Moj odnos do denarja / maj 2014 / 1

V debati s kolegi je padel predlog, da vsak napiše svoj blog o denarju, o svojem odnosu do njega – da spet malo počistimo svoje omejujoče vzorce v povezavi s tem pojmom.                 
Zadnji blog z osrednjo temo ''denar'' sem napisala decembra 2012. Ko bom spisala tegale, bo prav zanimivo pogledat oba skupaj, podobnosti in odstopanja ter druge zorne kote v mojem načinu dojemanja in definiranja denarja. 

Prva stvar, ki jo pomislim/začutim na temo denar je naveličanost. Naveličanost debatiranja o tej temi, ker si ljudje ne dajo dopovedat, da že imamo praktičen načrt prerazporeditve denarja, ki bi bila najboljša za vsakogar in da ga bomo morali podpreti vsi ali vsaj večina – če želimo, da zaživi. Enostavno si ne dopustijo dopovedati, da je mogoče prerazporediti denar tako, da bomo od tega imeli vsi maksimalno korist in kar iščejo neke prepreke, namesto da bi se osredotočali na odstranjevanje ovir na tej poti.

Naveličana sem medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine. O tem, kako mladi nimajo pravih možnosti zaposlovanja, o tem kako životarijo upokojenci, o finančni odvisnosti odraslih otrok od staršev, o odvisnosti iz službe odpuščenih staršev od štipendij njihovih otrok. Naveličana ljudi, ki ne pridejo na zeleno vejo – ker jih nihče ni naučil ravnanja z denarjem in ker so razmere postale tako zaostrene.

Nekako mi je vseeno za denar. Da ne bo pomote – sem hvaležna, da imamo v naši družini dovolj denarja za hrano, vzdrževanje hiše, toplo vodo, elektriko in z njo povezanimi napravami, kurjavo, transport z dvema osebnima avtomobiloma.

Ampak – ko sem bila brezposelna, so me vzdrževali starši. Jaz pa sem skrbela za gospodinjska opravila in dementno babico. Zdaj ko sem v službi za določen čas in imam relativno solidno plačo, pa je pol prispevam v skupno blagajno. In sem na točki, ko osebno ne čutim pomanjkanja denarja, hkrati pa tudi ne dobivam presežka s katerim bi se lahko finančno povsem osamosvojila v bivališču ločenem od staršev in vsega njihovega… predvsem omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev, ki sem jih prekopirala v svoj način delovanja.  

Ravnodušnost, flegmatičnost -----------------------------------------------------------------------------------

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot naveličanost zaradi ponavljanja praktičnih načrtov prerazporeditve denarja kot so BIG/UTD, LIG/ZŽD, EMS/EDS ljudem, ki raje iščejo ovire do enakovrednejše prerazporeditve denarja kot da bi jih pomagali odstranjevati.

Ko opazim, da obstajam kot naveličanost v povezavi s ponavljanjem in razlaganjem specifičnih načrtov za enakovrednejšo prerazporeditev denarja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se drugi očitno ne poravnajo tako hitro in enostavno z idejami o enakovrednejši prerazporeditvi denarja kot sem se sama. Zavedam se, da se drugi očitno bojijo, da bodo s prerazporeditvijo denarja nekaj izgubili in da se tega strahu običajno ne da odpraviti s par zdravorazumskimi odgovori, ampak z mnogo ponavljanja in pod-odgovori.Zavezujem se, da bom tistim, ki pokažejo odpor do enakovrednejše prerazporeditve denarja povedala, da jo sama vidim kot nujen ukrep v dobrobit vseh in jih vprašala zakaj raje iščejo ovire do realizacije enakovredne denarne razporeditve kot da bi jo pomagali vzpostaviti. Vztrajala bom pri tem, da dobim odgovor na to vprašanje. In bom poslušala. Ne bom si dopustila reagirat če drugemu ne bom znala takoj odgovoriti na pomanjkljivosti, ki jih utegne izpostavit. Vzela si bom čas, da raziščem specifičen odgovor - tako bom sebi in drugemu hkrati lahko razjasnila detajle. In naslednjič ne bom odreagirala z odvečnostjo/odporom samo zaradi tega, da bi preusmerila pozornost iz dejstva, da sem v danem trenutku brez odgovora. 

Nadaljevanje samo-odpuščanja sledi jutri.