Še nekaj trenutkov me loči od smrti

in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.

Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.

Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.

Mmm – kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.

In iz tega tako rekoč mojega edinega dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe,  strahu, napetosti drlo naj se ustavim in preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.  

Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno izkoriščala vse svoje potenciale.

Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti, pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti. Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.

Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.

Zdajle se bom odpravila na volišče. In če tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost?