četrtek, 15. december 2016

Primerjanje in tekmovalnost : samoodpuščanja in samokorekcije 1


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila razdeljenost znotraj sebe na ''dva'' dela. Zavedam se, da si z vsako delitvijo / ločevanjem znotraj sebe povzročam notranji nemir, ki ga občutim kot energijsko-fizično neprijetnega. Zato se zavezujem k procesu notranjega poenotenja bitja, telesa in uma kot temeljnih gradnikov mene kot individualne celote.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila med ''dvema'' deloma vzpostaviti odnos primerjanja in znotraj tega odnos superiornosti miselno-čustvenega sistema in inferiornosti bitja s telesom. Zavedam se, da dokler znotraj sebe obstajam kot odnos manjvrednosti bitja & telesa napam večvrednosti miselno-čustvenega sistema, ne morem obstajat v miru s seboj – kot stabilnost in neomajno samozaupanje. Zato se zavezujem, da bom vsako primerjanje, ki nima (oprijemljive) praktične vrednosti sproti zaustavljala in si ne bom dopuščala njegove uporabe v škodljive, niti ne v na videz zabavne namene.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v tekmovalnosti v odnosu do svojih misli, do svojih čustev, do svojega UZS in se bojevati ''z njimi''. Dojela sem, da se nisem bojevala ''z njimi'' – kot z ničemer kar ni moje, kar je izven mene, ampak sem tekmovala z deli znotraj sebe. Vidim da notranji boj ni način na katerega želim delovati od tukaj naprej, zato se zavezujem, da bom misli in čustva sprejela kot svoja, ''jih objela'', jim bom za trenutek dopustila, da se v polnosti izrazijo – ne glede na to kakšen odpor imam do njih – saj se zavedam, da je edin izhod skozi. Da je priznanje prvi korak na poti do odstranitve nepraktičnih misli in čustev.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti, da si miselno-čustveni sistem shranjuje vse trenutke primerjanja v domišljiji in si iz njih gradi spomine na superiornost / inferiornost, ki jih potem združene uporablja za nadaljnje zablode. Zdaj razumem, da kopičenje takšnih trenutkov pomeni zagotovo samo-škodovanje, ki je iz dneva v dan komaj kaj zaznavno, na dolgi rok pa pušča zelo destruktivne posledice – zatira potenciale. Zato se zavezujem, da ne bom podcenjevala teže trenutkov v katerih si dopuščam primerjanje, občutke manjvrednosti in večvrednosti, ampak se bom raje bolj pogosto opomnila da vsak trenutek šteje – se sešteva k ostalim trenutkom, v katerih se z načinom na katerega se odločim obstajat, gradim kot celota.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti, da bolj ko ustavljam primerjanje in zapadanje v superiornost / inferiornost v trenutkih v sedanjosti, hitreje se zmanjšuje negativni / pozitivni naboj na spominih in potlačenih vsebinah iz preteklosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se pozabljenih in potlačenih spominov – ker nisem vedela kako naj jih ozavestim, namesto da bi se zavedala, da so vedno prisotni v sedanjosti skozi moje obnašanje, ki ga lahko spreminjam v danem trenutku in si na tak način očistim naboj nabran v preteklosti.
Zavedam se, da je čas na nek način iluzija, saj nosimo pretekle vzorce ves čas seboj in si z njimi tlakujemo pot v prihodnost. Razen če jih v sedanjosti očistimo naboja in jih preoblikujemo v praktične navade. Zato se zavezujem, da se ne bom obremenjevala s trenutki primerjanja, inferiornosti in superiornosti, ki se jih v sedanjosti ne spomnim, ampak se bom raje osredotočila na dan trenutek in ga bom predihala do enosti in enakovrednosti. Ter si posledično zrahljala preteklost in si bolj fino postlala za prihodnost.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila konstanten strah in odpor do tekmovalnosti med sabo in drugimi v zunanjem svetu, hkrati pa sem obstajala v popolni nevednosti, da si v svoji notranjosti kreiram slično bojno polje, ki je primarni vzrok za moj notranji nemir. Zavedam se, da je čas, da za svoj nemir neham kriviti druge in svet okrog sebe & da je čas da se osredotočim nase in spravim sprte dele znotraj sebe. Korakec po korakec. Par let, pa bo razlika že očitna. In jaz bom vse bolj mirna. Kar je neprecenljivo…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot bitje in telo tekmovati proti lastnemu miselno-čustvenemu sistemu, namesto da bi kot bitje in telo delala z lastnim UZS, ga/se usmerjala in podpirala pri zamenjavi neodpornih vsebin z podpornimi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bitje soditi kot pozitivni, smiselni gradnik trenutne sebe, telo kot nepotreben, omejujoč gradnik trenutne sebe in miselno-čustveni sistem kot negativen in odvečen gradnik trenutne sebe.
Zavedam se, da bom do konca tega življenja sestavljena iz vseh treh gradnikov, zato jih nima smisla primerjati med seboj in jim pripenjati energijskega naboja, pač pa jih je zdravorazumsko sprejeti in izkoristiti njihove potenciale. Zavezujem se, da si bom izpisala potenciale vseh treh gradnikov in načine kako jih doseči. Na ta način jih bom tudi poenotila – odstranila tekmovalnost med njimi oz. jo preoblikovala v zdravo ''tekmovanje'' vsakega gradnika s samim sabo. Vidim, da bom morala tudi re-definirati besedo tekmovanje…

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila dojeti, da se dopuščanje manjvrednosti in tekmovalnosti znotraj mene prenaša tudi navzven; ko prvič srečam nekoga in grem avtomatično v občutke inferiornosti in/ali tekmovalnosti in/ali superiornosti – brez da bi človeka sploh spoznala!! Ko opazim, da se aktivira opisan vzorec v meni – se ustavim in naredim nekaj vdihov. Svojo dejavnost preusmerim v fizično: ali z drugim začnem pogovor in si ga dam priložnost spoznat ali izpišem podrobnosti, ki stojijo za občutki inferiornosti / superiornosti / tekmovalnosti. Če nimam druge možnosti, občutke samo prediham in si zabeležim ključne besede, ki jih skozi samo-odpuščanje predelam kasneje.  

Ni komentarjev:

Objava komentarja