Problem je, da si veliko staršev ne vzame več časa za svoje otroke.
Problem je, da se nekateri starši ogromno ukvarjajo s svojimi otroci, ampak pri tem niso preveč učinkoviti.
Posledica so bolj ali manj nevzgojeni / neobvladljivi otroci.
Ki jim v šoli skušamo vsiliti neke vrednote, ki jih doma niso deležni.
Ampak v šoli so približno četrtino dneva, ostale tri četrtine dneva pa pod bog / vrag ve kakšnimi vplivi…
Včasih se mi zdi že prav bedno, da sem jih kot učiteljica dolžna opozarjati na njihovo neprimerno obnašanje / izrazoslovje. Zaradi tega, ker ga izven šole / doma redno prakticirajo. Tega se dobro zavedajo tudi otroci, ki vztrajno in namerno provocirajo / preizkušajo toleranco učiteljev.
V šoli izkušam najrazličnejše oblike izsiljevanja pozornosti.
S strani sistema (in staršev) je trenutno najbolj izstopajoča oblika izsiljevanja pozornosti vključevanje ''učencev s posebnimi potrebami'' in ''nadarjenih učencev'' v povprečni razred. Po zdravi kmečki pameti bi naj učitelj svojo pozornost enakomerno razdelil med vse učence. Problem je v tem, da učenci s posebnimi potrebami potrebujejo dodatno pozornost v obliki pomoči, nadarjeni učenci pa dodatno pozornost v obliki zahtevnejših nalog / nalog na t.i. višji kakovostni ravni. (In vse to mora biti dokumentirano.) Eden učitelj premore samo določeno količino pozornosti / odgovornosti, od njega pa se je zahteva vedno več in več…
Najbolj kruto se mi zdi, da moram kot učiteljica z navzkrižnim sklicevanjem nenehno preverjati skoraj vsako slednjo izjavo učencev. Glede na število učencev in glede na količino časa, ki ga imam na voljo, postaja to zame (kot za večino ostalih učiteljev) enostavno preobremenjujoče. To doživljam kot izsiljevanje pozornosti s strani celotne družbe; začenši z učenci, njihovimi starši in od tukaj naprej…
Oblike izsiljevanja / preusmerjanja pozornosti s strani učencev:
- čvekanje med razlago snovi in med navodili za delo,
- pripovedovanje osebnih zgodb izven konteksta naloge,
- kletvice,
- prilizovanje (vloga pridne deklice),
- spraševanje vedno istih stvari, kljub že dobljenemu odgovoru,
- nesodelovanje / motenje ostalih sošolcev,
- lenoba in dolgčas.
Do določene mere se lahko vživim v razloge zakaj učenci izsiljujejo / preusmerjajo pozornost – ker ne cenijo znanja, ki jim ga v šoli ponujamo (oz. znanja, ki ga predpisuje naš šolski sitem). Nihče jim namreč (dovolj nazorno) ne razloži kje ga bodo v življenju dejansko potrebovali.
- Kar nekaj znanja pridobljenega v osnovni šoli sedaj ne potrebujem v vsakdanjem življenju ali pa sem ga pozabila in ga moram obnoviti…
Na pol se lahko vživim tudi v dejstvo, da učenci izsiljujejo pozornost, ker so se tega vzorca navadili doma… ali pa ravno obratno – zaradi tega, ker jim skrbniki ne nudijo dovolj pozornosti in jo posledično na vse možne načine iščejo v šoli.
VSAKO IZSILJEVANJE POZORNOSTI, KI GA DOPUSTIM UČENCEM ZRCALI IZSILJEVANJE POZORNOSTI, KI GA DOPUŠČAM SAMA SEBI.
Moje dopuščanje izsiljevanja pozornosti je tudi posledica mojega notranjega konflikta. Rada bi se ravnala po principu ''kar je najboljše za vse, je najboljše za posameznika''. Ampak naš šolski sistem tega že v osnovi ne upošteva, jaz pa se nahajam v vlogi uda tega sistema…
Dokaj zajebana in kompleksna situacija.
Ki mi povzroča čustva strahu / tesnobe / nemoči in se v mojem fizičnem telesu odraža kot stiskanje / praznina / bolečina / neprijetno na področju solarnega pleksusa oz. nad popkom.
Vem, da se z vsemi temi svojimi strahovi in čustveno navlako omejujem v svojem delovanju / bivanju. In vem, da imam na voljo rešitev – samoodpuščanje – na temo izsiljevanja pozornosti. Še danes... bo pravi čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar