Pišem
o starih starših; o pokojnem dedku, ki je živel v isti hiši z nami in o babici,
ki še živi z nami.
Dedek
je svoja zadnja leta preživotaril v objemu alzheimerjeve bolezni. Kaj je to pomenilo za
njega, nimam pojma – ker ni bil sposoben razumske komunikacije, delim kaj sem
videla sama.
-V
določenem stadiju ni več prepoznaval domačih obrazov. Zrl je v prazno, skozi
mene, ne glede na to koliko sem hotela ujeti njegov pogled, ki bi mi dal
vedeti, da gledam odzivno življenje. Enkrat me je pogledal naravnost v oči, se
na široko nasmehnil in me vprašal: ''Čigav pa si ti, pubec?''. ''Sosedov'', sem
mu odgovorila.
-Slišala
sem ga, da se pogovarja. Šla sem pogledat kaj se dogaja. V sedečem položaju je
z rokama vlačil svojo nogo in se glasno jezil na njo.
-Ko
je bilo treba it na malo potrebo, se je odpravil proti wcju in uriniral na
hodniku pred njim. Ali kje drugje. Nam je ostalo čiščenje urina.
-Kljub
temu, da ga je zdrava pamet zapustila, je bil telesno še toliko sposoben, da je
stopicljal po hiši. In nikakor ni imel miru, ni hotel ležati. Tako smo si okrog
dve leti preostali štirje bivajoči v hiši neprestano podajali štafeto nadzora –
da si ne bi kaj naredil glede na to da mu je pešala motorika in da ne bi uničil
kaj drugega.
V tistem
času je bila naša hiša polna živčnosti, prepiranja, nemoči, nerazumevanja, vsi
odnosi so bili napeti. Nato smo ga dali v dom. Doživljala sem približno še dve
leti vsaj tedenskega obiskovanja, katerega smisel mi je še danes neznan.
Babica.
Dementna. Pozablja. Vedno bolj pozablja življenje.
-Ne
pretiravam in ne govorim na pamet, ko trdim, da je sposobna v petih minutah tri
krat postavit isto vprašanje na isti način – ker je pozabila, da je malo prej
že vprašala. Mi trije, ki živimo z njo, bomo diplomirali iz ponavljanja. Navajamo
se, še vedno, čeprav se njena demenca stopnjuje že okrog pet let. Težko je
razumet, da moraš nekomu neprestano ponavljat vedno ene in iste stvari… hitro
utegneš postati nervozen, pa tudi jezen, ker dobiš občutek, da se norčuje in
izziva tvojo potrpežljivost.
-Pozablja
odgovore/dogovore in pozablja stvari, ki so nujno potrebne za ohranjanje
zdravja…
-Zjutraj
ji nastavim zajtrk in ji dam štiri različna zdravila. Pozabi, da je že jedla,
pozabi kdaj imamo kosilo in kar je kdaj in kar se ji zahoče. Zdravila smo ji
začeli nastavljat in skrivat zaradi tega, ker se ne spomni če in kdaj jih je
vzela; kadar nismo bili pozorni na to, je vzela vseh osem zdravil za zjutraj in
za zvečer skupaj…
-Pozabi
pit. Ne razumem – ne čuti žeje ali kako?
-Pozabi,
da jo zebe. In si na primer ne obuva nogavic, zaradi česar ji še pogosteje
uhaja voda. Pri tem pa ne želi nosit spodnjega perila z vložki, ker ji niso udobni.
-Pozablja
kje je pustila zobe – ki si jih jemlje iz ust, ker ji niso udobni. In tako je
iskanje zob postalo naš vsakdanji obred pred kosilom.
Ni
mi prijetno in ne zdi se mi fer, da moram(o) živeti še namesto drugega. Podobno
je, kot bi imel ob sebi nesamostojnega otroka. S to razliko, da si se za otroka
odločil in da se otrok uči v svojem videnju/realiziranju/razumevanju. Zraven starostnikov
z Alzheimerjem in demenco pa doživljaš samo še upadanje; počasno in boleče
poslavljanje od življenja. Daruješ nekaj svojega življenja zato, da se lahko
njihovo koliko toliko dostojanstveno zaključuje in navsezadnje zaključi.
Zakaj 'pri hudiču' sploh obstajajo
bolezenska stanja kot sta alzheimerjeva bolezen in demenca – sem se zadnjih par let jezila
in zgražala v nemoči in brez odgovorov.
Preko Desteni sem spoznala, da se
takšna in drugačna bolezenska stanja manifestirajo kot posledica neiskrenosti
do samega sebe in kot posledica ločevanja sebe od drugih oblik življenja. Torej
je njihova edina vloga, da nas opozarjajo na to, da je proces samoiskrenosti
nujno potreben, da izbrišemo bedo in životarjenje iz svojih notranjih
(miselno-čustvenih) svetov iz našega zunanjega (fizičnega) sveta in začnemo
končno živeti v enosti in enakovrednosti.
Ne izogibaj se več življenju, pomagaj
sebi in hkrati svetu na poti do življenja. Ta trenutek lahko začneš tukaj: http://desteniiprocess.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar