Jeza in zamera ne pomagata plačati bencina

Odpravljala sem se v mesto. Mama je rekla -Idi z mojim avtom in mi natoči bencina; plačilna kartica je v predalu.
Ustavila sem se torej na bencinski in natočila poln tank goriva ter se odpravila k blagajni. Gospod na drugi strani mi s pritajeno skrivnostnim glasom nekaj govori. - Prosim? - Gospa… nimate zadostnega stanja…
Na glas se vprašam – Kako je to mogoče.?.
Na točno tej črpalki se mi je enkrat že zgodilo nekaj podobnega; ne vem več točno zaradi katerega razloga nisem mogla plačat prav tako polnega tanka goriva. Zato mi skozi misli začneta švigat zadrega in sramota, nakar vključim obrambni mehanizem v smislu – ni moja krivda – in povem, da mi je mama naročila z njeno kartico napolnit njen avto. – Pa plačajte z gotovino. – Nimam je dovolj… Kaj je za naredit?

Prevzame me uslužbenka, ki začne izpolnjevat obrazec. Že odkar sem zagledala napis zavrnjeno, se mi v ozadju pobliskavajo misli v smislu:
sem sploh vzela pravo kartico?; če je nisem je kriva mama, ker mi ni povedala katero točno naj vzamem!
zakaj mi je ni dala sama; bi mi vsaj dala pravo!
kako me je lahko poslala po bencin s kartico na kateri ni dovolj denarja; kaj ji ni jasno…
zakaj me spravlja v tako zadrego / mi dela tako sramoto?!
In vse te in podobne misli se počasi oblikujejo v jezo in v zamero. Zaradi samo-korekcijskega treninga pri Desteni mi to dogajanje uspe opazit preden me popolnoma prevzame in preden zapadem v intenzivne reakcije.

Medtem ko uslužbenka še naprej vpisuje podatke, ki jih naštevam se vprašam: bo jeza pomagala rešit tale problem tukaj – poravnat dolg? & se bo mama naslednjič v podobni situaciji obnašala drugače, če ji bom tokrat zamerila?
Odgovora sta jasna. Jeza ne pomaga plačat bencina in moja zamera ne bo pomagala spreminjat drugega  na boljše…
Zato se jima odrečem in v miru počakam na uslužbenko, da dokonča izpolnjevanje in me usmeri naprej. Pravi, da naj denar prinesem še danes, do desete, sicer morajo plačati iz svojega žepa in da mora bit gotovina. Povem, da grem na en sestanek, da si bom denar sposodila tam in da bom nazaj v roku dveh, treh ur.

Včasih sem iz podobnih situacij naredila celo dramo. Nekoga, ki sem ga dojemala kot krivca, da sem se znašla v neugodni situaciji sem skozi misli napadla in se razburjala še dolgo časa po dogodku – vse dokler nisem prišla v stik z njim in vso nabrano jezo, razdraženost, naveličanost in zamero izlila na njega – da sem mu vrnila za vse občutke, 'ki mi jih je povzročil'.
Včasih se je po mojem izbruhu izkazalo, da drugi ni naredil nečesa za kar sem ga obtožila. Potem me je bilo sram, ker sem se tako silno 'izbruhala na njega' in sem hitro spremenila temo / se pobrala drugam in gladko potlačila dogodek – češ da ni imel takšne teže, čeprav sem par minut nazaj obstajala v pošteno intenzivni reakciji. Verjetno sem imela podoben izraz kot pes, ki skrije rep med noge in naredi najbolj ubogi pogled kar ga premore…

In tudi v tej situaciji bi se zgodilo podobno, če bi pustila svojim mislim, da se nekontrolirano stopnjujejo, če bi dovolila jezi in zameri, da me prevzameta. Najprej bi se zdrla in potem sramovala.
Ker je bila kartica prava in ker je bilo na njej dovolj denarja… Kot sem čez par minut ugotovila na bankomatu iste bencinske črpalke…
Tako pa sem dvignila denar, se skupaj z uslužbenko še malo počudila in rešila problem brez nepotrebnih čustvenih reakcij in izbruhov.

Kasneje sem o tem dogodku pripovedovala mentorici (buddy) pri Desteni I Processu. Ta me je vprašala če sem uspela mami v stabilnosti povedati to zgodbo. Odgovorila sem, da sem uspela – v zavedanju, da je to bila še zadnja točka preverjanja, če sem res čista reakcij. Če bi bila še vedno jezna na mamo in bi jo obsojala, bi se to slišalo v mojem glasu, v načinu na katerega bi se pogovarjala z njo. Ko pa sem ji prigodo na glas povedala umirjeno, sem si potrdila, da sem odstranila vse reakcije v povezavi s tem specifičnim dogodkom.

Poanta te zgodbe je v izbiri. V izbiri stabilnosti in umirjenosti namesto negativnih občutkov v sicer neugodni situaciji. In v zavedanju, da četudi bi 'pristala' v negativnih občutkih (jezi, razdraženosti in zameri), bi si jih bila dopustila/izbrala sama – ne bi mi jih povzročila mama oz. kdorkoli drug…

Zakaj pišem o tej bolj ali manj vsakdanji zgodbi? Zato ker se nam v življenju dogaja ogromno neugodnih situacij v katerih z lahkoto negativno reagiramo in kopičimo in povečujemo te posamezne reakcije do izbruhov; tako pa se kopičijo tudi izbruhi, ki škodljivo vplivajo na oblikovanje naših odnosov in na naš notranji mir.
Pišem zato, da ne pozabim in da spomnim še tebe, da izbruhov in nemira ne rabimo jemati kot samoumevnih in nespremenljivih. Z opazovanjem sebe in v zavedanju posledic lahko te škodljive vzorce zamenjamo z bolj prijetnimi odzivi, s katerimi si bomo povečevali samo-zaupanje in izboljševali medsebojne odnose.

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se zamere do babice, kljub temu, da se zavedam, da je obstoj v zameri izguba mojega časa in pozornosti. Morda sem se oklepala zamere z namenom vzdrževanja distance, ker sem se videla, da še vedno nisem stabilna in nisem želela ponovno naglas izbruhnit / se razjezit? Razumem da takrat ko se odločim za vzpostavitev distance, te ne rabim vzdrževat s pomočjo zamere – dovolj je zdravorazumski argument. Ki ga v zgornjem primeru nisem imela… Ko torej opazim, da se oklepam zamere v odnosu z babico/drugim – se ustavim in naredim nekaj vdihov. Spomnim se, da je zamera samo dodatna plast obrambnega mehanizma za neko drugo reakcijo, katere iskanja in korekcije se lotim namesto nadaljnjega obstoja v nepotrebni zameri.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preklapljat med karakterjema komandirja in zamerljivca in opravičevat & potencirat drugega z drugim – tako, da sem takoj ko se je energija enega polegla preklopila na drugega in kasneje obratno ter tako vzdrževala obstoj v čustveni energiji.

Ko se zalotim pri preskakovanju iz karakterja v karakter, je to opozorilni alarm, da sem v obstoju fejkanja – kjer mi sploh ni važno, katero vlogo igram, ampak samo da ''igram'' – proizvajam čustveno energijo. V zavedanju, da se ta napaja iz mojega fizičnega telesa, nekajkrat zadiham in se preusmerim na zaznavanje telesa s pomočjo srčnega utripa – se stabiliziram nazaj v fizično.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se babica večkrat norčuje iz mene, ker pogosto ''ne sliši'' kar ji rečem. Zavedam se, da obstaja možnost, da sliši, ampak ne dojame v prvi rundi - ker je njen odzivni čas na splošno zamaknjen… kakor tudi, da obstaja možnost, da sliši in se ji enostavno ne da ravnat po mojih navodilih. Kakorkoli že – ko se ne odzove ali me ponovno vpraša kaj sem rekla, se ustavim in zadiham… si tudi sama vzamem par sekund za odziv, ki odslej ne bo več nestrpnost, ampak vaja v jasni, razločni in razgibani intonaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vleči stanje reakcije napram babici od jutra do kosila. Ko se zalotim v reakciji napram babici/drugemu in naredim samo-odpuščanje, ne čakam, da bodo čustva zaradi izrečenega ''uroka magično'' popustila, ampak specificiram samo-odpuščanje, dokler si ne začnem it na živce in dejansko spustim določeno energijo. Naj bo ena ura čas v katerem bo moja prioriteta, da se od intenzivnih izbruhov spravim nazaj k sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sum, da babica časopis namerno zlaga več časa kot je potrebno in si to nekje v ozadju spet jemati osebno, kot subtilno norčevanje. WTF… Zakaj imam večkrat občutek, da se babica norčuje iz mene & da se mi mama posmehuje – kaj je z mano?

Nekaj od tega je lastna projekcija navzven; kot umsko-zavestni sistem se večkrat norčujem iz sebe in se posmehujem sebi kot bitju in telesu – to moram ustavit. Nekaj od tega je dejansko res, pri čemer si zadev ne rabim jemat osebno v zavedanju, da se babica zaradi svojega stanja nevede večino časa ''norčuje'' sama iz sebe in da je človekovo posmehovanje posledica njegovih lastnih strahov in manjvrednosti in kot takšno problem njegovega izvajalca…
Kadar imam občutek, da se babica/mama/drugi norčuje iz mene ali se mi posmehuje – se stabiliziram z dihanjem in objektivno & nevtralno pogledam kaj človek dejansko počne. Če vidim, da projiciram – se ustavim s pomočjo samo-odpuščanja. Če vidim, da gre za provokacijo s strani drugega, jo opazujem – da jo bom drugič čimprej prepoznala in jo nato pustim, da zvodeni.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila učiti se na reakcijah drugih. Ko vidim ljudi v reakciji / v konfliktu – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Namesto, da zdrsim v tesnobo in od tam naprej, ta čas raje namenim opazovanju reakcije, konflikta, intonacij, premikanja teles, obrazne mimike in se učim. Tudi z namenom, da bom kasneje lažje asistirala v takšnih situacijah.       

    

ODSTRANI SPROŽILEC – DELETE THE TRIGGER 

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vzorce nepotrpežljivosti od družine in okolice in jih nadgrajevati znotraj sebe ter jih dojemati kot normalen del vsakdanjosti. Zdaj se zavedam, da to ni niti potrebno, niti sprejemljivo. Na to temo sem neposredno ali posredno izpisala že mnogo vsebine in dozdeva, se mi, da ne napredujem tako hitro kot bi lahko…
Navada nepotrpežljivosti je očitno globoko zakoreninjena v meni… Pravkar odkrivam en še nepredelan vidik nje, ki je vezan tudi na reakcije jeze, obsojanja ipd. in bi znal biti večja ali manjša prelomnica v prebavljanju lastne nepotrpežljivosti. Gre za karakter komandirja, ki se skriva za več vrstami reakcij. Posredno sem ga obdelovala že skozi pisanje o naštetih reakcijah, v tem sklopu blogov pa ga začnem prebavljat neposredno.

Naslednja ovira, ki jo vidim pri preseganju vzorca nepotrpežljivosti, je ta, da se pozabim spomnit, da bi si vzela čas za odziv… Veliko pogosteje kot prej se sicer zalotim kadar sem v reakciji in jo nekako skušam obvladovat, omilit, ustavit… ampak preredko si dam priložnost zadihat pred odzivom in tako že v osnovi preprečit reakcijo. Čeprav preizkušeno 100% deluje in ima bolj osvobajajoč učinek kot karkoli drugega – je najbolj efektivno zdravilo za odnose in najboljša možna preventiva za vzdrževanje konstruktivnih odnosov.
To pozabo bom poskušala spremenit tako, da si bom spletla zapestnice z napisi besed, ki jih želim živet. Zapestnice bom dnevno menjevala – da se ne navadim na njih – tako kot sem se na tatooja :)

[Pravkar mi je uspelo shanlat enega izmed trenutkov v katerih sem v preteklosti poživčkala : ) X me je prišla vprašat če sem jaz pojedla pehtranovo potico. V preteklosti sem odreagirala z nepotrpežljivostjo - ker bi po ogromno preteklih izkušnjah + glede na to, da ve, da sem na dieti ''morala'' sklepat, da če (dobro) hrano pusti na dosegu osebe Y, je ne bo več videla.
Globoko sem vdihnila in ji kot že tolikokrat prej povedala – saj veš, da ne smeš ničesar puščat v dosegu Y… vendar tokrat brez jeze in obsojanja – ker nikoli doslej nista pomagala. Odgovor sem dobila v enaki obliki kot po navadi: užaljen ''Nena me še ti je…'' Pa sem kar nadaljevala: ''umaknila sem krompir, da ga ne bi pojedla, umaknila sem palačinke, da jih ne bi pojedla in nam je oboje ostalo…''
ko sem prišla v kuhinjo in sem videla krompir in palačinke na dosegu Y, sem pomislila – kako jih je lahko X sploh pustila tukaj, če ve… Pa sem se spomnila njenega običajnega odgovora/izgovora: ''če se ne spomnim / če pa pozabim'' in sem jih brez reakcij obsojanja pospravila sama. Tudi zaradi tega, ker X kasneje ne bi imela razloga za pritoževanje. Zaznala sem sicer tudi pehtranovo potico, ampak mi je bilo nekako vseeno za njo / mi je je ni bilo škoda.

Kakorkoli – naslednjič ko slišim odgovor ''Nena me še ti je…'', se bom odzvala z umirjenim ''Dve varianti sta - ali se spomnimo odstranit iz njenega dosega, ali pa bo pojedla in spila''. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutit se kot žrtev v primerih komuniciranja, ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še bedno provokacijo s strani drugega (babice). Ko opazim, da si od drugega želim uvidevnost, ki si je ne dajem niti sama -.- se ustavim in naredim nekaj dihov. Zavedam se, da nepotrpežljivost pride nazaj kot bumerang enostavno za to, ker se ljudje počutijo napadeni in gredo v obrambno držo - z neko vrsto reakcije udarijo nazaj. Torej je na meni, da ustavim nepotrpežljivost takoj ko se pojavi – diham, stabiliziram & očistim intonacijo in se premikam od tam naprej. V primeru, da to točko zgrešim in začnem drset v vzorec žrtve skozi misli v smislu ''ker mi že tako primanjkuje potrpežljivosti in me navrh nekdo še dodatno & izdatno provocira''… o fak… pa to je ja čist prekopiran vzorec žrtve, ki sem ga opisovala v zgornjem odstavku v povezavi z mamo: ''vse me je…, nena me še ti.!.'' nooo – če pride to te točke, je to rdeča zastava, da moram takoj naredit vse kar je potrebno, da se stabiliziram nazaj v fizično.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevat nepotrpežljivost z obrambno mislijo ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in znotraj tega drseti v zamero kot da je to edina pot, naravnost naprej, edino prav…

Ko se zalotim, da v odnosu z babico oz. v kateremkoli odnosu uporabljam obrambno misel ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem. Zavedam se, da je način pomoči ravno tako pomemben kot vsebina pomoči; če babice ne usmerjam s potrpežljivostjo, ji v bistvu nudim bolj slabo pomoč… in zelo verjetno se bo na mojo reakcijo odzvala z razdražljivostjo, ki jo bo usmerila nazaj name. Zato se ob pojavo misli misel ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' najprej vprašam ''a res nudim kvalitetno pomoč, ali zraven serviram še kaj kar se odbija nazaj vame?''

Če opazim, da kot po toboganu drsim v zamero, takoj najdem prostor v katerem lahko spustim besedno diarejo na plano in takoj naredim samo-odpuščanje.

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 1

Tudi danes sem usmerjala babico pri oblačenju, osebni higieni in pri mizi.

Kopalnica. Nisem prepričana če sem čakala da vidim kaj bo naredila – z namenom, da za v bodoče vem kaj je še sposobna naredit sama in kdaj moram vskočit – ali sem ravno prišla iz kuhinje – v glavnem izhodiščni prizor je bil tak, da se je ustavila ob strani umivalnika, niti ni odložila bergle in si je že dajala protezo v usta.

Z rahlo naveličanim glasom (ker ji kljub vsakodnevni rutini ni jasno, da je prvi korak ''stopi pred umivalnik'' in drugi ''stabilno odloži berglo'' ter potem vse ostalo) sem ji rekla, naj naprej odloži berglo in si da potem protezo v usta. Hotela je odložit berglo, pa se ji je zapletla v jopico. Zdi se mi da sem ji še rekla naj tačas odloži protezo, da se bo lažje odmotala. Ni hotela spustit proteze – kot da bi kaj izgubila, če bi jo… Jaz sem tačas stala na hodniku, jo opazovala in jo obsojala ker ni sposobna izpolniti skrajno preprostih dobronamernih navodil oz. se ker ni sposobna skrajno osnovne logike.

Ko ji je oboje uspelo na njen trmast način, sem ji rekla naj se še umije in počeše. V odgovor sem dobila ''nena lapli sco''… … … Povedala sem ji, da če ne bi lapala sco, bi ona prišla v kuhinjo brez zob in neumita. Sicer sem ji to povedala umirjeno - in v zavedanju da govorim v prazno - ker je sama prepričana, da se je sposobna uredit samostojno in da jo jaz po nepotrebnem komandiram, ampak sem nekako mogla izrazit to kar me je tiščalo navznoter, ko sem slišala njene besede.

Res pa je, da sem tekom njenega početja stala na hodniku pred vhodom v kopalnico – s prekrižanimi rokami na prsih in jo usmerjala / ji ukazovala – se morda malo preveč poistovetila z vlogo komandirja. Pač mi je strašno bedna ta situacija, ko človek ne zmore sam opravit najosnovnejše rutine in potrebuje zraven drugega, da ga usmerja, hkrati pa je povsem prepričan, da je sposoben in samostojen in da ne potrebuje nikogar, da bi mu solil pamet / mu govoril takšne osnovne korake.

Šla sem v kuhinjo in v meni se je dvigovala žalost. Spomnila sem se, da je žalost ravno tako domena umsko zavestnega sistema kot je jeza, ki sem se je sicer običajno posluževala v podobnih situacijah prej. Da sta žalost in jeza polarnosti v tem konkretnem primeru. Začela sem se spraševat zakaj sem sploh žalostna – če vem, da se babica ne zaveda kaj počne, da obstaja v prepričanju da jo konstantno komandiramo brez potrebe.
Odgovor je bil občutek ponižanosti. Postavila sem si vprašanje kateri del mene se je počutil ponižan. [V preteklih tednih sem poslušala Eqafe intervjuje na to temo.] Odgovor je bil, da je bil ponižan ravno ta komandir v meni… ki teži k temu, da bi stvari tekle kolikor je pač možno hitro in gladko in slabo prenaša napake, upočasnitve, motnje. Ta del je bil užaljen in ponižan, ko je slišal ''nena lapli sco''. Njegova avtoriteta je bila povožena…

Zajebana scena – ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še tako bedno provokacijo. Nakar na plan udari izgovor ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in me vleče v zamero kot da je to edina pot… naravnost naprej, edino prav…

Rešitev – večja stabilnost, podajanje direkcije brez ukazovalnosti (wtf…).
Imela sem občutek da se je situacija razvila tako kot se je predvsem zaradi mojega notranjega nemira. Sicer sem stala pred kopalnico z rokami prekrižanimi na prsih in verjetno z ''kaj te čaraš'' izrazom na obrazu. Ampak babica je najverjetneje ves čas gledala v ogledalo in v berglo. Tudi ko sem govorila z njo, moja intonacija ni bila kaj dosti odstopajoča od normalne / ni pretirano odražala mojega notranjega počutja. Ki je bilo neučakanost, mogoče nestrpnost. Na zunaj sem po svoji presoji delovala kar stabilno.
V tem pogledu se mi zdi večkrat podobna otrokom – kot da bi zaznala moje notranje stanje – ne glede na to kaj prezentiram navzven. In kot da bi jo to vzpodbudilo, da se je odzvala s takšno nesramnostjo kot se je…

Zavedala sem se, da je tudi obstoj v zameri nesmiseln… kljub temu sem se ga nekako oklepala skozi dejanje, da ji nisem pridržala stola k mizi kot to storim običajno in sem jo pustila da se usede sama. po tem pa sem ji vseeno ''mogla'' reči naj da noge pod mizo, da jo potisnem noter (sicer drobi po sebi in po tleh). Komanderček kot način usmerjanja je bil prec nazaj…

Ponovno sva se videli za kosilo. Začela sem pripravljat mizo in sem ji rekla naj pospravi časopis. Prvič me ni slišala / me ni hotela slišat?, zato sem ponovila bolj naglas in ponovno z neučakano intonacijo. Delno zaradi tega, ker se nisem uspela v celoti otresti reakcij iz prejšnje situacije, sicer pa je ženska  sposobna porabit toliko časa, da zloži časopis skupaj kot ga jaz porabim za pripravo celotne mize… Z osorno intonacijo mi je nekaj odgovorila nazaj. Nisem je v redu slišala, niti se nisem želela ukvarjat s tem kar je rekla. Nakar se je vmešala mama in jo začela spraševat zakaj mi jezika nazaj. Konflikt se je preusmeril med njiju dve… videla sem kako je babica z največjo lahkoto dvignila mamo – ravno tako kot je prej dvignila mene; kako se umsko zavestni sistem v takih primerih odziva dobesedno tako kot da bi padale domine…

In zato je potrebno preprečit, da bi sploh padla prva… se pravi – odstranit sprožilec…

Samo-odpuščanja in samo-korekcije sledijo v nadaljnjih delih. <-- Da se bo lažje dihalo!