četrtek, 18. junij 2020

Starejše je treba spoštovat!!


V okviru samo-realizacijkega in samo-korekcijskega procesa DIPlite sem se pogovarjala z eno izmed pripravnic. Predelovala je svojo ponavljajočo se reakcijo – blokada pri pogovoru s taščo. Eden izmed njenih izgovorov zakaj si dopušča, da pri pogovoru s taščo vedno zablokira je bil ''UČILI SO ME, DA SPOŠTUJEM STAREJŠE''. 

Ko sem prebrala to, se mi je naredil rahel mrak na oči…  

Tudi mene so učili, da moram starejše brez pardona spoštovat. Ampak sem skozi leta dojela, da ne glede kako jaz nekatere starejše spoštujem, oni mene ne. In sem se začela prevpraševat zakaj -- zakaj si oni zaslužijo spoštovanje, jaz pa ne? Samo zato ker so starejši? A jih to da so starejši naredi večvredne, boljše kot sem jaz? NE!!! Res je, da imajo več let izkušenj, ampak samo zaradi tega še niso vredni več kot jaz. So se iz teh izkušenj kaj naučili ali jih samo ponavljajo v različnih verzijah in ostajajo sebični? Če je tako - si zagotovo ne zaslužijo mojega spoštovanja -- pa če so stari nad 100 let.

Mislim, da je to prepričanje 'starejše je treba spoštovat!' zabetonirano v slovensko družbo. Ne več toliko v današnjo mladino, ampak današnji 'srednjeletniki' pa smo se še naposlušali tega. Še en tak 'moto' mi odmeva v glavi – '' tradicijo je treba spoštovat!''.
Ampak kakšna je slovenska tradicija? Kaj so se šli naši (pra)dedki in (pra)babice recimo – da ne grem predaleč? Babe so za v kuhno / hišo / za na polje in za rojevat in skrbet za otroke pa za ugajanje dedcem. Dedci morajo preskrbet družino, zato pa si zaslužijo, da kdaj kaj spijejo in se poveselijo s kakšno drugo, ko je baba noseča / tečna. Ampak k maši je pa treba hodit!! (Omenjena dejstva so zbrana v dokumentarni knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.)

Kaj si naj začnem s tem? To ni za mene. Moških ne vidim kot večvrednih od sebe, ampak kot drugače sestavljene. So močnejši, bolj sistematični. Ženske pa smo bolj skrbne in bolj sposobne vživljanja v druge. Namerno posplošujem. Point je v tem, da imamo vsak svoje vrline in šele ko jih združimo skupaj in si pomagamo, lahko zgradimo okolje, ki je najboljše za vse.

In tako kot ne razumem zakaj bi naj bi standard, da morajo mlajši spoštovati starejše, isto ne razumem zakaj se ponekod / situacijsko še vedno pričakuje, da ženska služi moškemu, on pa predvsem sebi.

In pa te blodnje z bogom… spet prepričanja predvsem starejših. Ampak ko se starejši ni pripravljen vprašat kje je njegov specifičen bog, ko npr. on ali njegovi bližnji zbolevajo in životarijo / vegetirajo, ko milijoni po svetu nimajo pokritih osnovnih življenjskih potreb… a bi še vedno veroval v istega boga če bi se rodil na drugem koncu sveta… Zakaj bi si starejši, ki krčevito oklepa verske tradicije in se na vse načine otepa zdravorazumskega prevpraševanja vere zaslužil moje spoštovanje?  

Spoštujem starejše – in mlajše --, ki si dovolijo videti kako smo zapacali ta svet, svoje države, svoje družine, sebe kot posameznika in delajo na spremembah. Na izbrisu svojih uničujočih navad in na uvajanju novih, ki so v skladu s tem kar je najboljše za vse.

Starejših, ki se imajo za večvredne – češ da so dlje na svetu in že zato več in bolje vedo pa ne spoštujem. Tako kot si moram jaz zaslužiti spoštovanje starejših, si morajo tudi oni zaslužit moje spoštovanje. Dovolj je bilo naivnega idealiziranja starejših. Toliko pa sem se začela spoštovat.










Ni komentarjev:

Objava komentarja