Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati
se odleteti iz rodnega gnezda in si pridobiti nove izkušnje samostojnosti.
Vidim, da sem sem se s tem strahom samo sabotirala in si onemogočila zgodnje
izkušnje samostojnosti, ki bi omogočile bolj jasne perspektive na dom in
posledično hitrejše napredovanje, boljše orientiranje v življenju...
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ta
strah skrivati pred sabo in drugimi za mislimi v stilu 'če ostanem doma,
starši ne bodo toliko finančno obremenjeni'.
Ko opazim, da razmišljam o neki spremembi, ampak
se hkrati držim na distanci – se ustavim in zadiham. Pogledam ali je za tem
distanciranjem strah in ga v primeru pozitivnega odgovora izpišem. Ne dopustim
si samo-omejevanja zaradi strahu, raje vadim samo-zaupanje na poti v neznano.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati,
da se nisem prej podala na samostojnejšo pot in tako nisem bolje izkoristila
svojih potencialov. Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo ničesar na
bolje in da če nočem v bodoče obžalovati korakov, ki jih nisem naredila – mi ne
preostane drugega kot da jih naredim takrat ko vem, da bi jih bilo dobro; da
izkoristim potenciale, ko se ponudi priložnost oz. ko si jo naredim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na
prvo mesto dajati druge in na ta način potlačevati lastne strahove ter v sebi
nezavedno povečevati notranji nemir. Vidim, da to ni najboljši način pristopa.
Zavedam se, da me tudi dajanje sebe na prvo mesto v smislu sebičnosti ne bi
pomirilo. Naučiti se moram postavljati prioritete tako, da bo najboljše za vse;
če to pomeni, da sem enkrat na vrsti jaz, drugič drugi, tudi prav – ampak
ohranjanje ravnovesja v tem odnosu se mi zdi ključno za moj notranji mir.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
kriviti bolezen starih staršev češ da me je opeharila priložnosti za hitrejšo
samostojnost v nekem drugem domu in posledično še veliko stvari. Zavedam se, da
če bi bil moj namen v smeri samostojnosti, osamosvajanja in samo-odgovornosti
dovolj močan, bi našla pot ne glede na situacijo – tako v primeru prehoda v
drug dom kot v primeru obstanka v primarnem domu.
Zavezujem se, da ne bom več krivila situacij, ki jih ne morem spreminjat za lastno stagnacijo – ker se zavedam, da lahko v vsaki situaciji spreminjam sebe v skladu s tem kar je najboljše za vse.
Zavezujem se, da ne bom več krivila situacij, ki jih ne morem spreminjat za lastno stagnacijo – ker se zavedam, da lahko v vsaki situaciji spreminjam sebe v skladu s tem kar je najboljše za vse.
Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila
biti odkrita do bivšega partnerja v smislu da se nimam namena seliti skupaj z
njim; zavedala sem se namreč, da bi takšna odkritost povzročila konflikt, ki bi
mu zelo verjetno sledil razhod... + da sem to zvezo izkoriščala za izhod iz
moje takratne situacije, ki sem jo definirala kot naporno.
Zdaj vidim, da sem manipulirala tako njega kot sebe in sem v bistvu tratila najin čas z odlašanjem soočenja s svojimi strahovi.
Zavezujem se, da bom v primerih ko opazim podoben konflikt vezan na bistvene življenjske spremembe zadevo najprej razčistila pri sebi in se nato pogovorila z drugim – čeprav bo pogovor težak in neprijeten. Bolje tako, kot zanikanje in zapravljanje časa…
Zdaj vidim, da sem manipulirala tako njega kot sebe in sem v bistvu tratila najin čas z odlašanjem soočenja s svojimi strahovi.
Zavezujem se, da bom v primerih ko opazim podoben konflikt vezan na bistvene življenjske spremembe zadevo najprej razčistila pri sebi in se nato pogovorila z drugim – čeprav bo pogovor težak in neprijeten. Bolje tako, kot zanikanje in zapravljanje časa…
Ni komentarjev:
Objavite komentar