petek, 14. september 2018

Dom 3

Dom 2: http://duskamaglica.blogspot.com/2018/09/dom-2.html


Hvaležna sem si, da sem si lani končno dala priložnost za selitev in s tem nek drugi nivo samostojnosti in si obljubljam, da si bom v bodoče tudi v manj udobnih situacijah dopustila razvoj v smeri samostojnosti. Konkretno skozi iskanje službe in s tem razvijanje finančne samostojnosti

Odpustim si, da sem (predvsem kot najstnica) sprejela in si dopustila dom definirat in povezovat z možnostjo, da sem sama - kadar si to želim, da delam kar si želim - da ne rabim nikomur odgovarjat;  s sebičnostjo.
Zavezujem se, da bom dom v bodoče gradila kot nekakšno zatočišče, varno okolje v katerem lahko v odnosu s sabo in/ali partnerjem raziskujem svojo ranljivost in ne več kot okolje potuhe in pasivnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila druge, ki so se sami vabili v prostor, ki sem ga definirala kot svojega (dom) označevati za vsiljivce in na njih reagirati s čemernostjo. Vidim, da drugih nisem marala v 'svojem' prostoru predvsem zato, ker so mi nastavljali ogledalo v katerega nisem hotela pogledat… - samo-sabotaža.
Ko opazim, da postajam čemerna kadar se nekdo povabi v moj dom/prostor – se ustavim in zadiham.
Zavezujem se, da bom pogledala lastne sodbe o ljudeh, ki se bodo najavili na obisk in jih še pred obiskom predelala do te mere, da me ne bodo ovirale v komunikaciji z obiskovalci; da bom tako naredila prostor za bolj plodno komuniciranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zvok ogrevalnega sistema v hiši povezovati in definirati z občutkom pravega doma 'nekje tam daleč vstran, v vesolju…'.
Ko opazim, da hrepenim po pravem domu – se ustavim in diham.
Zdaj se zavedam, da je moj stalni dom v tem življenju moje telo in sem v bistvu vedno doma – ne glede na to v katerem prebivališču se nahajam. Fizični prostor pa lahko vedno v manjši ali večji meri prilagodim sebi.
Zavezujem se, da ne bom več hrepenela po 'pravem domu', kot nečem kar je ločeno od mene, ampak si bom pravi dom ustvarila skozi komunikacijo s svojim telesom in skozi posege v fizični prostor imenovan začasno prebivališče. V teh posegih že zelo uživam!

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila počutiti se doma v hiši v kateri sem preživela skoraj 3 desetletja z izgovorom, da napeti odnosi predvsem kot posledica neprestane skrbi za naša dva dementneža ne omogočajo občutka doma.
Ko opazim, da prostora v katerem vladajo napeti odnosi ne dojemam kot doma – se ustavim in zadiham. Zavedam se, da vedno obstaja možnost, da bom morala spet prebivati v takšnem prostoru in da bom tudi poustvarila tak prostor, če ne bom redno odstranjevala posvojenih miselno-čustvenih vzorcev nabranih skozi leta.
Zato se zavezujem k rednejšemu izpisovanju svojega nepraktičnega – da si preprečim poustvarjanje prostora z napetimi odnosi oz. da bom napete odnose lažje prebavljala, če bom kdaj ponovno bivala v prostoru, kjer so napeti odnosi vsakdanji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek doma projicirati na avto. Zavedam se, da sem to počela tudi zato, ker mi je avto omogočal tako fizični pobeg od vsega kar mi ni bilo všeč, kakor tudi pobeg od lastnih misli – preko poslušanja glasne glasbe. Zavedam se, da je bil ta občutek doma in svobode začasen in lažen, saj je v bistvu pomenil samo zavlačevanje soočenja z mojimi strahovi in sebičnimi željami.
Tudi po selitvi s partnerjem opažam, da mi avto še vedno predstavlja neko prijetno, zasanjano, toplo cono udobja… kar pa ne pomaga pri rasti…
Zato se zavezujem, da si bom potovanja z avtom boljše izkoriščala za proces – v eno smer si bom dopustila udobje, v drugo smer pa bom delala samo-odpuščanja. 





Preveri, uporabi, podpri (se): 


Ni komentarjev:

Objava komentarja