torek, 29. julij 2014

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 2

V tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v odporu ob misli na to, da bi utegnila ostati sama z dementno babico in pretirano čustveno mamo in v tem kontekstu obstajati kot misel: ''Meni bi se tak zmešalo.''
Ko opazim, da obstajam v odporu do obstoja samo z zadnjima prednicama in v prepričanju, da bi mi bilo z njima nevzdržno – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da si z razmišljanjem na tak način samo nabijam negativna čustva, predvsem odpor, povečujem notranji konflikt in lastno razcepljenost ter kreiram energijo za umsko-zavesni sistem. Zavedam se, da v tem odporu ni prav nič življenjsko praktičnega.
Zavezujem se, da se bom – kadar se zalotim v takšni škodljivi zaskrbljenosti – preusmerila na razmišljanje o tem, kaj lahko (v danem trenutku) storim, da nam olajšam skupno bivanje. Prva stvar je zagotovo to, da se naučim učinkovito/sproti zaustavljat posamezne ''majhne relativno nedolžne misli'' ki skupaj tvorijo odpor do sobivanja z njima.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopoma – skozi majne nemarne misli stopnjevati nestrpnost do babičine dementno-nadležne ''prisotnosti''.
Ko opazim notranji miselni govor, ki vsebuje sodbe o babici – četudi ''malenkostne'' – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je babica v takšnem bednem stanju kot pač je in da ga moje sodbe in obsojanje samo še poslabšujejo – kajti takrat, ko jo obsojam/sodim, sem v reakciji in z največjo lahkoto sprožim povratno reakcijo še pri njej… in zaradi njene reakcije potem ustvarjam nadaljnje sodbe in tako naprej po sistemu kavelj 22.
Zavezujem se, da babičinih nesmislov in čemernih in/ali ukazovalnih opazk enostavno ne bom več jemala resno. Da se bom namesto avtomatiziranih reakcij začela poigravat s prijaznostjo in bom pri tem opazovala njene odzive.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da ni prav, da se z babico ukvarjam
samo v povezavi z najnujnejšim (s hranjenjem, s higieno, s preverjanjem če ni kje obležala/padla, s prižiganjem TVja, da jo zamoti) in občutke krivde, ker ji ne nudim več… npr. razvedrila, prijaznosti.  
Ko opazim, da se obsojam zaradi misli, da premalo naredim za babičino dobro počutje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da v bistvu naredim kar precej za to, da se fizično počuti dobro – kolikor se pač še lahko – in da mi ni potrebno na silo igrati prijaznega karakterja.
Zavezujem se, da se ne bom več obremenjevala s prepričanjem, da bi bilo prav, da babico po vrhu vsega še zabavam – samo zato, ker ja tako šibka v telo in razum.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamo, teti in sestrično soditi kot nerazumske, ker dopuščajo in podpirajo, da se nas pet oseb prilagaja eni, namesto da bi eno prilagodili nam vsem (beri – dali babico v dom).
Ko opazim, da obsojam mamo, teti in sestrično kot nerazumske ker vztrajajo pri tem, da naj bo babica čim dlje doma, čeprav se ji moramo vsi prilagajat (vedno mora bit nekdo prisoten doma) se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da obsojanje nima smisla. Zavedam se, da lahko zadevo predebatiram z drugimi, na podlagi argumenta, ki sem ga spisala tukaj - 5 : 1. Zavedam se, da dejstvo, da mora bit nekdo vedno doma izrabljam tudi kot izgovor, da se ne zmigam iz hiše.
Zavezujem se, da se ne bom izgovarjala, da ne morem od hiše zaradi babice – ampak bom večkrat kam šla. In kadar mi bojo doma rekli da ne morem, bom odgovorila v smeri: ''Če bi bla babica v domu, pa bi lahko vsi šli z doma brez skrbi kadar bi nam ustrezalo; zakaj si že tega ne omogočimo?''.


Se nadaljuje…

petek, 25. julij 2014

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podzavestno prepričanje/pričakovanje, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti''.
Ko opazim, da obstajam v prepričanju-pričakovanju, da bomo jaz in moji bližnji umrli v pozni starosti oz. ''od starosti'' – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da lahko vsak izmed nas – vključno z mano (lol)– umre v tem trenutku ali v vsakem naslednjem, neglede na starost / mladost / količino preživetega časa v aktualnem telesu.
Zavezujem se, da smrti posameznikov ne bom več definirala z besedami ''neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano'' in podobnimi in da bom obstajala v zavedanju, da je lahko vsak trenutek poslednji zame oz. za vsakogar izmed nas. In ga posledično tudi skušala preživeti v polnem potencialu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila starejšo sosedo obsojati, ker se že več let ne sprijazni s sinovo smrtjo in ker s svojo pozornostjo ostaja pri njem, namesto da bi uživala življenje v pokoju s svojo ovdovelo snaho in vnukoma.   
Ko opazim, da obsojam sosedo, ker že precej let vzdržuje in hrani žalost vezano na sinovo smrt in trati svoje življenje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moje obsojanje ne bo spremenilo njenega obnašanja in je zatorej nesmiselno. Zavedam se, da je preveč zacementirana, da bi se ji lahko pomagala premaknit in je zato najbolje, da se enostavno umaknem njeni bližini kadar se ona odloči obstajat v morbidnem vzdušju.
Zavezujem se, da ne bom več obsojala sosede kadar se bo ta odločila obstajat v morbidnem vzdušju, saj se zavedam, da ga z obsojanjem v bistvu podpiram…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zviška gledat na ljudi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja.
Ko opazim, da obstajam v občutku večvrednosti v primerjavi z ljudmi, ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem še pred kratkim sama živela v prepričanju, da je čustvena inteligenca bistvenega pomena v življenju. Zavedam se, da se skozi občutek večvrednosti distanciram zato, ker se mi zdi strašno težko ljudem razložit, da nas čustva ne bogatijo, ampak žrejo…
Zavezujem se, da si ne bom več dopustila zviška gledati na ljudi,  ki navezanost in čustvenost definirajo kot bistveni oz. poglavitni sestavini življenja, ampak si bom vzela čas in jih skozi vprašanja vodila do njihovega lastnega spoznanja / odgovorov kako se manipuliramo z dopuščanjem privlačnosti in odpora – polarizacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (matere).
Ko opazim, da obstajam v strahu pred spremembo vlog v okrnjeni družini v primeru smrti očeta (in/ali matere) – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bi bilo v primeru manifestacije smrti očeta (matere) toliko dejavnikov, ki jih trenutno ne morem predvideti, da se preprosto ne morem predhodno pripraviti na to, torej je bolje, da razmišljanje v tej smeri opustim. Zavedam se, da spremembe vlog v primeru  manifestacije smrti očeta, dojemam kot grozno tragično breme, s čimer si omejujem svoj potencial.
Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala obstoja v morbidnosti znotraj namišljene situacije spremembe vlog / povečane odgovornosti do preostale družine v primeru očetove smrti. Zavezujem se, da se v primeru manifestacije očetove smrti ne bom prepuščala morbidnosti in spremembe vlog ne bom definirala kot bremena, ampak bom svoj čas raje porabila za lastno stabilizacijo s pomočjo dihanja.


Se nadaljuje…

petek, 18. julij 2014

In je kar umrl…

Sodelavkinega očeta sem srečala enkrat, pred kratkim; izgledal je fit moški nekje po petdesetem, mogoče šestdesetem. Iznenada ga je zadela kap in je kar umrl. Zdelo se je neverjetno, skoraj nemogoče, popolnoma nepričakovano. Ja, zgleda, da ljudje kar pričakujemo, da bomo umrli naravne smrti (kolikor je pač smrt po vseh teh zdravilih še naravna…) nekje v pozni starosti, recimo po sedemdesetem.   

Se je zgodilo tudi pri sosedovih, da je sin, mož in oče umrl - pri 40ih. Nenadna smrt je sicer izredno šokantna za družino, bližnje, ampak večina se slej ali prej sprijazni z njo. Ker je navsezadnje le logičen zaključek obstoja v določenem fizičnem telesu.

Jaz osebno smrti same ne dojemam kot grozne tragedije v primerjavi z mnogimi, ki se jim zdi čustvena navezanost samoumevna ali celo edini dokaz ljubezni. Pač pa se mi je zazdelo grozno tragično ko sem pomislila: ''kaj če bi se sama znašla v tej situaciji – da bi mi umrl ata?''. Kot sem zapisala – ni problem v smrti sami… problem je v tem s kom bi ostala in kako bi se vloge v družini spremenile.

Konkretno: ostala bi v enonadstropni hiši z dementno babico in precej čustveno mamo. In ob misli na to občutim ogromen odpor: ''Meni bi se tak zmešalo''. Ostala bi preprosto zato, ker se do zdaj še nisem uspela finančno osamosvojit in stabilizirat.

Prisiljena bi bila ostati kljub temu, da že zdaj izredno težko prenašam babičino dementno ''prisotnost''. Enostavno se je nabralo preveč bolanosti in blodenj v seštevku njene demence in alzheimerjeve bolezni pokojnega dedka… Enostavno se mi več ne da ukvarjat z njo – razen tistega res najnujnejšega v povezavi s hranjenjem in higieno – ker sama pozabi. Enostavno se mi več ne da trudit z njo, ker je bilo že preveč situacij v kateri sem ji skušala nekako olajšat njeno bivanje, jo razveselit – ampak sem pri tem spregledala, da so se v teh situacijah hkrati pojavljale nove prilike za njeno bolj ali manj nenamerno povzročanje materialne in/ali psihične škode drugim in sebi.
Prišli smo tako daleč, da moramo izbirati med tem ali bomo stvari skrivali/zaklepali pred njo, ali bomo njo (tudi zaradi njene lastne varnosti) zablokirali v nekem omejenem prostoru. Še vedno ne razumem zakaj se moramo tri osebe prilagajat eni in prosit za jutranje/dopoldansko varstvo tet – kar tudi za njiju pomeni konkretno prilagajanje, namesto da bi jo dali v dom. 5 oseb se nas (izmenjujoče) prilagaja eni sami. Ni računice…   

In potem je tu še mama. Zadnje čase še bolj priganjajoča kot po navadi (mi je morda kaj zamerila.?.). Problem je v tem, da je doma ogromno dela. Jaz po navadi pridem iz službe pozno in zadnja dva tedna nenavadno utrujena. Ona pa me skuša pripravit do dela na ta način, da mi našteva kaj vse je že sama postorila in mi skuša zbuditi občutke krivde v kontekstu ''Nič mi ne pomagaš!''ali pa mi začne ukazovat s specifično intonacijo in kazalcem v zraku. Velikokrat ji tudi uspe sprožit reakcijo občutka krivde v meni; še vedno predvsem na podlagi intonacije, ki jo uporablja…
Včasih reagiram s krivdo zato, ker se zavedam, da dejansko premalo naredim za skupno gospodinjstvo in da prispevanje denarja pač ni dovolj. V okviru tega se v meni odvija še en konflikt – skozi leta sem večkrat opazovala svoje starše, kako so bili v določenih dnevih zgarani in jih je vse bolelo od dela in sem si rekla, da se sama ne bom forsirala tako daleč… oni pa seveda pričakujejo, da se bo delalo, dokler ni delo narejeno.
In potem je tu še en drug vidik okrog maminega odnosa do mojega vložka dela. Včasih ji pomagam naredit kakšno malenkost in ker je ravno v dobrem vzdušju, me bo vsa radostna pohvalila: ''Priden si bil moj otrok!''……… Drugič naredim veliko, pa pozabim kakšno opravilo in me bo nadrla, da ji nič ne pomagam – ker je razdražena že od prej.
Ja, zid med nama se spet odebeljuje… nekaj bom morala premaknit v tej smeri… več pomaganja, manj občutka krivde – ne glede na njene reakcije.

In če bi ata kar naenkrat umrl in bi ostala sama z babico in mamo, ne bi imela druge izbire, kot da sobivam z njima – po novem samo z njima, zaradi česar bi se sedanji naboj v odnosih še bolj potenciral, saj bi se pozornost z očeta preusmerila znotraj preostale družine.  Odločala bi se lahko edino o tem ali bom na to sobivanje še intenzivneje čustveno reagirala z odporom ali ne. Odločam se tudi v tem trenutku – z zavedanjem, da mi ni potrebno uničevat sebe in svojih odnosov z odporom in krivdo, zato kmalu sledi blog s samo-odpuščanjem.