit in z postavljanjem zdravorazumskih vprašanj na povedano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prodajalcu privoščit improvizacijo nenadnega zaključka poskusa prodaje dementni pobožni babici in s tem hkrati občutek krivde. Zavedam se, da sem bila sama odgovorna za to, da babico pravočasno zaščitim in da je k mojemu poznemu odzivu pripomogel pokvarjen zvonec. Zavedam se, da je škodoželjnost vezana na druge samo maska za samo-prikrivanje lastnega manka (v tem primeru hitra zaščita nesamostojne). Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot škodoželjnost oz. privoščljivost zadiham in pogledam katero šibko točko, kateri mind-fuck si želim skrit pred sabo.

Po prvih dveh blogih sem opazila, da se lažja premikam mimo prodajalcev verskih knjig na ulici – da v sebi več ne reagiram z poprejšnjo zategnjenostjo, odporom, prezirom.

V primerih ko se bom ponovno soočala s kombinacijo: prodajalci na domu in/ali religija in/ali demenca, si bom torej najprej vzela trenutek za stabilizacijo s pomočjo dihanja, nakar bom poslušala kaj ima drugi za delit (za začetek vsaj kakšno minuto, dve) in nato postavljala zdravorazumska vprašanja. Če po okrog petih minutah preko telefona ali desetih minutah v živo vidim, da sogovornik ni pripravljen poslušat, bom pogovor zaključila.