Dementne dogodivščine 2

20.7.13

Jutranja doza:

Dementni babici rečem naj si preveri, če ima mokro plenico (planične spodnje hlače), če potrebuje drugo. Pravi, da je ne potrebuje… Zaupanje ni na mestu, moje ponavljanje zaradi njene nerazumne trme je postalo rutina. Vprašanje je samo moja intenzivnost reakcije v obliki jeze zaradi banalnosti ponavljanja…

Skušam najt pravo mero med ukazovalnostjo in milostjo pri intonaciji, da bi dobila odgovor ki ga potrebujem in da je pri tem ne bi preveč razburila. Še enkrat ji rečem naj si potipa. Odgovori mi, da nima plenice. Vprašam jo kam jo je dala. Vem, da se ne bo spomnila, pa jo še kar vedno znova sprašujem in ji dopovedujem, da ne more skrivat umazanih/puščat umazanih plenic v hiši, ker smrdijo. Jebem ji – ni efekta – vse sproti pozabi – smrad pa ostaja…

Iskanje plenice…
Jebem ji boga – po tihem – v svoji glavi – postelja pomočena, plenica, skoraj čista pod odejo. Pokličem jo v spalnico in ji pokažem in umirjeno razložim kaj je naredila. Butasto gleda, nič ji ni jasno. Zakaj ji sploh razlagam? V pričakovanju, da se to ne bo več zgodilo? Zato, da energijo razočaranja podelim z njo, ki jo obtožujem, da je vir tega razočaranja? Prenehat moram z obtoževanjem… samosabotaža mi ni potrebna.

Nastavim in pokažem ji oblačila in ji povem kako naj se obleče. V kuhinjo grem skrit svojo kavo, da mi je ne bi popila. V njeno spalnico grem preobleč posteljo, zamenjat plastificirane podlage in prevleko za jogi. V kuhinji slišim piskanje električne plošče. Pravim ji, naj se umakne vstran. Ni ji jasno, da se ne sme naslanjat tam gor kjer so narisani gumbi in da ne sme na njih puščat predmetov. (Ploščo smo zamenjali s plinskim štedilnikom ravno zaradi nje – da ne bi več zažigala posod in hrane, da bi zmanjšali možnost, da povzroči požar. Zdaj se več krat zgodi, da gre stikat kaj kuham, se nasloni na gumbe in mi nevede ugasne grelno ploščo…) Ker se piskanje nadaljuje, grem uredit zadevo v kuhinjo. Še kar je v zgornjem delu pižame in že je klobaso. Pošljem jo v dnevno, da se obleče do konca medtem ko ji pripravim zajtrk s kavo.

Odpiranje vseh kuhinjskih predalov.

Redni ritual. Nekaj išče. Če jo vprašaš kaj – ne ve…

Odgrinjanje in zagrinjanje kuhinjska zavese – reden ritual.

Ogledala sem si dokumentarec… in zraven tudi jokala… pa se pošteno zmasirala z masažno rokavico. Cirkulacija rulez…

http://watchdocumentary.org/watch/louis-theroux-extreme-love-22-dementia-video_5898e379b.html

Mimogrede – komaj čakam, da jo damo v dom – preveč je že nervoze v hiši. Upam, da ne bomo odlašali tako dolgo kot smo pri dedku z Alzheimerjevo boleznijo… Moram si najt zaposlitev, da bomo lahko vsi trije skupaj financirali dom za njo in še naš dom.

+ 31.8.13 (Z distance parih dni berem zgornji zapisek in…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico obtoževati, da je vir mojega najhujšega razočaranja.

Ko opazim, da babico obtožujem za razočaranje, ki ga doživljam znotraj sebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da imam VEDNO na izbiro ali se bom na babičina dejanja in besede odzvala z reakcijami jeze, razočaranja in podobnimi čustvenimi nesmisli ali bom situacijo predihala in ukrepala brez reakcij in zdravorazumsko.
Zavezujem se, da se ne bom več zavestno ločevala od lastnega razočaranja na ta način, da bi ga projicirala na babico/druge, ampak se bom z njim sproti soočala, si ga odpuščala in ga odstranjevala iz svojega življenja.