Stati kot podpora v propadu 1

Zgleda, da se nisem nikoli zares sprijaznila s prisotnostjo Alzheimerjeve bolezni in demence v naši družini… da ju nisem nikoli zares sprejela kot neizpodbitno realnost; že zaradi tega ker se mi zdita nesmiselni, ker še kar ne razumem namena obstoja v taki hudi bedi.

Kljub vsemu kar sem že izpisala in si odpustila na ti temi, še vedno ostajam v miselnosti, da so se vesolje / naši stvarniki zarotili proti meni (nam) in da ni pošteno, da se ''moram'' na dnevni bazi srečevat z izrazom zombijevstva in že več kot 10 let stat kot podpora v propadu drugih (pokojnega dedka in babice.)

Pravzaprav se ne da razložit – nekomu, ki tega ne doživlja sam – kako me je to definiralo / kako sem se s to izkušnjo definirala sama… Demenca je konstantno prisotna, nikamor ne gre, ne pusti da se človek odpočije od nje, napreduje na dnevni bazi, nikoli ne neha napredovat in nikoli ne neha presenečat. Vedno je pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…

Tako kot včeraj. Ko smo babico za uro, dve pustili samo. In smo jo našli ležečo na tleh in pobruhano. Kaj ji naj? Kaj naj človeku, ko te več ne posluša, ker te ne zna več prav poslušat? Človeku, ki sedi tako postrani, da bo vsak čas padel s stola, pa se tega sploh ne zaveda… Kaj ji naj??

In potem vse tiste temne misli o tem ali bo odslej večkrat tako? Ne bo dovolj samo eden človek, da jo bo pomagal postavit nazaj na noge in jo položit nazaj na kavč? Bo še sposobna sploh stat med tem, ko bomo drugi skrbeli za njeno najosnovnejšo higieno ali se bo res potrebno naučit novih prijemov, ki vzamejo še več časa in vključujejo naporno dvigovanje njene celotne teže?  

Stresno mi je. Nočem tega. Odrivam to. Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje. Moja želja po odselitvi se stopnjuje. Strah me, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju. Da bom mogla vso življenje met na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat njemu… Razžira me…

Vidim, da nimam zdravega / stabilnega odnosa do situacije… da sama sebe še dodatno mučim. Zakaj si to delam? Pritisk v glavi mi pravi naj neham…

Danes dopoldan. Potrebno ji je bilo menjat podelano plenico, pa je bila prešibka, da bi vsaj stala opirajoča se na stol. Iz včeraj na danes ni več sposobna sama jest in pit…  

Fer al ne fer, smiselno ali nesmiselno, situacija je kakršna je – babica je v zelo slabem psiho-fizičnem stanju in potrebuje konstantno pomoč. To se ne bo spremenilo. Vse kar se lahko spremeni je moj odnos do situacije. Ugotavljam ponovno. In si vztrajno ponavljam kar je zdravorazumskega.


Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila povsem se sprijazniti s prisotnostjo alzheimerjeve bolezni pri pokojnem dedku in s prisotnostjo demence pri babici; z izgovorom, da ne vidim smisla v obstoju teh bolezni pri svojih starih starših. Ko vidim, da obstajam v zanikanju in/ali ignoranci stopnje demence pri babici – se ustavim in zavestno zadiham. Vidim, da demenca napreduje / se stopnjuje in zahteva vedno več pozornosti in novih sposobnosti nas, ki skrbimo za babico. Bolj ko odlašamo z učenjem sposobnosti, težje nam postaja. Zato si več ne dopustim osredotočanja na probleme, ampak konstantno iščem nove rešitve s pomočjo forumov in ljudi v podobnih situacijah.

Oglasi se zdravnica, ki ne najde nič novega…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da če v neki stvari / bolezni sama ne vidim nikakršnega smisla, ta ne bi smela obstajati in da sem se posledično do neke mere obnašala kot da tudi ne obstaja. Zavedam se, da je moje videnje sveta omejeno in pomanjkljivo in da več stvari ne bom razumela do konca življenja. Hkrati se zavedam, da ta nesposobnost videnja in razumevanja ne moreta biti izgovor za moje obnašanje, ki ni v kontekstu tega kar je najboljše za vse. Zato se zavezujem, da ne bom več zgubljala časa s protestiranjem, ker je vesolje tako zajebano, da mi ne da odgovorov in se skozi to početje psihično in fizično maltretirala, ampak bom svojo pozornost raje namenila temu kdo sem v ''nesmiselnih'' situacijah, ki jih ne morem kontrolirat. Vidim, da nima smisla biti upor, trma, jeza, razočaranje, prezir ipd in da bi bo zame in za druge veliko bolj zdravo, da sprejmem to česar v tem trenutku nimam moči spremeniti. Da sprejmem da lahko v določenih situacijah pomagam samo do neke mere…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iskati razloge in namen bede v obliki demence – ko pa vem, da je demenca nesmiselna in nepotrebna; vem da je posledica, ki smo jo ljudje skreirali, ker smo si dovolili pozabo… Ker smo si dopustili pozabit življenjske pomembnosti in smo se raje predali igram lastnih umsko-zavestnih sistemov.

...se nadaljuje...