STRAHOVI IZ OTROŠTVA

Naši sosedje so imeli postavljeno hišo, vendar kletno okno še ni bilo vgrajeno. Skozi to luknjo za okno smo se otroci hodili igrat v hišo. V spodnjem nadstropju je bilo nekaj sob, pa zanimiv gradbeni material. Spomnim se še stopnic, ki so vodile do zgornjega nadstropja, kjer so bila zaklenjena vrata.

Kar nekaj časa sem kot otrok imela ponavljajoče se sanje, da se igram v tej hiši, ki je bila v sanjah mnogo večja. Tekala sem skozi ogromno prostorov, da bi ubežala pred ''bav-bavom'', ki se mi je v sanjah pojavljal kot bitje v obliki temne sence. Vedno sem pritekla do stopnic in stekla navzgor po njih do večno zaklenjenih vrat. V nepopisnem strahu sem skušala odpreti vrata, dokler ni bil pritisk tako močan, da sem se zbudila.

Spomnim se tudi morečih sanj o okostnjakih, pa o jastrebih v velikosti človeka, ki so nas povsod iskali. Zaradi takih sanj po več ur nisem upala na WC, ne glede na pritisk v mehurju.

Bala sem se, da je pod mojo posteljo krokodil. In zato nisem upala pustit bingljat kakšnega svojega uda s postelje. Pa previdno sem vstajala – da me ne bi čavsnil.

Enkrat, ko sem ležala v postelji, so me skozi okno gledale rdeče oči. Prevzela me je groza. Nekaj časa nisem upala umakniti pogleda, da ne bi zgubila lastnika rdečih oči z oči. Ker se dolgo časa ni nič premaknilo, sem se odločila, da za sekundo izklopim nočno lučko. Ko sem jo, so rdeče oči izginile in jaz sem si to razlagala, kot da se je strašno bitje skrilo pod okno. Kar nekaj takšnih poskusov je bilo potrebnih, da sem dojela, da o rdeče oči v bistvu odsev dveh lončkov z rožami… olajšanje v šoku.

Včasih sem naskrivaj gledala grozljivko – nanizanko imenovano Ono / Tisto. Šlo je za klovna, ki je strašil in preganjal skupino otrok. Kasneje me je bilo strah, da bo skočil iz omare v moji sobi. Zato sem vedno čudno zvita in proti omari obrnjena pospravljala posteljo zraven omare.

Šele zdaj, ko sem zapisala te strahove iz otroštva, ki se jih spominjam najbolj jasno, sem dojela, da so vsi povezani ali s sanjami ali pa s posteljo.