Dementne dogodivščine 1

19.7.13

Šli smo na sestričnin rojstni dan; dementno babico smo za okrog 2 uri pustili samo doma.

Ko se vrnemo, dementna babica mami pove, da je padla. Soseda ateju razloži svojo plat. Ravno je bila zunaj na verandi in je videla babico. Ležala je v vrtu med jagodami. Soseda je mislila, da jo je kap, ker je bila tako mirna…

Vrt smo zagradili in babici ''onemogočili'' dostop z dvema deskama, ki se jih da odpret na malo bolj zafrknjen način. Ker je delala škodo – pobirala nezrele pridelke na veliko ali pa jih je nabrala več kot smo jih lahko naenkrat porabili…

Babica komaj hodi – uporablja berglo – ko se spomni, moti se ji… ampak glej čudež… na vrt je pa splezala ali kako si naj človek razlaga, da sta bili deski zaprti ko jo je prišla soseda pobrat… WTF?! Roke so se ji pri danes zajtrku tako tresle, da ni mogla jest, tako da verjetno ni imela moči za manipulacijo desk... Se je splazila med deskama? Kako – ko pa se komaj pripogne?

Ironija na celi liniji… Ne vem kaj naj si mislim, kako naj se ne počutim izigrane, kako naj mi ne bo njena prisotnost preprosto odveč…

Starša se odpravljata na morje, zato ata fiksno zapre ta vhod z dodatnimi ovirami… na kar se naknadno zaveva, da moram vsak drug dan hodit zalivat v vrt… kar pomeni, da bom morala te tatežke kangle nosit mimo celega vrta na drugo stran do zadnjega vhoda in potem od tam naprej. Ali pa bom čepela ko budala zraven šlaufa napeljanega iz cisterne za deževnico. Ko bom že tako brez tega porabila eno uro za zalivanje vsega kar je pri hiši in okrog nje.

Obrača se mi. Jezna sem na babico. Sovražim jo – zaradi tega, ker si je dopustila obstajat v pozabi in kot pozaba.

Potem se spomnim na drugo babico – ki živi s to sestrično pri kateri smo danes bili in vidim še večjo grotesko-grozo…

Ne razumem več zakaj morajo obstajat takšni ljudje –- brez zdrave pameti – ki povzročajo samo še škodo in konflikte, ki nenehno izzivajo reakcije bližnjih. -------------------------------------------------------------

+ 30.7.13 (Z distance parih dni berem zgornji zapisek in...) 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se izigrano in prisotnost dementne babice soditi kot odvečno.

Ko opazim, da obstajam kot občutek izigranosti in kot sodba o odvečnosti babičine dementne prisotnosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da za enkrat še nimam dovolj širokega pogleda na razlog za obstoj demence in da si prisotnost demence še vedno jemljem precej osebo, čeprav demenca postaja vedno bolj množičen pojav.

Zavezujem se, da se bom opominjala na to, da bom kljub vsem banalnim nesmislom dementnega uma ostajala tu, v fizični realnosti in iskala rešitve ter uporabljala čim manj notranjega govora in reakcij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot jeza in sovraštvo napram dementni babici – oziroma demenci – napram projekciji lastne demence na babico…

Ko opazim, da obstajam kot jeza in sovraštvo napram pozabi – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da mi jeza in sovraštvo ne bosta pomagala rešiti/odpraviti pozabe oziroma občutka nemoči, da bi se spomnila vsega kar sem si kot bitje dopustila pozabiti.

Zavezujem se, da bom svojo pozornost vztrajno preusmerjala v svoje dihanje, v zdravorazumsko raziskovanje spominjanja in da svojega časa ne bom zapravljala z obstojem v mislih kot jeza, sovraštvo in občutek nemoči v povezavi s spominjanjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot misel: ''Ne razumem več zakaj morajo obstajat takšni ljudje –- brez zdrave pameti – ki povzročajo samo še škodo in konflikte, ki nenehno izzivajo reakcije bližnjih.''

Ko opazim, da obstajam v vlogi žrtve ljudi brez zdrave pameti in jih krivim, ker izzivajo reakcije bližnjih – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ljudem ne morem povrnit zdrave pameti, da pa lahko omejim svoje reakcije in da si jih sproti odpuščam.
Zavezujem se, da bom postopoma opuščala svoje reakcije na UmZS brez zdrave pameti in si ne bom tako pogosto dopuščala, da me sprovocira dementni umsko-zavestni sistem… drugega oz. moj lastni.