sreda, 06. avgust 2014

Bolečine nad lopatico

V zadnjem času (trije meseci?) se mi prekinjeno pojavljajo bolečine nad levo lopatico. Prvič so se mi začele pojavljat postopoma, trajale so več dni in se stopnjevale do te mere, da sem se enkrat sredi noči zbudila, se od sile usedla in sem komaj dihala. Potem pa nisem več vedela kako naj se uležem, da me ne bi bolelo in da bi lahko spala. Bila sem prestrašena.

Dnevi so tekli, bolečina se je izpela. V igri so bili tudi masaža, hladilne kreme in eterično olje.

Po nekaj tednih miru se je bolečina nenadoma vrnila. Ni neznosna, je pa dovolj intenzivna, da se ne počutim dobro oz. sproščeno. Čez dan variira od komaj zaznavne do precej intenzivne. Zato sem slovenske Destonijce povprašala kateri konstrukt se nahaja v tem delu telesa in rečeno mi je bilo, da je to omejevanje. Pričela sem delati samo-odpuščanje vezano na omejevanje – kar vse povprek, da bi lahko okvirno ugotovila katero področje je v igri. Pričakovala sem, da se bo bolečina ob omembi področja opazno zmanjšala – ampak to se ni zgodilo.

Možno, da sem problematični vzorec na katerega  me sedaj opozarja bolečina tako zelo potlačila, da sploh ne vem kje začeti. Po drugi strani pa je vprašanje precej zvito, saj se zavedam, da se bolj ali manj omejujem na vseh področjih življenja – in ne vidim, da bi katero opazno izstopalo.





Pa si poglejmo kaj o tem piše v ''prvi pomoči''

[Vijolično obarvano besedilo so ključne besede iz povezave.]
Omejevanje torej.
Lopatica kot anatomska točka iz katere se razpirajo krila. Zanimivo – ravno te dni planiram ogled filma Zlohotnica, ki je v bistvu negativen karakter iz Trnuljčice, ki so mu v mladosti odrezali krila.
Omejevanje človeštva znotraj sistema. Mogoče bi bilo smiselno, da iz tega vidika pogledam kaj me najbolj gane in potem poiščem ''mikro'' vzporednice v sebi.
Samoomejevanje zasnovano na podlagi religioznega oz verskega sistema. Da raziščem v kaj verjamem oz. kaj je moja religija? Čeprav v tem trenutku verjamem, da nimam nobene na paleti.
Princip padlega angela?! Ravno danes se mi zahotelo pesmi ''The free fall''.  Vprašanje če sploh obstaja kaka relevantnost izven naslova pesmi…
Nebesa. Kreator. Kaj mi predstavlja nebesa / srečo? Osebno srečo iz stališča mojega umsko-zavestnega sistema?

Life has never existed.
Love has never existed.
God has never existed.
You have never existed.
Joy has never existed.
Expression has never existed.
Freedom has never existed.
Reakcije na tele izjave – groza ob misli na to, da življenje, jaz, joy/veselost, izražanje nismo nikoli obstajali. Za ljubezen, boga in svobodo sem si že razčistila, da niso…

''I would be extensively angered – to know in this moment that I've but been a programmed system, I have allowed myself to be used and abused – and I would use this anger – to stand up and say: ‘Till here no further' – I am birthing me as life from the physical to for the first time in existence – experience, see and hear who I am as life.''
Čudni občutki po vsem zgornjem delu trupa ko berem tole…

Medlost – je to kar trenutno občutim. Medlost, ker ni bilo opaznega efekta pri samo-odpuščanju, medlost ker je ''prva pomoč'' tako abstraktna in široka. Mad-lost. Nora izguba ali izguba norosti?

Bom pa najprej nadaljevala raziskovanje v tej smeri. Samo-omejevanje skozi medlost. Ni nujno, da je to vzrok moji bolečini v lopatici, me pa teži in moti vsaj od konca Lenta (6.7.) naprej, ko smo končali z intenzivnim delom. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar