ponedeljek, 04. avgust 2014

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 3

Tudi v tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot konflikt med 'zavedanjem o precejšnji količini dela, ki ga je potrebno narediti doma in katerega bi si naj enakovredno delili' in med 'strahom pred tem, da bom tudi sama zaradi količine dela postala tako zdelana kot sta moja starša'.
Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da dokler živim pri starših, se bo od mene pričakoval enakovreden vložek dela – neglede na to kako želim sama preživet 'svoj' 'prosti' čas. Zavedam se, da kadar ne bom izpolnila teh pričakovanj, lahko pričakujem konflikte, drenje, zamere.
Zavezujem se, da bom 'za začetek' vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in na podlagi učinka korigirala čas.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na materine očitke v stilu ''Nič mi ne pomagaš!''; poglej kaj vse sem že jaz storila (v izredno dolgih verzijah), na ukazovalno intonacijo in na kazalec v zraku reagirati z občutki krivde.
Ko opazim, da reagiram z občutkom krivde tekom materinega očitanja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da doma dejansko naredim malo v primerjavi s staršema. Zavedam se, da svojo pozornost v trenutkih materinega očitanja prenašam na njen način očitanja, ki ga definiram kot nesprejemljivega in potem krivim njo, ker mi je zaradi svojega načina zbudila občutke krivde – zato, da bi se izognila dodatnemu delu oz. soočenju z lastno neodgovornostjo.
Zavezujem se, da se bom predihala skozi trenutke materinega očitanja – ki jih zaenkrat definiram kot izredno nadležne in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine - in na katere zlahka reagiram. Poskusila jih bom poslušati – brez, da bi jih vzela osebno. [Očitanje – ne jemlji osebno. Očitanje – ne jemlji osebno. ] Če se mi bodo ob tem spet pojavile reakcije, jih bom obdržala za sebe in jih s pomočjo samo-odpuščanja predelala kasneje, saj nikakor ne želim napajat in predvsem ne podaljševat materinega očitanja s svojimi zunanjimi reakcijami.
+ Zavezujem se,  da bom vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in tudi na ta način zmanjšala možnost nastanka občutka krivde.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamino očitanje definirat kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij.
Ko opazim, da definiram mamino očitanje kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem tekom vztrajnega očitanja tarča pridigarskemu karakterju, vsiljevanju krivde in iskanju negativne pozornosti. Zavedam se, da se lahko kljub časovni in intonacijski intenzivnosti očitanja odločim, da ne bom čustveno odreagirala s sodbami o nadležnosti in najedanju očitanja in s tem jačala naštetih karakterjev.
Zavezujem se, da bom kljub globoko zakoreninjeni navadi obsojanja materinega očitanja vztrajno delala na tem, da obsojanje postopoma odpravim, saj si v nobenem primeru ne želim niti vzdrževat kaj šele potencirat materinega očitanja in s tem hkrati mojih reakcij nanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat tudi takrat, kadar vidim, da je mama v intenzivnejšem dobrem / slabem vzdušju; kadar je v dobrem z olajšanjem, da je zadovoljna z manjšo količino prispevanega dela in kadar je v slabem z ogorčeno žalostjo, ker ji tudi par ur prispevanega dela ne zadostuje.   
Ko opazim, da reagiram na mamino perspektivo o količini dela ki naj bi ga jaz prispevala  - tudi takrat ko vidim, da gleda iz stališča intenzivnih čustev/občutkov – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da s svojimi reakcijami kot odzivom na mamino dobro ali slabo vzdušje delam dvojno škodo; podpiram tako svoj umsko-zavestni sistem kot njenega.
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala občutke olajšanja / ogorčene žalosti kadar bodo ti nastopili v povezavi z ne-zadostno količino dela vezano na mamino intenzivno +/- vzdušje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi v primeru očetove smrti mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti poteptale mene in/ali sebe.
Ko opazim, da obstajam v strahu da bosta mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti izžele mene in/ali sebe – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kakšen namen ima babičino životarjenje, hkrati pa je ne morem pustit same v njeni bedi – zato ji bom enostavno nudila precejšnjo mero (fizične) pozornosti, ki jo enostavno potrebuje. Zavedam se, da če se ne želim sesut pod težo iskanja pozornosti, ki jo mama išče izven sebe, bom morala biti prav tako in še bolj vztrajna v svoji stabilnosti kot je mama v iskanju zunanje pozornosti. Razumem, da bom v primeru če nadaljujem po dosedanji poti in reagiram z (notranjo) negativno pozornostjo (obsojanjem mame) sesula samo sebe.
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala misli in čustva povezana s strahom, da bi me mama in/ali babica zaradi srkanja moje pozornosti izželi. Zavezujem se k vzdrževanju stabilnosti pri dajanju pozornosti, kakor tudi pri blokiranju izsiljevanja pozornosti. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar