Tudi v tej
objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In
je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do
izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati
kot konflikt med 'zavedanjem o precejšnji količini dela, ki ga je potrebno
narediti doma in katerega bi si naj enakovredno delili' in med 'strahom pred
tem, da bom tudi sama zaradi količine dela postala tako zdelana kot sta moja
starša'.
Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se
ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da dokler živim pri
starših, se bo od mene pričakoval enakovreden vložek dela – neglede na to kako
želim sama preživet 'svoj' 'prosti' čas. Zavedam se, da kadar ne bom izpolnila
teh pričakovanj, lahko pričakujem konflikte, drenje, zamere.
Zavezujem se, da bom 'za začetek' vsak dan vsaj eno
uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in na podlagi učinka korigirala
čas.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na
materine očitke v stilu ''Nič mi ne pomagaš!''; poglej kaj vse sem že jaz
storila (v izredno dolgih verzijah), na ukazovalno intonacijo in na kazalec v zraku reagirati z
občutki krivde.
Ko opazim, da reagiram z občutkom krivde tekom
materinega očitanja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da doma dejansko naredim
malo v primerjavi s staršema. Zavedam se, da svojo pozornost v trenutkih
materinega očitanja prenašam na njen način očitanja, ki ga definiram kot nesprejemljivega
in potem krivim njo, ker mi je zaradi svojega načina zbudila občutke krivde –
zato, da bi se izognila dodatnemu delu oz. soočenju z lastno neodgovornostjo.
Zavezujem se, da se bom predihala skozi trenutke
materinega očitanja – ki jih zaenkrat definiram kot izredno nadležne in najedajoče
zaradi vztrajnosti in dolžine - in na katere zlahka reagiram. Poskusila jih bom
poslušati – brez, da bi jih vzela osebno. [Očitanje – ne jemlji osebno.
Očitanje – ne jemlji osebno. ] Če se mi bodo ob tem spet pojavile reakcije, jih
bom obdržala za sebe in jih s pomočjo samo-odpuščanja predelala kasneje, saj
nikakor ne želim napajat in predvsem ne podaljševat materinega očitanja s
svojimi zunanjimi reakcijami.
+ Zavezujem se, da bom vsak dan vsaj eno uro prostovoljno
pomagala pri domačih opravilih in tudi na ta način zmanjšala možnost nastanka
občutka krivde.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamino
očitanje definirat kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in
dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij.
Ko opazim, da definiram mamino očitanje kot izredno
nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca
mojih reakcij – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem tekom vztrajnega očitanja
tarča pridigarskemu karakterju, vsiljevanju krivde in iskanju negativne
pozornosti. Zavedam se, da se lahko kljub časovni in intonacijski intenzivnosti
očitanja odločim, da ne bom čustveno odreagirala s sodbami o nadležnosti in
najedanju očitanja in s tem jačala naštetih karakterjev.
Zavezujem se, da bom kljub globoko zakoreninjeni
navadi obsojanja materinega očitanja vztrajno delala na tem, da obsojanje postopoma
odpravim, saj si v nobenem primeru ne želim niti vzdrževat kaj šele potencirat
materinega očitanja in s tem hkrati mojih reakcij nanj.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat
tudi takrat, kadar vidim, da je mama v intenzivnejšem dobrem / slabem vzdušju;
kadar je v dobrem z olajšanjem, da je zadovoljna z manjšo količino prispevanega
dela in kadar je v slabem z ogorčeno žalostjo, ker ji tudi par ur prispevanega
dela ne zadostuje.
Ko opazim, da reagiram na mamino perspektivo o
količini dela ki naj bi ga jaz prispevala
- tudi takrat ko vidim, da gleda iz stališča intenzivnih čustev/občutkov
– se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da s svojimi reakcijami kot
odzivom na mamino dobro ali slabo vzdušje delam dvojno škodo; podpiram tako
svoj umsko-zavestni sistem kot njenega.
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala občutke
olajšanja / ogorčene žalosti kadar bodo ti nastopili v povezavi z ne-zadostno
količino dela vezano na mamino intenzivno +/- vzdušje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah
pred tem, da bi v primeru očetove smrti mama in babica s svojo potrebo po
zunanji pozornosti poteptale mene in/ali sebe.
Ko opazim, da obstajam v strahu da bosta mama in
babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti izžele mene in/ali sebe – se
ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kakšen namen
ima babičino životarjenje, hkrati pa je ne morem pustit same v njeni bedi –
zato ji bom enostavno nudila precejšnjo mero (fizične) pozornosti, ki jo
enostavno potrebuje. Zavedam se, da če se ne želim sesut pod težo iskanja
pozornosti, ki jo mama išče izven sebe, bom morala biti prav tako in še bolj
vztrajna v svoji stabilnosti kot je mama v iskanju zunanje pozornosti. Razumem,
da bom v primeru če nadaljujem po dosedanji poti in reagiram z (notranjo)
negativno pozornostjo (obsojanjem mame) sesula samo sebe.
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala misli in
čustva povezana s strahom, da bi me mama in/ali babica zaradi srkanja moje
pozornosti izželi. Zavezujem se k vzdrževanju stabilnosti pri dajanju
pozornosti, kakor tudi pri blokiranju izsiljevanja pozornosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar