četrtek, 04. oktober 2012

Jezna na mamo 3 / samoodpuščanje 4


V stiku z mamo še vedno čutim težo tesnobe in jeze. Nerada ji gledam v oči, čeprav sama ne maram ljudi, ki se izogibajo očesnemu stiku… Zato nadaljujem s samoodpuščanem na podlagi sprotnih primerov pojava jeze pri sebi v zvezi z mamo.
Jeza je baje posledica neiskrenosti do sebe. Kadar sem jezna: bolečine v solarnem pleksusu, napetost v glavi, oteženo dihanje.

Primer 1: Govori zato, da se PAČ pogovarjava.
Primer 2: Govori na glas sama s sabo.
Primer 3: Očitanje in zbujanje krivde – lahko bi naredila to in to.
Primer 4: Preprečevanje razvoja prepira po konfliktu z atejom.
Primer 5: Njena občutljivost in hitra užaljenost spremenita moje kritike v notranji govor.
Primer 6: Vsiljivost – puščanje njenih stvari na moji mizi +…
Primer 7: Kaj če bi ti malo ven prišla pa šla pogledat če je kaj za naret okoli hiše
Je kaj za naret okoli hiše al ni? Ne vem, to bi mogla ti sama videt…
Primer 8: Naštevanje vsega kar je storila / kar ima za storit kot dokazovanje njene zaposlenosti in spraševanje moje 'nezaposlenosti'.
Primer 9: Kontroliranje:
Imam zapreta vrata od sobe. Ker še mama nekaj momlja, jih delno odprem in zraven vrat poslušam kar ima za povedat. Ona se prerine skozi na pol odprta vrata, pogleda proti računalniku in vpraša o podobi na ekranu. (Že malo pred tem je prišla v sobo pogledat kako sem.) Hudo čustvo jeze v meni hkrati z bolečino v solarnem pleksusu.
Danes ko to pišem, sem bila na sprehodu s svojo mamo in še eno mamo. Ki je povedala kako vstopi v sobo k kateri izmed svojih hčera, da bi se pogovarjala z njima in onidve ji očitata kontroliranje.

Pomni – samoodpuščanje pripelji vedno nazaj na sebe, spreminjaš predvsem sebe ostale.!.

Primer 0: Oseba na katero sem najbolj jezna (takoj za sabo J), je mama. Ker me je (sicer dobronamerno.!.) usmerjala in kontrolirala kot otroka, ker hoče to še vedno počet – ker ''bom vedno njen otrok''.  Ker sem z njo preživela največ časa. Če bi preživela največ svojega časa s kom drugim, bi pa bila jezna na tega drugega… na tega drugega kot sebe.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi tega, ker večkrat 'govori zato, da se PAČ pogovarjava'.
Ko opazim, da sem jezna na mamo zaradi tega, ker 'govori zato, da se pač pogovarjava' – se ustavim in diham.
Zavedam se, da si želi moje pozornosti, da se ji to verjetno ne zdi nič spornega in zato svojega vzorca govorjenja zaradi pogovarjanja nima namena spreminjat. Zavedam se, da se je moja jeza zaradi takšnega načina pogovarjanja skozi čas povečevala in da se mi ob njenem  pojavu hkrati pojavita tesnoba in bolečina v solarnem pleksusu.
Zavezujem se, da bom s pomočjo dihanja zaustavila čustva jeze in bom namesto tega raje par minut klepetala z mamo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi tega, ker na glas govori tudi sama s sabo in tako ne morem biti nikoli prepričana ali govori meni in jo naj torej poslušam ali govori sebi in se lahko posvetim drugim zadevam.
Kadar opazim, da obstajam kot čustvo jeze zaradi tega, ker ne vem ali mama govori meni ali sebi in posledično izgubljam čas, da ugotovim kam usmerit svojo pozornost – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi čustvo jeze v nobenem primeru ne asistira, ampak me sabotira.
Zavezujem se, da bom mami na miren način povedala, da me njeno glasno govorjenje moti. To bom verjetno morala storiti velikokrat. Če ne pomagalo, se bom raje umaknila drugam. Zavezujem se, da bom se bom naučila predihati svojo jezo in poskušala preprečiti njen pojav v primeru ko bo mama na glas govorila sama s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat mamo skozi jezo, zaradi očitanja in zbujanja krivde, kadar mi je rekla ' lahko bi naredila 'to in to'', namesto, da bi mi enostavno naročila kaj naj naredim.
Kadar opazim, da obstajam kot jeza in/ali kot krivda – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se čustvi jeze in krivde napajata iz fizične substance in da se z njima počasi uničujem.
Zavezujem se, bom zmanjšala sodelovanje v čustvih jeze in krivde. Mami bom na miren način ponavljala, da imava različne poglede na 'to kar je treba naredit' in da če mi izrazi svoja pričakovanja glede tega kar je treba naredit, mi potem ne bo rabila očitat česa nisem storila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi tega, ker je velikokrat zatrla konflikt / prepir med nama z atejom; sicer dobronamerno, ampak zaradi njenega posredovanja nisva uspela predelat nekih medsebojno kritičnih tem.
Kadar opazim, da obstajam kot jeza zaradi maminega 'umirjanja konfliktov (med nama z atejom)' – se ustavim in diham.
Zavedam se, da jo v bistvu moti grob način na katerega komunicirava z atejom in da ta nestrpen način ni najboljši niti za naju dva.
Namesto grobega načina komunikacije z atejom se raje nadiham in se z njim pogovorim v bolj umirjenem tonu. Če mi to ne uspe in mama še vedno posega vmes, ji razložim, da nama onemogoča razrešitev določene zadeve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo znotraj sodbe, da je pretirano občutljiva in hitro užaljena. Znotraj tega si odpustim, da zaradi te sodbe nisem uvidela druge rešitve kot da svoje kritike njej spremenim v notranji govor napram njej, kadar sem bila jezna na njo, pa je (zaradi lastnih koristi) nisem hotela/upala užaliti.
KO OPAZIM NOTRANJI GOVOR V JEZI NAPRAM MAMI KER SI NE UPAM NA GLAS POVEDATI SVOJIH MISLI, DA JE NE BI UŽALILA – SE USTAVIM IN DIHAM!!!
Zavedam se, da s čustvi jeze, krivde in s sojenjem sokreiram realnost… Zavedam se, da sem sama delno prevzela ta vzorec od mame in da tudi to jezo na sebe projiciram na njo – čeprav mi jeza v nobenem primeru ne asistira. Zavdam se, da sem se zaradi notranjega govora sicer večkrat izognila mamini užaljenosti, hkrati pa se je zaradi tega v meni skozi čas nabiral odpor do mame, ki se je manifestiral kot zelo napet odnos med nama v sedanjosti. 
Namesto 'iskrenega' glasnega kritiziranja nje >< jeznega notranjega govora o njej, bom v bodoče uporabljala strpnejši zdravorazumski pogovor, ki bo temeljil izhodišču 'jaz se počutim tako in tako, ko ti narediš to in to'. Po potrebi lahko potem postavljam podvprašanja sebi 'zakaj se počutim tako in tako' kot tudi njej  'zakaj delaš to in to'.
(Video o prikriti notranji reakciji za samopomoč!  http://www.youtube.com/watch?v=vUaDbtfgclY)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo znotraj sodbe, da je vsiljiva.
Kadar opazim, da obstajam kot jeza in sodba, o vsiljivosti, napran mami – se ustavim in diham.
Zavedam se, da skozi obstoj v jezi in sodbi napajam umskozavestni sistem in škodujem fizičnemu telesu. Zavedam se, da to kar jaz dojemam kot vsiljivo, nekdo drug dojema kot potrebo po pozornosti, ki se je morda sploh ne zaveda. Zavedam se, da vsiljivost dojemam tudi kot nasprotje 'osebnemu prostoru', katerega sem skozi samoodpuščanje že razkrinkala kot zmotnega; torej lahko tudi vsiljivost vsaj delno takoj razkrinkam kot zmotno.
Zavezujem se, da se bom opominjala na nesmiselnost jeze in si jo sproti odpuščala. Zavezujem se, da svojih sodb o vsiljivosti ne bom jemala kot samoumnevnih, ampak se bom spraševala o njihovem izvoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo, ker sem se počutila sprovocirano zaradi pogovorov v smeri:
'Kaj če bi ti malo ven prišla pa šla pogledat če je kaj za naret okoli hiše'
'Je kaj za naret okoli hiše al ni?'
' Ne vem, to bi mogla ti sama videt…'
Kadar opazim, da sem jezna na mamo zaradi tega ker se počutim sprovocirano zaradi maminih bolj ali manj neutemejenih očitkov – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se v ozadju takšnih pogovorov pojavljajo mamine želje po moji pozornosti, po moji samostojnosti, po moji pomoči in njenem olajšanju in mamine skrbi  zaradi časa, ki ga preživim v svoji sobi, za moje 'prazno' življenje…
Zavezujem se, da bom mami namenila malo več pozornosti skozi pogovore o teh stvareh / deljenje perspektiv o teh stvareh in da bom to pozornost usmerjala v smeri, ki je najboljša za naju obe in hkrati za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi naštevanja vsega kar je storila / kar ima za storit kot dokazovanje njene zaposlenosti in spraševanje moje 'nezaposlenosti'.
Ko opazim, da sem jezna na mamo zaradi očitanja, da ona za naše gospodinjstvo dela preveč in jaz premalo – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je to njena perspektiva, ki z njenega vidika drži. Zavedam se, da ji nisem dovolj dobro razložila čemu sama posvečam večino svojega časa – Desteni I Processu. Zavedam se njene okupiranosti z delom in tega, da sama nočem postati utrujena delavka v tekmi s časom.
Zavezujem se, da ji bom poskušala razložiti namen svojega preživljanja časa. In da bom hkrati poskušala narediti več za skupno gospodinjstvo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi občutka, da me vsiljivo kontrolira.
Kadar opazim, da obstajam kot jeza na mamo zaradi občutka, da me vsiljivo kontrolira – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se utegne za 'kontrolo' skrivat želja po pozornosti. Zavedam se, da je moja jeza zaradi 'kontrole' posledica strahu, da ne bi znala dovolj nazorno razložit svojega početja. Zavedam se, da mi jeza v nobenem primeru ne asistira, ampak me uničuje.
Zavezujem se, da bom skozi čas zmanjšala in po možnosti prekinila sodelovanje v jezi na mamo. Poskušala ji bom natančneje razložiti svoje delovanje. Nehala se bom sekirat zaradi njene želje po moji pozornosti in ji skušala pokazat, da si jo lahko da sama.

Mama pravi naj ne bom tako nestrpna do nje... Skozi samoodpuščanje začenjam delat na tem, da se znebim jeze na mamo, ki sem si jo dopuščala in jo stopnjevala skozi leta in postanem strpnejša.
Samoodpuščanje je enostavno, samokorekcijska praksa / dejansko spreminjanje obnašanja pa se zdi dooosti zahtevnejše. Verjetno zaradi časa, ki ga potrebujem za spremembo 'ukoreninjenih' navad/vzorcev. Kakorkoli – diham in hodim proti sebi kot življenju. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar