torek, 04. september 2018

Dom 2


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se odleteti iz rodnega gnezda in si pridobiti nove izkušnje samostojnosti. Vidim, da sem sem se s tem strahom samo sabotirala in si onemogočila zgodnje izkušnje samostojnosti, ki bi omogočile bolj jasne perspektive na dom in posledično hitrejše napredovanje, boljše orientiranje v življenju...
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ta strah skrivati pred sabo in drugimi  za mislimi v stilu 'če ostanem doma, starši ne bodo toliko finančno obremenjeni'.
Ko opazim, da razmišljam o neki spremembi, ampak se hkrati držim na distanci – se ustavim in zadiham. Pogledam ali je za tem distanciranjem strah in ga v primeru pozitivnega odgovora izpišem. Ne dopustim si samo-omejevanja zaradi strahu, raje vadim samo-zaupanje na poti v neznano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati, da se nisem prej podala na samostojnejšo pot in tako nisem bolje izkoristila svojih potencialov. Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo ničesar na bolje in da če nočem v bodoče obžalovati korakov, ki jih nisem naredila – mi ne preostane drugega kot da jih naredim takrat ko vem, da bi jih bilo dobro; da izkoristim potenciale, ko se ponudi priložnost oz. ko si jo naredim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na prvo mesto dajati druge in na ta način potlačevati lastne strahove ter v sebi nezavedno povečevati notranji nemir. Vidim, da to ni najboljši način pristopa. Zavedam se, da me tudi dajanje sebe na prvo mesto v smislu sebičnosti ne bi pomirilo. Naučiti se moram postavljati prioritete tako, da bo najboljše za vse; če to pomeni, da sem enkrat na vrsti jaz, drugič drugi, tudi prav – ampak ohranjanje ravnovesja v tem odnosu se mi zdi ključno za moj notranji mir.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti bolezen starih staršev češ da me je opeharila priložnosti za hitrejšo samostojnost v nekem drugem domu in posledično še veliko stvari. Zavedam se, da če bi bil moj namen v smeri samostojnosti, osamosvajanja in samo-odgovornosti dovolj močan, bi našla pot ne glede na situacijo – tako v primeru prehoda v drug dom kot v primeru obstanka v primarnem domu.
Zavezujem se, da ne bom več krivila situacij, ki jih ne morem spreminjat za lastno stagnacijo – ker se zavedam, da lahko v vsaki situaciji spreminjam sebe v skladu s tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila biti odkrita do bivšega partnerja v smislu da se nimam namena seliti skupaj z njim; zavedala sem se namreč, da bi takšna odkritost povzročila konflikt, ki bi mu zelo verjetno sledil razhod... + da sem to zvezo izkoriščala za izhod iz moje takratne situacije, ki sem jo definirala kot naporno.
Zdaj vidim, da sem manipulirala tako njega kot sebe in sem v bistvu tratila najin čas z odlašanjem soočenja s svojimi strahovi.
Zavezujem se, da bom v primerih ko opazim podoben konflikt vezan na bistvene življenjske spremembe zadevo najprej razčistila pri sebi in se nato pogovorila z drugim – čeprav bo pogovor težak in neprijeten. Bolje tako, kot zanikanje in zapravljanje časa…


 https://eqafe.com/p/living-the-word-home-the-crucifixion-of-jesus-part-118

Ni komentarjev:

Objava komentarja