četrtek, 08. marec 2012

Zakaj nas otroci (več) ne jemljejo resno?

Včasih je bilo samoumnevno, da je starš / učitelj avtoriteta, ki jo je treba spoštovat / jo ubogat / se ji podrejat.
V zadnjem času pa so otroci pridobili ogromno pravic, ki so jih zagrabili in jih nenehno izpostavljajo pred odraslimi.
Fizična kazen, ki so jo pretekle generacije staršev in učiteljev uporabljale pri / na otrocih v navalu čustev, je postala močno rizična. In prav je tako. Kajti fizična kazen ne rešuje konfliktov, ampak v bistvu sporoča  ''jaz sem močnejši od tebe, zato me moraš ubogati; sicer te bom natepel / fizično kaznoval''.
Trenutna situacija je takšna, da mora starš / učitelj o otrokovih pravicah ozaveščenega otroka / mladostnika pošteno pazit kako se ga dotakne medtem ko ga na primer umirja ali ko ga želi pohvalit. Fizična gesta lahko namreč hitro postane predmet obravnave na sodišču; kot oblika fizičnega ali kot oblika spolnega nasilja.

Kako lahko torej kot starši / učitelji usmerjamo otroka brez neposrednega fizičnega stika? Ostanejo nam besede in dejanja.

Ljudje, ki sestavljajo otrokovo družino, bi ga naj pri osnovnih zadevah usmerjali poenoteno / po dogovoru. Če ni medsebojnega dogovora o (osnovnih) usmeritvah otrokove vzgoje, ta začne dobivati izključujoče se / nasprotujoče si napotke / odgovore, kar ga zmede. Ne ve več po katerih navodilih naj se ravna, zato si izbere svojo pot – po navodilih / besedah starša, ki so mu v določenih trenutkih ljubša.
Podobno je v šoli, kjer s(m)o združeni učitelji najrazličnejših karakterjev. Učenci na vsakega reagirajo drugače. Pri vsakem učitelju pa preizkušajo meje – do kot lahko gredo / do kot jim bo še dovolil. In če med učitelji ni enotnega dogovora glede osnovnih principov vzgoje in izobraževanja, učenci to zelo iznajdljivo izkoriščajo.

Usmerjanje z besedami je lahko bolj ali manj učinkovito. Odvisi od tega kako dosledno se svojih izrečenih besed držimo.
Glasnejša od besed so torej naša dejanja. Če otroku z besedami govorimo eno stvar, s svojimi dejanji pa mu sporočamo drugo, v njem ponovno zbudimo dvome o verodostojnosti naših besed.

Otroci se največ naučijo s posnemanjem naših dejanj. Vzgajamo jih z lastnim vzgledom, s svojim ne/sprejemanjem in ne/dopuščanjem. Zato od otrok ne moremo pričakovati, da bodo samo zaradi prigovarjanja boljši od nas. Če želimo spremeniti otrokovo obnašanje in reakcije, bomo to dosegli na ta način, da bomo spremenili sebe kot vzgled.
Ko bomo opustili dvojna merila v smislu jaz / odrasel >< ti / otrok in se postavili v enakovreden položaj, pa tudi otrokom ne bomo več dajali razloga, da nas ne bi jemali resno. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar