V tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z
naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak –
zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam
tja, kje me najbolj srbi…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat
v odporu ob misli na to, da bi utegnila ostati sama z dementno babico in pretirano
čustveno mamo in v tem kontekstu obstajati kot misel: ''Meni bi se tak
zmešalo.''
Ko opazim, da obstajam v odporu do obstoja samo z
zadnjima prednicama in v prepričanju, da bi mi bilo z njima nevzdržno – se ustavim
in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da si z razmišljanjem na
tak način samo nabijam negativna čustva, predvsem odpor, povečujem notranji
konflikt in lastno razcepljenost ter kreiram energijo za umsko-zavesni sistem. Zavedam
se, da v tem odporu ni prav nič življenjsko praktičnega.
Zavezujem se, da se bom – kadar se zalotim v takšni
škodljivi zaskrbljenosti – preusmerila na razmišljanje o tem, kaj lahko (v
danem trenutku) storim, da nam olajšam skupno bivanje. Prva stvar je zagotovo
to, da se naučim učinkovito/sproti zaustavljat posamezne ''majhne relativno nedolžne
misli'' ki skupaj tvorijo odpor do sobivanja z njima.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopoma
– skozi majne nemarne misli stopnjevati nestrpnost do babičine
dementno-nadležne ''prisotnosti''.
Ko opazim notranji miselni govor, ki vsebuje sodbe o
babici – četudi ''malenkostne'' – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je babica v takšnem
bednem stanju kot pač je in da ga moje sodbe in obsojanje samo še poslabšujejo –
kajti takrat, ko jo obsojam/sodim, sem v reakciji in z največjo lahkoto sprožim
povratno reakcijo še pri njej… in zaradi njene reakcije potem ustvarjam nadaljnje
sodbe in tako naprej po sistemu kavelj 22.
Zavezujem se, da babičinih nesmislov in čemernih in/ali
ukazovalnih opazk enostavno ne bom več jemala resno. Da se bom namesto
avtomatiziranih reakcij začela poigravat s prijaznostjo in bom pri tem
opazovala njene odzive.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
prepričanje, da ni prav, da se z babico ukvarjam
samo v povezavi z najnujnejšim (s hranjenjem, s
higieno, s preverjanjem če ni kje obležala/padla, s prižiganjem TVja, da jo
zamoti) in občutke krivde, ker ji ne nudim več… npr. razvedrila, prijaznosti.
Ko opazim, da se obsojam zaradi misli, da premalo
naredim za babičino dobro počutje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da v bistvu naredim kar
precej za to, da se fizično počuti dobro – kolikor se pač še lahko – in da mi
ni potrebno na silo igrati prijaznega karakterja.
Zavezujem se, da se ne bom več obremenjevala s
prepričanjem, da bi bilo prav, da babico po vrhu vsega še zabavam – samo zato,
ker ja tako šibka v telo in razum.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamo,
teti in sestrično soditi kot nerazumske, ker dopuščajo in podpirajo, da se nas
pet oseb prilagaja eni, namesto da bi eno prilagodili nam vsem (beri – dali babico
v dom).
Ko opazim, da obsojam mamo, teti in sestrično kot
nerazumske ker vztrajajo pri tem, da naj bo babica čim dlje doma, čeprav se ji
moramo vsi prilagajat (vedno mora bit nekdo prisoten doma) se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da obsojanje nima smisla.
Zavedam se, da lahko zadevo predebatiram z drugimi, na podlagi argumenta, ki
sem ga spisala tukaj - 5 : 1. Zavedam se, da dejstvo, da mora bit nekdo vedno
doma izrabljam tudi kot izgovor, da se ne zmigam iz hiše.
Zavezujem se, da se ne bom izgovarjala, da ne morem od
hiše zaradi babice – ampak bom večkrat kam šla. In kadar mi bojo doma rekli da
ne morem, bom odgovorila v smeri: ''Če bi bla babica v domu, pa bi lahko vsi
šli z doma brez skrbi kadar bi nam ustrezalo; zakaj si že tega ne omogočimo?''.
Se nadaljuje…